Jedro

Tožnica je še nadalje zmožna za delo z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v polnem delovnem času. Pri njej ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi zahtevale še časovno omejitev v smislu tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, po kateri ne bi bila več zmožna za delo s polnim delovnim časom, lahko pa bi opravljala določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. Zato tožbeni zahtevek, da se ji poleg že priznanih omejitev prizna tudi pravica do dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno in pravica do delne invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 10. 2011 in št. ... z dne 19. 7. 2011 in da se ji poleg že priznanih omejitev prizna tudi pravica do dela v skrajšanem delovnem času po 4 dnevno in se ji prizna pravica do delne invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne more verjeti, da nobena komisija ni ugotovila poslabšanja njenega zdravstvenega stanja od 1. 7. 2005. Od 26. 9. 2005 pa do vložitve zahtevka za ocenitev delazmožnosti, je bila sedemkrat operirana in prestala sedem narkoz. Odstranjeni so ji bili določeni organi, ki bistveno vplivajo na sposobnost in počutje telesa. Predvsem je razočarana nad tem, da se ne upoštevajo predlogi zdravnikov, ki te zdravijo, kakor tudi ne osebnega zdravnika, ki je seznanjen z vsemi zdravstvenimi težavami. Prav tako se ne upošteva mnenja delodajalca, ki vidi, da svojega dela več nisi zmožen opravljati v polnem delovnem času. Predlaga, da se ugotovi, da je zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom z omejitvami in s tem potrdi predlog osebnega zdravnika.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 10. 2011 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 19. 7. 2011 in ugotavljalo, ali je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da ji je poleg že ugotovljenih omejitev pri delu, potrebna še časovna razbremenitev v smislu skrajšanega delovnega časa, kot jo tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

V 71. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovanja oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pri tem sodišču že uveljavljala pravice iz invalidskega zavarovanja in je bila nazadnje s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 34/2001 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 1. 7. 2005 zaradi zaradi posledic bolezni 50 % in 50 % zaradi poškodbe pri delu in ji je bila od tega dne priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez hoje po stopnicah in lestvah, pogostega počepanja, dvigovanja bremen nad 5 kg, brez dvigovanja s tal, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, v 8 urnem delovnem dnevu s polnim delovnim časom. Že tedaj pa je bila tožničina pritožba, in sicer, da se ji prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času, zavrnjena tako, da je sodba sodišča prve stopnje opr. št. Ps 125/2009 glede priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja in glede priznanja pravice do dela v skrajšanem delovnem času, postala pravnomočna.

V sedaj obravnavanem postopku, ki se je pri tožencu začel s predlogom osebne zdravnice tožnice, sta bili obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija v A. dne 6. 7. 2011 in nato še invalidska komisija druge stopnje dne 28. 9. 2011 mnenja, da je pri tožnici od 1. 7. 2005 in še nadalje zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 % podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu referent, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo brez hoje po stopnicah in lestvah, brez pogostega počepanja in dviganja bremen nad 5 kg, brez dvigovanja s tal, brez dvigovanja bremen nad višino ramen. Takšnega mnenja pa je bila v sodnem postopku tudi Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, ki je potrdila oceno invalidske komisije druge stopnje. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek in priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zavrnilo in kot pravilni ter zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in sicer tožničinega zdravstvenega stanja pravilno zaključilo, da je tožnica še nadalje zmožna za delo z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v polnem delovnem času in da pri njej ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi zahtevale še časovno omejitev v smislu tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, po kateri ne bi bila več zmožna za delo s polnim delovnim časom, lahko pa bi opravljala določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, ali do novega primera invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, Fakultete B., Univerze C. Ta je bila v sestavi specialistke za ginekologijo in porodništvo, specialista za ortopedijo in specialistke za onkologijo, v katero specialnost sodijo tožničina obolenja, mnenja, da ni mogoče strokovno utemeljiti časovno razbremenitev in da je zmožna za delo z zgoraj navedenimi omejitvami, s polnim delovnim časom. Pri tožnici je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ugotovila stanje po odstranitvi maternice z jajčniki zaradi benigne bolezni, stanje po odstranitvi žolčnika in slepiča, stanje po operaciji TVT zaradi zdravljenja urinske inkontinence, stanje po operacijski popravi pooperativne kile z mrežico, stanje po poškodbeni artrozi obeh kolen in stanje po rekonstrukciji sprednje križne vezi desnega kolena in da prejema nadomestno hormonsko zdravljenje in ima mejno povišan arterijski tlak, občasne bolečine v vratu in križu ter v desnem zapestju, desni rami ter v spodnjem delu trebuha.

Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, Fakultete B, Univerze v D. in nanj oprlo svojo odločitev. Tožnica je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zmožna za delo z omejitvami s polnim delovnim časom in ni nobene strokovno utemeljene podlage za skrajšan delovni čas, ne glede na to, da so bile pri njej opravljene operacije in da je bila dodatno zdravljena. Vse te okoliščine in stanje po končanem zdravljenju, je izvedenski organ v ustrezni sestavi specialistov upošteval in presodil tudi ustreznost že ugotovljenih omejitev pri delu. Upošteval je vso medicinsko dokumentacijo in izvide osebnega pregleda in se ta na način prepričal, kakšno je tožničino dejansko zdravstveno stanje, ne glede na predloge lečečega specialista in osebne zdravnice. Razen tega pa je izvedenski organ upošteval tudi kakšne so tožničine zadolžitve in obveznosti pri delu. To pa so dodatni razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni razhajanj med zdravstvenim stanjem kot ga opisuje lečeči specialist in predlogom osebne zdravnice ter mnenjem izvedenskega organa. Izvedenski organ je po temeljiti proučitvi vseh okoliščin, poudaril, da je delo z omejitvami mogoče oblikovati tako, da bi ga s tožničino preostalo delazmožnostjo, pa ob ustrezni motivaciji in podpori delodajalca, zmogla in da glede na izkazano funkcionalno stanje gibal in stanje po ginekološki operaciji za zdravljenje urinske inkontinence niso podani razlogi za dodatne trajne razbremenitve pri delu. Mnenje je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja tudi strokovno obrazložila tako, da ne obstaja noben dvom v pravilnost podanega mnenja. Iz vseh navedenih razlogov tožnica neutemeljeno vztraja, da se upošteva predlog lečeče zdravnice in se ji prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom ter pravica do delne invalidske pokojnine.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.