Jedro

Tožena stranka je tožnici zakonito in iz utemeljenega razloga podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove zaradi organizacijskih sprememb v skladu z določbo 90. člena ZDR, ki jih je bila primorana izvesti zaradi posledic krize in na podlagi katerih se je zmanjšala potreba po nekaterih višjih delovnih mestih, med njimi tudi po tožničinem delovnem mestu svetovalec – pomočnik direktorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati znesek 1.305,46 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2012 dalje (I. točka izreka), medtem ko je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2011 ni bilo utemeljenega razloga, da ji je tožena stranka dolžna od 5. 1. 2012 dalje mesečno izplačevati razliko v bruto plači, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 4. 1. 2012, in plačo, ki jo prejema po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2012 v višini … EUR ter od tega zneska obračunati in odtegniti prispevke za socialno varnost, in ji izplačati odškodnino zaradi trpinčenja v znesku 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 198,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2011 posledica in vrh trpinčenja tožnice in da je tožena stranka z njo želela doseči znižanje plače tožnice in prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ji je namreč že 6. 9. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor prodaje B2C in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec – pomočnik direktorja, nato pa ji 21. 12 2011 odpovedala pogodbo za to delovno mesto in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Za to odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo utemeljenega razloga, v odpovedi pa razlogi niso bili navedeni korektno in konkretno, zato se odpovedi ne da preizkusiti. Tožena stranka ni navedla, zakaj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji do takrat veljavne pogodbe o zaposlitvi. Pomanjkanje obrazložitve v odpovedi pa ne more nadomestiti prepričljiva izpoved predsednice uprave tožene stranke A.A., kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ki ni pojasnilo, v čem je bilo pričanje prepričljivo. Navaja še, da so navedbe v obrazložitvi odpovedi o tem, da je šlo pri toženi stranki za racionalizacijo in spremembo organizacije opravil B2C, neresnične in nedokazane, navedeni razlogi pa so fiktivni. Neresnična je tudi izpovedba predsednice uprave, da naj bi tožena stranka zniževala nivoje in zmanjševala delovna mesta direktorjev in svetovalcev, saj je iz internetne strani tožene stranke razvidno, da so preostali direktorji še vedno ohranili položaje in delovna mesta. Tožnica ob podpisu pogodbe dne 5. 1. 2012 ni bila seznanjena, kaj in v kateri poslovalnici bo delala, in je še naprej opravljala delo, kot do tedaj. Šele 13. 2. 2012, kar je 2 meseca po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je tožnica prejela e-pošto, v kateri jo je B.B. seznanil, da bo odgovorna za poslovalnico A. Pri tem je šlo za degradacijo tožnice, saj je bila ta poslovalnica majhna, z le dvema zaposlenima. Navaja še, da je bil v letu 2011 promet res manjši od načrtovanega, a so bili plani za leto 2011 postavljeni nerealno, ker je uprava enostransko zviševala načrtovano rast. Tako za odpoved z dne 21. 12. 2011 ni bilo utemeljenega odpovednega razloga, sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič, predvsem C.C. in Č.Č.., ki bi več povedala o delu tožnice, organizaciji dela in pogojih poslovanja ter potrebah po opravljanju dela, ki ga je pred in celo po odpovedi opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo odškodnino zaradi trpinčenja, saj je iz dokumentacije razvidno, da je tožena stranka tožnici znižala bruto plačo za 3.167,00 EUR bruto in je tako želela doseči, da bi tožnica sama dala odpoved. Tožnice se z dnem odpovedi ni več vabilo na kolegij, z njo pa se tudi ni nihče pogovarjal. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri navaja, da je pritožba popolnoma neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži toženi stranki stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zaradi organizacijskih sprememb v skladu z določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.), ki jih je bila primorana izvesti zaradi posledic krize in na podlagi katerih se je zmanjšala potreba po nekaterih višjih delovnih mestih, med njimi tudi po tožničinem delovnem mestu svetovalec – pomočnik direktorja. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2011 ni bilo utemeljenega razloga in da ji je tožena stranka dolžna od 5. 1. 2012 dalje mesečno izplačevati razliko v bruto plači, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 4. 1. 2012, in plačo, ki jo prejema po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2012 v višini … EUR ter od tega zneska obračunati in odtegniti prispevke za socialno varnost, in ji izplačati odškodnino zaradi trpinčenja v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka v odpovedi z dne 21. 12. 2011 ni navedla odpovednega razloga oziroma so celo nasprotujoče tistim pritožbenim navedbam, v katerih tožnica navaja, da je šlo za fiktivni razlog in da je obrazložitev odpovedi neresnična. Obrazložitev odpovedi je bila zadostna in konkretna. Sodišče prve stopnje se je sicer v zvezi z obstojem odpovednega razloga res oprlo predvsem na izpovedbo predsednice uprave tožene stranke A.A., ki je najbolje seznanjena z ekonomskim položajem tožene stranke in je obstoj odpovednega razloga, navedenega v odpovedi z dne 21. 12. 2011, potrdila. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da odpovedni razlog ni obstajal že iz razloga, ker je tožnica še en mesec po podani odpovedi opravljala delo, kakršnega je opravljala pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem v celoti sklicuje na zaključek sodišča prve stopnje, ki je med drugim pojasnilo, da tudi, če potreba po delu, ki ga je tožnica opravljala prej, ni v celoti prenehala, to še ne pomeni, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved. Je pa bilo v postopku ugotovljeno, da na tožničinem delovnem mestu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bil zaposlen nihče. Pritožbene navedbe o tem, da z internetne strani tožene stranke razvidno, da so vsi ostali direktorji še vedno ohranili položaje in delovna mesta, pa so pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče skladno s 337. členom ZPP ni smelo upoštevati.

Pritožba nadalje očita, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo zaslišanje s strani tožnice predlaganih prič, in sicer predvsem C.C. in Č.Č.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan z listinami v spisu in zaslišanjem predsednice uprave A.A. ter nenazadnje tudi tožnice, zato izvedba dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič ni bila potrebna. Priča Č.Č. naj bi izpovedala o ravnanju tožene stranke do zaposlenih, med njimi tudi do tožnice, po imenovanju nove uprave, predlagana priča C.C. pa naj bi izpovedal o dolgoletnem strokovnem delu tožnice in o njenem prispevku k uspešnosti tožene stranke. Vse navedeno pa ni pravno pomembno za ugotavljanje, ali je obstajal utemeljen odpovedni razlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec – pomočnik direktorja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je najbolj očiten dokaz trpinčenja tožnice dejstvo, da ji je tožena stranka znižala bruto plačo za 3.167,00 EUR se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na zaključke sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožnica premeščena na druga delovna mesta zaradi trpinčenja ali da bi ji zaradi tega bila znižana plača. Predvsem je nižja plača posledica spremembe pogodbe o zaposlitvi in delovnega mesta, ki je nižje vrednoteno. Sicer pa je tudi tožnica sama izpovedala, da so bile v letu 2011 slabe razmere na trgu in da plača ni bila znižana samo njej, temveč tudi drugim zaposlenim pri toženi stranki.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnica s pritožbo ni uspela. Ker pa se je pritožba v večinskem delu nanašala na odločitev sodišča prve stopnje glede odpovedi, je pritožbeno sodišče glede na 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), po katerem delodajalec v sporih glede odpovedi sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.