Jedro

Ker je bila glavna obravnava v postopku na prvi stopnji končana dne 29.3.2005, sodišče pa sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstaja v trenutku zadnje glavne obravnave, sodišče prve stopnje nedvomno (še) ni moglo upoštevati odločbe Ustavnega sodišča R Slovenije, št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, saj jo je Ustavno sodišče R Slovenije izdalo (šele) skoraj 1 leto po končani glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju o obrestnem delu tožbenega zahtevka (o zamudnih obrestih od glavnice ter izvršilnih in pravdnih stroškov) lahko uporabilo le takrat (še) veljavni čl. 1060 OZ (v zv. s čl. 277/I ZOR). Tudi sicer je sodišče prve stopnje s cit. sodbo (sedaj pravnomočno) odločilo le o obveznosti tožene stranke plačila obravnavanih zamudnih obresti po temelju. Ker pa trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oz. določen, o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti še ni moglo biti (pravnomočno) odločeno. O višini terjatve bo v morebitnem izvršilnem postopku pravnomočno odločilo šele izvršilno sodišče, ki bo pri tem moralo upoštevati dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem delu 1. odst. izreka ter v odločbi o pravdnih stroških v 2. odst. izreka, potrdi sodba prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. 3. 2005, opr. št. I Pg 397/2004-41 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke in plačani sodni taksi za pritožbo pisno izdelana vsebuje obrazložitev po čl. 324/IV (Zakona o pravdnem postopku (ZPP (čl. 496/IV in V ZPP))) izreklo: “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. Ig 359/2001 z dne 6. 12. 2002 se v tč. 1 delno in v tč. 3 izreka sklepa v celoti vzdrži v veljavi, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 462.275,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2001 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilne- ga postopka v znesku 17.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dne 6. 12. 2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo, v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 562.275,00 SIT za čas od 16. 6. 2000 do 18. 8. 2000 in za zakonske zamudne obresti od zneska 462.275,00 SIT za čas od 18. 8. 2000 do 6. 3. 2001 se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in sklep o izvršbi opr. št. Ig 359/2001 z dne 6. 12. 2002 v tč. 1 izreka sklepa v tem obsegu razveljavi (1. odst. izreka). Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 88.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dne 29. 3. 2005 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo (2. odst. izreka).” V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Tožeča stranka je s tožbo vtoževala plačilo zneska 462.275,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi računa št. 10000924 z dne 7. 6. 2000 (listna A ... in v zvezi z izpiskom odprtih postavk z dne 20. 1. 2001 (listina A ...), iz slednjega je razvidno, da naj bi ji tožena stranka dolgovala še vtoževani znesek 462.275,00 SIT. Račun je tožeča stranka izstavila za računalniška programa – trgovinsko poslovanje in finančno poslovanje s saldakonti.

Sodišče je ugotovilo, da je nedvomno, da je med pravdnima strankama bila sklenjena prodajna pogodba na podlagi naročila tožene stranke z dne 1. 5. 2000 (listna A ...) in da sta oba programa bila tudi instalirana, kot je izpovedal direktor tožeče stranke in izhaja tudi iz dopisa tožene stranke same z dne 25. 1. 2001 (listina A ...), v katerem je izrecno navedeno: “zavračamo vam program Finančno poslovanje s saldakonti in Trgovinsko poslovanje”, in sodišče verjame direktorju tožeče stranke, da tožena stranka ni nikoli zavrnila izstavljenega računa za kupljena programa.

Tako je sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama bila sklenjena prodajna pogodba po določbi člena 454 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju ZOR, po katerem je sodišče glede na čas sklenitve pogodbe materialno pravno presojalo sporno razmerje).

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

Kot je že navedeno, je tožeča stranka blago – dva računalniška programa izdobavila in jih tudi instalirala in sodišče verjame direktorju tožeče stranke, da je tožeča stranka, konkretno delavce tožene stranke poučila, kako program uporabljati, sicer tožena stranka sploh ne bi mogla postaviti trditve, da programa ne ustrezata namenu, za katerega ga je tožena stranka nabavila, to so specifične potre be pri vodenju specifičnega materialnega in finančnega poslovanja.

Tožena stranka je v novembru 2000, kot je povzeti iz odgovora tožeče stranke (listina B ...) z dne 8. 11. 2000 očitno po izdobavi in instalaciji obeh programov prvič zaprosila tožečo stranko, kako razrešiti problem, da ne bo vsaka dobavnica, ki je bila izdana, pa kupec po njej ni dvignil blaga, ne bi ob potrditvi dobavnice že dobila tudi številko fakture in tožeča stranka ji je pojasnila, da se je problemu izogniti tako, da se ne sme potrjevati praznih dobavnic, in sodišče popolnoma verjame tožeči stranki, da bi tožena stranka po takšnem navodilu lahko nemoteno in v skladu s svojimi potrebami uporabljala kupljeni program, tako da ni sledilo izpovedbi Š., da program ni ustrezen, torej program trgovsko poslovanje in ker je na ta program neposredno vezan program saldakonti z glavno knjigo, da bi tudi ta ne bil uporaben.

Če bi bilo temu tako, bi tožena stranka gotovo neuporabnost programov reklamirala prej, kot pa šele 25. 1. 2001 (listini A ..., B ...), ko je vodenje tožene stranke prevzel Š. M. Poleg tega pa iz te reklamacije sledi, da je tožena stranka ugotovila, da programa glavna knjiga ne potrebuje in je predlagala, da bi se za vrednost tega dela programa izdal dobropis in še bila mnenja, da je že s plačilom 100.000,00 SIT plačala dovolj, kolikor ji nudi program.

Tožena stranka je s tem svojim dopisom uveljavljala jamčevalni zahtevek iz naslova stvarne napake po določbi tč. 2 člena 479 ZOR, ki pravi: “Napaka je stvarna če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana oziroma bi mu morala biti znana.” Tožena stranka je programa prejela 5. 5. 2000 (listina A ... v spisu) in morala bi ju na običajen način pregledati in o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova (določba čl. 481 ZOR). Toda tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi program ne bil izdobavljen, takšen kot je bil potreben glede na dejavnost tožene stranke in tudi ni dokazala, da programa ni uporabljala, kot je trdil Š., dopis z dne 8. 11. 2000 pa ravno nasprotno potrjuje, da ga je tožena stranka uporabljala, le pri posameznih operacijah je imela težave in tudi te so ji bile razjasnjene, tako da o napakah v smislu določbe čl. 479 ZOR po prepričanju sodišča sploh ni mogoče govoriti. Vsekakor pa tožena stranka ne more trditi, da bi lahko pri računalniškem programu šlo za skrito napako v smislu 482. člena ZOR, saj gre pri skriti napaki za napako, ki jo z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče ugotoviti, opaziti. Tožena stranka je izdobavljen program uporabljala in dejstvo, da je zaradi nepravilnega rokovanja s programom prišlo do zapletov pri izpisovanju dobavnic, ne pomeni skrite napake. Tudi za skrito napako pa velja, da jo je potrebno reklamirati nemudoma (pri gospodarskih pogodbah, kar je konkretna prodajna pogodba, sklenjena med dvema gospodarskima subjektoma) in dopis z dne 25. 1. 2001 je dopis, ki je bil poslan po izteku 6 mesecev od kar je bil program instaliran, in prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po izteku 6 mesecev (določba II. odstavka 482. člena ZOR).

Sicer pa je sodišče že pojasnilo, da tisto, kar je tožena stranka grajala ni stvarna napaka in če je tožena stranka kupila nekaj, kar ni potrebovala (glavna knjiga), je njen riziko, če tega potem ni uporabljala, vsekakor pa je neuporaba ne odvezuje od tega, da je kot kupec dolžna plačati kupnino v celoti. Prav tako je lastna odločitev tožene stranke, kdaj bo kupila nov program, tožena stranka ni dokazala, da bi ga morala zaradi napake programov, ki jih je izdobavila tožeča stranka.

Sodišče je tako presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 462.275,00 SIT kot še neplačan del kupnine. Sodišče je tudi ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, saj dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še obresti (določba čl. 277 ZOR).

Toda sodišče je obrestnemu delu tožbenega zahtevka le delno ugodilo, saj tožeča stranka ni izkaza- la, da je tožena stranka prvi del kupnine 100.000,00 SIT plačala z zamudo in da bi tožeča stranka zato bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 562.275,00 SIT za čas od 16. 6. 2000 do 18. 8. 2000, poleg tega pa je tožena stranka v zamudo s plačilom vtoževanega glavničnega zneska 462.275,00 SIT prišla glede na dopis tožeče stranke z dne 26. 2. 2001 (listina A ...) šele 7. 3. 2001, saj ji je tožeča stranka rok za plačilo postavila 8 dni od prejema opomina. Glede na navedeno je sodišče razsodilo, da se obrestni del tožbenega zahtevka kot neutemeljen zavrne, v kolikor je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti od zneska 562.275,00 SIT za čas od 16. 6. 2000 do 18. 8. 2000 in za zakonske zamudne obresti od zneska 462.275,00 SIT za čas od 18. 8. 2000 do 6. 3. 2001, v preostalem pa je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Tožena stranka mora tožeči stranki skladno z določbo čl. 154/III ZPP, ker je tožeča stranka uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, zaradi obravnave zavrnjenega dela tožbenega zahtevka pa toženi stranki niso nastali posebni stroški, povrniti že s sklepom o izvršbi odmerjene izvršilne stroške v znesku 17.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dne 29. 3. 2005 dalje do plačila in nadaljnje pravdne stroške v znesku 88.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dne 29. 3. 2005 dalje do plačila, ki jih je sodišče odmerilo po stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke, ki je zavezanec za plačilo DDV ter skladno z veljavno odvetniško in taksno tarifo.” Tožeča stranka se zoper zavrnilni del 1. odst. izreka sodbe prve stopnje ni pritožila.

Tožena stranka pa z dne 31. 5. 2006 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem delu 1.odst. izreka in v odločbi o pravdnih stroških v 2. odst. izreka. Čeprav se v uvodu pritožbe sklicuje le na pritožbena razloga “bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava”, pa v njeni obrazložitvi pretežno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in “... spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.” V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja: “1) Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS v zvezi z obrestmi, opr. št. U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006, na podlagi katere velja za obresti pravilo “ne ultra alterum tantum” oz. velja določba 376. člena OZ (Obligacijskega zakonika), je sodišče materialno napačno razsodilo (s tem, ko je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. In 359/2001 z dne 06. 2002), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati obresti od glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07. 03. 2001 dalje do plačila brez upoštevanja navedene omejitve. Enako pa velja tudi glede obresti od izvršilnih stroškov (od dneva izdaje sklepa 06. 12. 2002 dalje do plačila) in pravdnih stroškov (od dneva izdaje sodbe 29. 03. 2005 dalje do plačila). S tem, ko sodišče ni omejilo teka zamudnih obresti v smislu upoštevanja zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča glede veljavnosti navedenega pravila oz. veljavnosti 376. člena OZ za zakonske zamudne obresti (da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico), je evidentno odločilo v nasprotju z veljavnim zakonom.

Glede obresti od pravdnih stroškov pa velja še drug pritožbeni razlog, in sicer lahko po mnenju tožene stranke zakonite zamudne obresti od prisojenih stroškov začnejo teči šele od 9. dne od izdaje odločbe dalje in ne že od dneva izdaje odločbe, saj je potrebno upoštevati 8 dnevni prostovoljni rok za izpolnitev, zaradi česar nastopi zamuda šele po poteku tega roka. Torej je sodišče prve stopnje napačno razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati obresti od pravdnih stroškov že od dneva izdaje sodbe dne 29. 03. 2005 naprej.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo ob presoji pravnega oziroma poslovnega razmerja med strankama, ki ga opredeljuje kot nesporno prodajno pogodbo, posledično pa je v obrazložitvi zmotno utemeljevalo, da je tožena stranka neupravičeno oziroma prepozno grajala stvarne napake (oz. uveljavljala jamčevalni zahtevek). Poleg tega so v sodbi sodišča prve stopnje glede presoje pravne podlage razmerja tudi nasprotja med tistim, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in izpovedbah v postopku in med samimi listinami in izpovedbami, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Namreč, priča V. Š. je pri zaslišanju izjavila, da je šlo v konkretni zadevi za namestitev zgolj testne verzije in ne nakup “pravega” programa (oz. končne verzije), kar potrjuje tudi izpovedba M. Š., ki je zanikal, da bi se s tožečo stranko dogovoril o nakupu spornih programov. Direktor tožeče stranke R. V. je sicer v zaslišanju trdil, da se je za posel dogovarjal z M. Š., čemur pa glede na navedeno zanikanje slednjega in pa na dejstvo, da se je slednji zaposlil pri toženi stranki šele 10. 11. 2000 (se pravi že po tem, ko naj bi tožeča stranka dobavila oba programa), očitno ni moč verjeti.

Sodišče prve stopnje pa je kljub takšni (sporni) izjavi V. v celoti nekritično verjelo njegovim navedbam in na njih utemeljilo sodbo. Zakaj ni verjelo izpovedi priče V. Š. in direktorja M. Š., ki trdita drugače, kot R. V., in to glede večine spornih dejstev, pa sodišče prve stopnje ne pojasni.

Priča V. Š. je tudi izjavila, da je s podpisom na delovnem nalogu tožeče stranke potrdila inštalacijo testnega programa in ne končne verzije. Da je tožena stranka testna programa nekaj časa uporabljala, je glede na navedeno pač logično, temu (testiranju namreč) so takšni programi tudi namenjeni. Ko je tožena stranka ugotovila, da sta zanjo neustrezna, ju ni kupila oziroma pravdni stranki nista sklenili prodajne pogodbe. V tem kontekstu sama namestitev takih (testnih) programov torej ne more predstavljati dokaza v prid trditvi tožeče stranke, da je bila sklenjena prodajna pogodba in dobava izvršena, iz česar bi izhajala tudi utemeljenost zahtevka.

Opozoriti velja še na dejstvo, da je v naročilnici tožene stranke z dne 01. 05. 2000 omenjen samo program “Trgovinsko poslovanje” in torej ta listina v nobenem primeru ne more biti dokaz o prodajni pogodbi za dva programa (poleg navedenega še program finančno poslovanje s saldakonti), kot to izhaja iz razlogov sodbe.

Vse dokazne listine, na katerih temelji sodba, se glasijo na firmo M.-T. Š. k.d., Ž., sodba pa na M. M. d.o.o., D. u. ..., C. V obrazložitvi sodbe ni pojasnjeno, kako je do te spremembe tožene stranke prišlo oziroma sodišče prve stopnje ne navaja nobenega dokaza o tem, da gre za eno in isto pravno osebo na strani tožene stranke. Torej je sodba glede tega pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti.

Skratka, zaključek sodišča o utemeljenosti zahtevka je po mnenju tožene stranke v bistvenem nasprotju z vsebino listin in izjav (Š. M., Š. V.), ki dejansko ne dokazujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka.” Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša: “sestava pritožbe: 375 odv. točk”; “DDV: 20%”; “sodna taksa”.

Tožeča stranka v dne 16. 6. 2006 vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Na stroških odgovora na pritožbo tožeča stranka priglaša: “odgovor na pritožbo 450 tč.”; “poročilo stranki 50 tč.”; “materialni stroški (kopije) 1.000,00 SIT”; “vse povečano za 20 % DDV”; “sodna taksa po odmeri sodišča”.

Pritožba ni utemeljena. Ker se v tem postopku v gospodarskem sporu (čl. 481/I, tč. 1 ZPP) tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.086,46EUR (prvotno: 500.000,00 SIT), je ta gospodarski spor spor majhne vrednosti (čl. 495/I ZPP).

Sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se sme (smeta) izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II ZPP (absolutnih kršitev postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (čl. 458/I ZPP).

Ker se zato takšne sodbe (in sklepa) ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj tožene stranke o zmotni oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Pritožbene navedbe tožene stranke pa so pretežno (le) izvajanja o zmotni oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Če je sodišče prve stopnje presodilo pravno oz. poslovno razmerje med pravdnima strankama kot nesporno prodajno pogodbo in v obrazložitvi “... utemeljevalo, da je tožena stranka neupravičeno oziroma prepozno grajala stvarne napake (oz. uveljavljala jamčevalni zahtevek).” (kar pa ni uporaba materialnega prava, temveč je ugotovitev dejanskega stanja), če je sodišče prve stopnje “... v celoti nekritično verjelo njegovim (R. V.) navedbam in na njih utemeljilo sodbo.”, ni pa “... verjelo izpovedi priče V. Š. in direktorja M. Š., ki trdita drugače kot R. V. ... .”, če je štelo “... namestitev takih (testnih) programov ...” za dokaz “... v prid trditvi tožeče stranke, da je bila sklenjena prodajna pogodba in dobava izvršena ... .” in če je štelo naročilnico tožene stranke z dne 1. 5. 2000 za “... dokaz o prodajni pogodbi za dva programa (poleg navedenega (“Trgovinsko poslovanje”) še program finančno poslovanje s saldakonti) ... .”, so takšne njegove presoja, ugotovitve in odločitve pač stvar njegove dokazne ocene.

V dokazno oceno sodišča prve stopnje pa se po povedanem pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne more in ne sme spuščati. Graja dokazne ocene namreč predstavlja očitek zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

S trditvami: “... da se je slednji (M. Š.) zaposlil pri toženi stranki šele 10. 11. 2000 (se pravi že po tem, ko naj bi tožeča stranka dobavila oba programa) ... .” ter “Vse dokazne listine, na katerih temelji sodba, se glasijo na firmo M.-T. Š. k.d. Ž., sodba pa na M. M. d.o.o., D. u. ..., C. V obrazložitvi sodbe ni pojasnjeno, kako je do te spremembe tožene stranke prišlo oziroma sodišče prve stopnje ne navaja nobenega dokaza o tem, da gre za eno in isto pravno osebo na strani tožene stranke.”, pa tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva.

Toda po čl. 337/I ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oz. predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz čl. 286/II ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (z dne 14. 3. 2005) oz. do konca glavne obravnave (dne 29. 3. 2005) v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti.

Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožene stranke ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče pa pri tem še poudarja, da je bilo preoblikovanje tožene stranke iz komanditne družbe v družbo z omejeno odgovornostjo vpisano v sodni register s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 13. 12. 2001, opr. št. Srg 3267/2000, da je zato že ugovor zoper cit. sklep o izvršbi (dne 23. 12. 2002) vložil dolžnik: “M. M. d.o.o., Ž., kot pravni naslednik M.-Š. T. k.d., T. ..., Ž.”, da je na glavni obravnavi z dne 14. 3. 2005, na katero sta prišla tudi pooblaščenec tožene stranke in njen direktor M. Š., tožeča stranka popravila “... naziv tožene stranke, ki sedaj pravilno glasi: M. M. d.o.o., D. u. ..., C.”, sodišče prve stopnje pa je sprejelo sklep “ugotovi se sprememba firme tožene stranke, ki glasi M. M. d.o.o.” (tožena stranka tej “popravi” oz. spremembi ni ugovarjala) in da je dne 22. 4. 2005 vloženo napoved pritožbe, dne 22. 6. 2005 vloženo pritožbo ter končno tudi obravnavano pritožbo vložila tožena stranka: “M. M. d.o.o., D. u. ..., C.”. Kakšna posebna obrazložitev navedene “poprave” označbe oz. spremembe tožene stranke zato v cit. sodbi prve stopnje ni bila potrebna.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (čl. 8 ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 (in 14) ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana.

Ker so v cit. sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter temeljijo na predloženih listinah pravdnih strank in na izpovedbah priče tožene stranke V. Š. ter za pravdni stranki zaslišanih njunih direktorjev R. V. in M. Š., o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih cit. sodbe prve stopnje o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah, ter med samimi temi listinami oz. zapisniki, zato primerno obrazložena cit. sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katere se v izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti.

Ob dejanskem stanju, kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo z izpodbijano ugoditvijo še spornemu delu tožbenega zahtevka materialno pravo (cit. določbe ZOR) pravilno uporabljeno.

Tudi če je Ustavno sodišče R Slovenije z odločbo, št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 odločilo, da se čl. 1060 OZ (Ur. l. RS, št. 83/01 in 32/04) razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja čl. 277 ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, pa sodišče prve stopnje ni “... materialno napačno razsodilo (s tem, ko je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. In 359/2001 z dne 06. 2002), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati obresti od glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07. 03. 2001 dalje do plačila ...” ter “... obresti od izvršilnih stroškov (od dneva izdaje sklepa 06. 12. 2002 dalje do plačila) in pravdnih stroškov (od dneva izdaje sodbe 29. 03. 2005 dalje do plačila).” “S tem, ko sodišče ni omejilo teka zamudnih obresti v smislu upoštevanja ... odločbe Ustavnega sodišča glede veljavnosti navedenega pravila oz. veljavnosti 376. čl. OZ za zakonske zamudne obresti (da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico) ... evidentno ...” ni “... odločilo v nasprotju z veljavnim zakonom.” Ker je bila glavna obravnava v postopku na prvi stopnji končana dne 29. 3. 2005, sodišče pa sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstaja v trenutku zadnje glavne obravnave (čl. 311/I ZPP), sodišče prve stopnje nedvomno (še) ni moglo upoštevati cit. odločbe, saj jo je Ustavno sodišče R Slovenije izdalo (šele) skoraj 1 leto po končani glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju o obrestnem delu tožbenega zahtevka (o zamudnih obrestih od glavnice ter izvršilnih in pravdnih stroškov) lahko uporabilo le takrat (še) veljavni čl. 1060 OZ (v zv. s čl. 277/I ZOR). Tudi sicer je sodišče prve stopnje s cit. (sedaj pravnomočno) sodbo odločilo le o obveznosti tožene stranke plačila obravnavanih zamudnih obresti po temelju. Ker pa trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oz. določen, o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti še ni moglo biti (pravnomočno) odločeno. O višini te terjatve bo v morebitnem izvršilnem postopku pravnomočno odločilo šele izvršilno sodišče, ki bo pri tem moralo upoštevati dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (prim.: odločbi Ustavnega sodišča R Slovenije, Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007 in št. Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno “... razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati obresti od pravdnih stroškov že od dneva izdaje sodbe dne 29. 03. 2005 naprej.” (in od izvršilnih stroškov “... od dneva izdaje sklepa dne 6. 12. 2002 dalje do plačila ... .”). Taka odločitev sodišča prve stopnje je namreč v skladu s takrat veljavnim načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na 8. razširjeni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije dne 26. 12. 1989 (“2. Stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, je upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/ 78, 39/85 in 57/89), ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina. Sodišče odloča o obrestih na stroške postopka le na zahtevo stranke (2. odstavek 2. člena ZPP).”). Šele na občni seji Vrhovnega sodišča dne 13. 12. 2006, torej skoraj 1 leto in 9 mesecev po končani glavni obravnavi v postopku na prvi stopnji, pa je bilo sprejeto načelno pravno mnenje (objavljeno v Pravnih mnenjih, št. I/2006): “Zavezanec za povrnitev stroškov postopka, ki teče pred sodiščem, mora na zahtevo upravičenca plačati tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali drugega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.” Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (čl. 350/I ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP in tudi čl. 458/I ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka: pritožba tožene stranke ni bila uspešna (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I ZPP), odgovor tožeče stranke na pritožbo pa za ta gospodarski spor ni bil potreben (čl. 165/I v zv. s čl. 155/I ZPP).