Jedro

V delovnem sporu ne more biti delavec tisti, ki bi bil dolžan zagotoviti prevod listin delodajalca, čeprav jih sam predloži kot dokaz. Sodišče je s tem, ko je prevod listin delodajalca naložilo delavcu, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s svojim postopanjem, ko teh listin ni upoštevalo, tožniku onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijani del (III. in V. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 obračunati in izplačati 197,68 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 19. 1. 2017 dalje do plačila in za leto 2017 2,08 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 2. 7. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini tožniku prisojene terjatve v točki I. izreka te sodbe (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od septembra 2016 do januarja 2017 plačati zneske razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje iz naslova osnovne plače, nadur in dnevnic (III. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek zaradi delnega umika zahtevka ustavi (IV. točka izreka) in da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti vse njene stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožeča stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Navaja, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem z vsebino zapisnika o naroku ter izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranke. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za postavitev drugega sodnega tolmača, svojo odločitev pa utemeljilo s tem, da predlog za postavitev drugega sodnega tolmača ni bil dovolj konkretiziran, kar pa nima podlage v dejanskem stanju. Iz zapisnika z naroka dne 16. 1. 2019 izhaja, da se sodnemu tolmaču očita, da ne pozna izrazov osnovna plača, dnevnica, regres. Iz tega razloga je tožnik tudi dodatno predlagal snemanje na naroku, kar pa je sodišče zavrnilo, ne da bi svojo odločitev utemeljilo.

Sodišče se ni opredelilo do zahtevka tožnika za izplačilo ustno dogovorjenih plač in je nekritično sledilo izpovedi A.A., zakonitega zastopnika tožene stranke, tako glede dogovorjene višine plače s pogodbo o zaposlitvi kot višine izplačanih dnevnic, čeprav dnevnice na plačilnih listah niso ne prikazane ne obračunane. Tožnik meni, da sama vsebina plačilnih list potrjuje njegove navedbe o tem, da je bila plača dogovorjena ustno. Iz sodbe ni razvidno, na kateri pravni podlagi je sodišče zaključilo, da so bili tožniku izplačani vtoževani zneski. Tožnik drugače kot s svojo izpovedjo ni mogel dokazati ustnega dogovora o osnovni plači, drugačno stališče sodišča je absurdno. Prav dejstvo, da je tožena stranka tožniku izplačevala višjo plačo, kot je bila ta dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ter je osnovno urno postavko v višini 10,86 EUR sama navedla za potrebe francoskih oblasti in policijo, kar je v svoji izjavi na naroku dne 16. 1. 2019 tudi potrdila, potrjujejo navedbe tožnika o tako dogovorjeni višini njegove osnovne plače. Sodišče je v celoti spregledalo, da iz plačilnih listih, ki jih je tožnik sicer prejel šele po vložitvi tožbe, niso razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkih, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan. Sodišče je v celoti sledilo izpovedi tožene stranke, čeprav je njeno pojasnilo o izplačilu višjih plač, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, povsem neprepričljivo. Sodišče je kljub splošno znanemu dejstvu, da vozniki v mednarodnih linijah opravijo več ur dela, kot znaša redna mesečna obveznost, kar je zatrjeval tudi tožnik ter ob tem navedel tudi podatke iz svoje evidence opravljenih urah, poklonilo vero izključno izpovedi direktorja tožene stranke, ki je sicer v svoji izpovedi dopustil, da je tožnik opravil tudi nekaj nadur, vendar sam o tem ni bil seznanjen, istočasno pa je navajal, da je z izplačilom višjih plač tožniku izplačal tudi vse nadure. To dokazuje, da plačilne liste, ki jih je za tožnika izdelala tožena stranka, ne morejo imeti značaja verodostojne listine, saj iz njih ni mogoče razbrati, kaj in na osnovi česa je tožena stranka za tožnika obračunala in tega tekom postopka tudi ni pojasnila. Sodišče je tudi nekritično sledilo izpovedi tožene stranke, da ni nikoli zahtevala od tožnika, da manipulira s tahografom. Tožnik, ki ne pozna zakonodaje, je v prepričanju, da ravna prav, upošteval izrecna navodila tožene stranke in tako v svojo škodo na tahografu evidentiral le čas vožnje, ne pa tudi drugega opravljenega dela, torej vseh ostalih aktivnosti razen vožnje, odmorov, počitkov in časa razpoložljivosti, ki so v členu 3(a) Direktive 2002/15/ES in v drugi točki 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zaposlovalni napravi v cestnih prevozih opredeljene kot delovni čas, to je čas natovarjanja, raztovarjanja, čiščenja, tehničnega vzdrževanja, administrativnih formalnosti, čakanja na natovarjanje in raztovarjanje, točenja goriv, saj je imel pretežni del tega časa na tahografu označen počitek. Na ta način je zadostil navodilom in zahtevam tožene stranke in opravil več prevozov, kot bi v primeru če bi vse, kar spada v delovni čas tudi evidentiral. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče napačno uporabilo določbe materialnega prava, ko je izključilo možnost ustnega dogovora o plačilu plače mimo določil pisne pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih v 31. členu kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi narekuje določitev zneska osnovne plače, ne prepoveduje in ne izključuje pa možnosti sklenitve dodatnega ustnega dogovora o višji plači, kot je ta dogovorjena s pisno pogodbo o zaposlitvi. ZDR-1 v 30. členu izključuje le možnost dogovora o zmanjšanju minimuma pravic, ki morajo biti zagotovljene delavcu skladno z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnih aktom delodajalca. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Glede zavrnitve predloga tožeče stranke za postavitev drugega sodnega tolmača pojasnjuje, da je sodnega tolmača v tem individualnem delovnem sporu predlagala tožeča stranka sama in ga prvič celo samoiniciativno pripeljala na narok. Tožena stranka dvomi, da sodni tolmač, ki mora opraviti ustrezno preverjanje in opraviti preizkus znanja, da sploh postane sodni tolmač, ne pozna osnovnih izrazov, kot so osnovna plača, dnevnica in regresa, kar očita tožeča stranka v pritožbi. Pričanje direktorja tožene stranke je konsistentno in prepričljivo, zato mu je sodišče utemeljeno verjelo, nasprotno pa je bilo razbrati iz pričevanja tožnika, da v resnici sploh ni vedel, kaj vtožuje, izpovedal je stvari mimo trditvene podlage v pisnih vlogah, njegovo pričanje pa je bilo neprepričljivo. Tožena stranka ni podala trditve v zvezi z ustno dogovorjeno plačo in tega ni zatrjevala v svojih pisnih vlogah, niti ne na prvem naroku za glavno obravnavo, ko bi te trditve še lahko podala. Opirala se je na dokument v francoskem jeziku, ki pa ga sodišče zaradi odsotnosti prevoda ni moglo upoštevati. Sodišče je po mnenju tožene stranke povsem pravilno ugotovilo, da je tožnik prejel vse vtoževane zneske oziroma celo več, kot je vtoževal, saj je prejemal mesečno cca 2.500,00 EUR neto. Ravno tako je pravilno ugotovilo, da je osnovna plača v višini 10,86 EUR ni bila (ustno) dogovorjena, ker tega dejstva ni potrdil niti tožnik sam na zaslišanju. Tožnik je brez kakršnekoli trditvene podlage v tožbi na zaslišanju izpovedal, da je bila njegova ustno dogovorjena plača 80,00 EUR neto dnevno, pri čemer ni vedel, ali gre samo za osnovno plačo ali so v ta znesek vključene tudi dnevnice, nadure oziroma drugi stroški v zvezi z delom. Toženec je pojasnil, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje v Sloveniji in da je prejemal plačo skladno z ZDR-1. Tožnik ni specificiral dodatkov za nočno delo, delo v nedeljo in delo na praznike, prav tako pa tudi ne nadurnega dela, kljub temu, da je sam vodil delovno dokumentacijo. Navedel ni niti tega, koliko nebeleženih ur dela na tahografih naj bi opravil kot nadure, niti kdaj naj bi te nadure opravil. Glede na vse navedeno predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo postaviti drugega sodnega tolmača, ker naj bi postavljeni sodni tolmač prevajal nepravilno. Iz vpogleda v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom izven naroka dne 6. decembra 2018 postavilo sodnega tolmača za madžarski jezik B.B. za tolmačenje na naroku za glavno obravnavo 16. 1. 2019 ter da je sodni tolmač opravil svojo nalogo na navedenem naroku. Po določbi 9. točke 339. člena ZPP sodišče stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če v nasprotju z določbami tega zakona zavrne zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Sodišče te kršitve ni storilo, saj je postavilo tolmača za madžarski jezik, ki je prevajal v postopku. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zahtevi pooblaščenke tožeče stranke za postavitev drugega sodnega tolmača, ker postavljeni sodni tolmač naj ne bi obvladal besedišča, kot je osnovna plača, dnevnice, regres za letni dopust. Mišljenje pooblaščenke tožnika, da sodni tolmač ne obvlada prevajanja iz slovenskega jezika v madžarski in obratno, je subjektivno. Mag. B.B. je imenovalo Ministrstvo za pravosodje za sodnega tolmača za madžarski jezik dne 13. 12. 2005, zato je kvalificirana oseba za tolmačenje in sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zahtevi pooblaščenke, da se postavi drugi sodni tolmač. Iz njegovih osebnih podatkov izhaja, da je magister ekonomije, zato tudi pritožbeno sodišče dvomi, da ne bi poznal očitanih izrazov. Zvočno snemanje obravnav ni namenjeno kontroli pravilnosti prevajanja, kot se zmotno zavzema pritožba. Tudi, če bi sodišče odredilo zvočno snemanje, bi stranke lahko preverile le pravilnost zvočnega prepisa, kot to izhaja iz tretjega odstavka 125. člena ZPP. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik, madžarski državljan, je v tožbi zatrjeval, da je bil pri toženi stranki zaposlen od 23. septembra 2016 do 10. februarja 2017 na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot voznik tovornega vozila. Tožena stranka ga je posojala italijanski pravni osebi, čeprav ni registrirana v skladu s predpisi o urejanju trga dela za zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu. Plačilne liste je dobil le za leto 2016, za leto 2017 pa ne. Tožena stranka mu je obračunala prenizko bruto plačo, namesto da bi mu obračunala bruto plačo v višini 10,86 EUR po opravljeni uri, zaradi česar zahteva razliko iz naslova osnovne bruto plače v znesku 4.225,40 EUR. Nadalje zahteva plačilo za nadurno dela, pri čemer je urno postavko za naduro povišal za 30 % in iz tega naslova zahteva znesek 1.701,03 EUR. Zahteva tudi plačilo dnevnic za vse dni prisotnosti na delu v skupnem znesku 4.488,00 EUR. Tekom postopka, potem ko je prejel plačilne liste za leto 2017, je tožnik znižal svoj zahtevek iz naslova plače za januar v znesku 811,00 EUR bruto in celoten zahtevek iz naslova plače za mesec februar. Zahteval je tudi plačilo regresa za letni dopust, vendar to v pritožbenem postopku ni več sporno. Tožnik se je v tožbi skliceval na vrednost urne postavke določene v listini A3, za katero je navedel, da je pogodba z dne 1. 1. 2017 napisana v italijanskem jeziku. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi pojasnil, da so pogodbe res v tujem jeziku, za kar pa ni odgovoren on kot delavec, in predlagal, da sodišče naloži toženi stranki, da zagotovi prevod listin v slovenski jezik. Sodišče je v nasprotju s tem predlogom tožniku na pripravljalnem naroku naložilo overjen prevod listin, ki jih je tožnik vložil v spis. Tožnik prevoda listin ni zagotovil. Sodišče zato dokazov z vpogledom v listine v tujem jeziku ni izvedlo.

8. Postopanje sodišča prve stopnje, ko toženi stranki - delodajalcu ni naložilo prevoda listin, ki so nastale tekom delovnega razmerja tožnika pri njej v tujem jeziku, ni bilo pravilno. Listine A3, A4, A8, ki jih je v spis sicer vložil tožnik, so listine delodajalca, tožene stranke, torej bi tožena stranka morala zagotoviti njihov prevod. V individualnem delovnem sporu je potrebno upoštevati, da gre za spor med delavcem in delodajalcem, ki izvira iz delovnega razmerja, katerega značilnost je podrejenost delavca. Delodajalec je dolžan voditi različno dokumentacijo v zvezi z delovnim razmerjem delavca, kar mu nalagajo zakoni in podzakonski predpisi. Če je ta dokumentacija zaradi poslovanja delodajalca v tujini v tujem jeziku, jo mora za potrebe slovenskih organov prevesti v slovenski jezik, kajti v Sloveniji se posluje v slovenskem jeziku. Po določbi 11. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nasl.) je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.) določa, da je slovenski jezik uradni jezik Republike Slovenije in da v njem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja (1. člen). Po določbi prvega odstavka 14. člena ZJRS vse pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost, poslujejo s strankami na območju Republike Slovenije v slovenščini. Kadar je njihovo poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik. Da morajo delodajalci poslovati v slovenskem jeziku, med drugim izhaja tudi iz določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.). ZGD-1 v 11. členu določa, da mora poslovodstvo zagotoviti, da sporazumevanje z delavci v družbi v zvezi z dajanjem navodil za njihovo delo, vodenjem postopkov, v katerih se odloča o njihovih pravicah, in sodelovanjem delavcev pri upravljanju poteka v slovenskem jeziku, na območjih, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa lahko tudi v italijanskem ali madžarskem jeziku. Glede na predstavljene določbe je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti poslovanje v slovenščini. Zato v delovnem sporu ne more biti delavec tisti, ki bi bil dolžan zagotoviti prevod listin delodajalca, čeprav jih sam predloži kot dokaz. Sodišče je s tem, ko je prevod listin delodajalca naložilo delavcu, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s svojim postopanjem, ko teh listin ni upoštevalo, tožniku onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem.

9. Zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova plače, nadurnega dela in dnevnic prejel vse kar mu je pripadalo po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je namreč dokazoval, da se je delodajalec zavezal, da mu bo plačal 10,86 EUR na uro (A3), da je opravil več ur (A8), kot je dobil plačanih, in da ni prejel dnevnic za vse dni dela v tujini.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče naložiti toženi stranki - delodajalcu prevod vseh poslovnih listin, ki so v spisu in so nastale v zvezi z delom tožnika pri toženi stranki, tako tistih, ki jih je predložil tožnik, kot tistih, ki jih je predložila tožena stranka (B3). Po pridobitvi prevodov bo moralo izvesti dokaz z vpogledom v te listine in jih dokazno oceniti. Ob tem bo moralo v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) z ustreznimi vprašanji poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in dati vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Pri tem mora biti sodišče tudi pozorno na specialno določbo 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki sodišču nalaga, da delavca, tudi če ima pooblaščenca, poduči kako mora vlogo popraviti ali dopolniti. Iz navedene določbe pa izhaja poudarjena dolžnost materialno procesnega vodstva v delovnih sporih. Torej mora sodišče stranko podučiti, katera so relevantna dejstva v posamezni vrsti delovnih sporov in jo spodbuditi, da jih navede in ponudi ustrezne dokaze.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo naložiti prevod listin delodajalca toženi stranki in nato te listine dokazno oceniti. Če bi to pomanjkljivost odpravilo pritožbeno sodišče, bi tako ravnanje imelo za posledico, da bi se dokazi prvič izvajali pred sodiščem druge stopnje. Razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bo prevod listin trajal enako dolgo pred sodiščem prve stopnje, kot bi pred višjim sodiščem. Doslej je bil postopek na obeh stopnjah hiter in je bilo sojeno v razumnem roku.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.