Jedro

Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.403,55 EUR z obrestmi od 26. 10. 2022 do plačila. Tožnici je naložilo, da toženki povrne 298,66 EUR stroškov postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ nezakonita in tožnici krši ustavne pravice iz 2., 14. in 22. člena URS. Toženka je za obdobje od 22. 1. 2022 do 27. 3. 2022 prejela denarni znesek tako od tožnice kot od ZRSZ. S prejemom dvojnega zneska za isto obdobje je izjalovljen cilj zakonodaje s področja socialne varnosti, pa tudi namen, ki sta ga stranki zasledovali s sklenitvijo sodne poravnave. Sodišče je s sklicevanjem na judikat VIII Ips 99/2015 napačno ugotovilo, da odločba ZRSZ ne posega v razmerje med delavcem in delodajalcem. Ker je toženka obdržala znesek, prejet s strani ZRSZ, je obogatena na škodo tožnice, ki je ta znesek vrnila ZRSZ. S prejemom zneska s strani ZRSZ je odpadla tudi podlaga iz sklenjene sodne poravnave (prenehala je potreba, da ji tožnica za enako obdobje plača nadomestilo plače). Toženka ni bila dobroverna, saj ob sklepanju sodne poravnave ni razkrila, da je bila prejemnica nadomestila za brezposelnost. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe ter predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Med drugim poudarja, da je tožnica sklenila sodno poravnavo ob vedenju, da je bila toženka v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavljena pri ZRSZ in je prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) z dne 3. 2. 2022 prejela za obdobje od 22. 1. 2022 do 27. 3. 2022 denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Na podlagi sklenjene sodne poravnave z dne 22. 4. 2022 jo je za isto obdobje, t. j. za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožnica prijavila v socialna zavarovanja in ji izplačala nadomestilo plače. ZRSZ je z odločbo z dne 7. 7. 2022 odpravil svojo odločbo z dne 3. 2. 2022 in tožnici naložil, da ZRSZ vrne neto znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki je bil izplačan toženki. Tožnica je ZRSZ ta znesek plačala, v tem sporu pa s sklicevanjem na neupravičeno obogatitev zahteva njegovo vračilo od toženke.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

8.Tožnica je plačala toženki nadomestilo plače na podlagi sodne poravnave, ki jo je z njo sklenila v sporu o prenehanju delovnega razmerja (Pd 11/2022). Z okoliščino, da je toženka za isto obdobje od ZRSZ prejela denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (torej terjatev, ki temelji na drugi pravni podlagi), ni mogoče utemeljiti prenehanja podlage za izpolnitev obveznosti, ki izvira iz sodne poravnave. Sodna poravnava predstavlja izvršilni naslov (drugi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), iz trditev strank pa ne izhaja, da je bila njena veljavnost izpodbita s tožbo za razveljavitev (392. člen ZPP). Pritožbeno zavzemanje, da je podlaga za izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave (plačilo nadomestila plače) odpadla, zato ni pravilno.

9.Navedba, da je treba upoštevati toženkino nedobrovernost, ker ob sklenitvi sodne poravnave tožnici ni razkrila, da je bila prejemnica nadomestila za primer brezposelnosti, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer v tem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati okoliščin, ki bi po zatrjevanju pritožbe lahko vplivale na (drugačno) vsebino sodne poravnave.

10.Zmotno je tudi pritožbeno utemeljevanje, da je toženka neupravičeno obogatena na škodo tožnice, ker je obdržala znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To nadomestilo ji je bilo izplačano na podlagi odločbe ZRSZ, torej je v času izplačila zanj obstajala veljavna pravna podlaga. Drži, da je nato ZRSZ zaradi nastopa okoliščine iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji (t. j. zaradi sklenitve sodne poravnave, s katero je ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in so mu zato za nazaj priznane pravice iz delovnega razmerja) odpravil odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in tožnici naložil, da povrne ZRSZ neto znesek tega nadomestila, ki ga je ZRSZ izplačal toženki. To dejstvo pa glede toženki izplačanega nadomestila za primer brezposelnosti ne predpostavlja ugotovitve o njeni neupravičeni obogatitvi v razmerju do tožnice. Na podlagi izrecne zakonske določbe (drugi odstavek 140. člena ZUTD) je bila tožnica tista, ki je zavezana ZRSZ vrniti znesek toženki izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Kot je s sklicevanjem na judikat VIII Ips 99/2015 pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ta odločba ZRSZ vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med delavcem in delodajalcem, zato tudi med strankama tega spora ne more vzpostaviti razmerja neupravičene pridobitve.

11.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena od toženke terjati vračila zneska, ki ga je plačala ZRSZ. Ker so nasprotna pritožbena stališča materialnopravno zmotna,

je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje, da so ji z izpodbijano odločitvijo kršene ustavne pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji).

12.V pritožbi citirani judikati ne vplivajo na sprejem drugačne odločitve, saj v njih zavzeta stališča o neupravičeni pridobitvi temeljijo na povsem drugih odločilnih dejstvih (v zadevi II Ips 7/2020 je tožnik vnaprej plačal pogodbeno dogovorjena dela, kasneje pa je prišlo do razveze pogodbe in dela niso bila opravljena; v zadevi VSL I Cp 1204/2000 je sprejeto stališče, da zaradi odpadle pravne podlage ni mogoče zahtevati razveljavitve darilne pogodbe, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila; po stališču iz zadeve VSL I Cp 986/2018 se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena).

13.Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso utemeljeni.

14.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ne gre za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Smiselno prim. tudi Pdp 567/2016, VSK I Cp 463/2017 ...

Zveza: