Jedro

Upnikova terjatev po navedenem izvršilnem naslovu ni terjatev na plačilo gostinske opreme, ampak terjatev na njeno vrnitev, kar pomeni, da dolžnikova trditev, da je upniku za to opremo plačal akontacijo, ne more predstavljati ugovornega razloga po 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki bi preprečeval izvršbo.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 22.12.2004, ker je ugotovilo, da ta ni utemeljen.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev oziroma ustrezno spremembo. Navaja, da je pri upniku naročil blago za notranjo opremo pizzerije, kot akontacijo pa je plačal

30.000.000,00 italijanskih lir. Ta akontacija predstavlja plačilo vsaj nekaterih stvari, katerih vrnitev zahteva upnik v obravnavanem postopku, zato si je upnik ne more kar tako zadržati. Premične stvari se nahajajo v lokalu. So neuporabljene, torej nove in v popolnoma intaktnem stanju.

Dolžnik gostinskega lokala ni uspel odpreti zaradi spora enim od najemodajalcev oziroma bolje rečeno, zaradi spora med najemodajalcema, bivšima zakoncema, ki svojih premoženjskih razmer nista bila sposobna dokončno urediti.

Dolžnik je celi dve leti upal, da bo do odprtja gostinskega lokala prišlo. Sedaj je jasno, da to ne bo mogoče. Zato se z vrnitvijo premičnih stvari tudi strinja, vendar tako, da se pri tem upošteva nesporno plačilo akontacije.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teče v obravnavanem primeru izvršba na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v K. opr.št. Pg 338/2002, s katero je dolžniku naložena obveznost vrnitve tam navedene premične opreme za gostinski lokal, ter obveznost plačila pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo, da je na izvršilni naslov vezano in vanj ne sme posegati. Upnikova terjatev po navedenem izvršilnem naslovu ni terjatev na plačilo gostinske opreme, ampak terjatev na njeno vrnitev, kar pomeni, da dolžnikova trditev, da je upniku za to opremo plačal akontacijo v višini 30.000.000,00 ITL, ne more predstavljati ugovornega razloga po 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki bi preprečeval izvršbo, torej tudi ne ugovora o prenehanju terjatve po 8. tč. 55. čl. ZIZ (če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave). Pa četudi bi pri zatrjevanem dejstvu plačila akontacije upniku lahko šlo za ugovor prenehanja terjatve, je iz priloženega izvršilnega naslova razvidno, da je to dejstvo dolžnik uveljavljal že v postopku, iz katerega izvira predmetni izvršilni naslov, vendar brezuspešno.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.