Jedro

Za (začasno) omejevanje stikov ne more zadostovati očitek, da se oče ne drži vseh dogovorov in da se v vzgojo na neprimeren način vključuje otrokova babica. V konkretnem primeru ni videti prav nobenega indica, da bi bil oče za otroka ogrožujoč faktor.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ugodi toženčevemu predlogu za izdajo začasne odredbe, tako da stiki med njim in njegovim sinom mld. T. do nadaljnjega (do dokončne odločitve v tem sporu) potekajo tako, kot so bili dogovorjeni v sodni poravnavi v zadevi pred istim prvostopenjskim sodiščem 25. avgusta 2014 (zadeva P 2061/2011-IV) v 4. točki.

II. Pritožbeni stroški tožnice so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev predlog, da se stiki med njim in njegovim sinom T. zopet vzpostavijo tako, kot je bilo med tožnico in tožencem dogovorjeno s sodno poravnavo 25. avgusta 2014 (I. točka sklepa). Zavrnilo je tudi tožničin predlog, da se očetu stiki s T. takoj prepovejo (II. točka). Po uradni dolžnosti pa je sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je stike med očetom in T. določilo vsak ponedeljek med 14. in 15. uro v prostorih Centra za socialno delo X, torej pod nadzorom, in sicer brez prisotnosti otrokove babice (III.).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Proti I. točki sklepa se toženec pritožuje. Opisuje kronologijo dogajanja v družini v času tega postopka in pred njim, poudarja, da se njemu ne očita, da bi kakorkoli otrokoma škodoval in da sta oba otroka navezana drug na drugega ter tudi na stara starša, še iz časov, ko sta bila ta dva njuna skrbnika. Sklicuje se na izvedensko mnenje psihiatrinje iz razveznega postopka, po katerem bi bila stara starša še naprej najbolj primerna za skrbnika.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

Potek postopka in relevantne navedbe ter predlogi

5. V obravnavani zadevi se izhaja iz tega, da sta pravdni stranki ob razvezi njune zakonske zveze avgusta lani dosegla sporazum o vzgoji, varstvu in preživljanju ter stikih z očetom njunih dveh mladoletnih sinov N., roj. 000, in T., roj. 000. Po tem sporazumu, formaliziranim v okvir sodne poravnave, sta N. in T. sicer v skupnem starševstvu (torej v vzgoji in varstvu pri obeh), dejansko pa pri materi, pri čemer ima oče z njima stike vsak drugi vikend, vsak četrtek popoldne v tednu, ko za vikend nima stikov, in med prazniki ter počitnicami, kot vse še bolj natančno izhaja iz 4. točke te sodne poravnave (P 2061/2011-IV).

6. Mati sedaj s tožbo, vloženo lani oktobra, predlaga, da se odločitev spremeni in se oba sinova zaupata v vzgoji in varstvo samo njej, oče pa naj ima z njima stik le ob četrtkih med 17. in 19. uro in to v njeni prisotnosti. Kot glavni razlog za to je navedla, da se oče dogovorjenega ne drži, da je oba otroka med 3. 9. in 5. 9. zadrževal pri sebi in da ju zadržuje tudi od 15. 9., da ne more skrbeti za njune koristi, zlasti ne za A., ki ima problem debelosti in odklanja šolo, vse to pa ob hudem vmešavanju v vzgojo otrok babice, toženčeve matere, ki je do tožnice izrazito sovražna in otroka ščuva.

7. Tekom postopka sta tožnica in toženec glede vzgoje in varstva ter stikov pred sodiščem prve stopnje sklenila dva dogovora, in sicer sta se 20. oktobra lani dogovorila, da se T. začasno zaupa v vzgoji in varstvo materi, N. pa očetu. Ker se izpodbijani sklep nanaša le na T., bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju bolj podrobno obravnavalo le odločitve in navedbe glede njega. Oktobra lani sta se torej oče in mati dogovorila, da je T. pri materi, z očetom pa ohranila isti način in obseg stikov, kot velja po poravnavi. (Stiki med materjo in N. so bili urejeni posebej in pritožbeno sodišče torej to pušča ob strani.)

8. Ker je tožnica januarja letos ponovno predlagala izdajo začasne odredbe glede stikov, po kateri bi se ti med očetom in T. omejili na četrtke (od 17. do 19. ure) in vsako drugo soboto, vse pa na njenem domu, in je toženec temu nasprotoval, je sodišče 19. februarja letos ponovno opravilo narok za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe, na katerem sta starša ponovno dosegla začasni sporazum. Po tem sporazumu naj bi stiki med T. in očetom potekali vsak četrtek med 17. do 19. uro ter vsako soboto me 10. in 17. uro, in sicer pri tožnici ali kjerkoli, le na domu toženčeve matere (kjer prebiva tudi toženec) ne.

9. Toženec je nato 12. marca podal predlog za izdajo začasne uredbe, po katerem bi se njegovi stiki s T. zopet (začasno) vzpostavili na prejšnji režim, torej po veljavni poravnavi, „potrjeni“ še enkrat kasneje (oktobra lani) z začasnim dogovorom pred prvostopenjskim sodiščem. Pravi, da je na februarski sporazum pristal, ker je hotel preprečiti eskalacijo oz. poglabljanje nesporazumov med tožnico in svojo materjo, otrokovo babico, vendar je hitro uvidel, da tega ne more. Kot nesprejemljivo pa zato ocenjuje rešitev, da bi sina lahko pri tožnici samo obiskoval enkrat tedensko. Nesmiselno je, da ga ne more odpeljati k sebi domov, že iz čisto življenjskih, celo vremenskih razlogov. Poleg tega je T. izredno navezan na brata (ki je začasno pri očetu), pa tudi na babico in dedka, še iz časov, ko sta bila njegova skrbnika.

10. Tožnica se je temu predlogu uprla, pravi, da toženec ob četrtkih na stike ne hodi, sama pa se je zaradi izvrševanja stikov s partnerjem pripravljena tudi umakniti. Zanika, da bi T. babico in dedka pogrešal oz. z njima želel stike, navaja pa, da je toženec vsak stik s T. končal na domu svoje matere, ki T. npr. grozi, da ne sme povedati, kje je bil, češ da ga bo mati tepla.

Pravna podlaga

11. Sodišče prve stopnje sicer pravilno razume določbo 1. odst. 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda sodišče (ob uporabi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ) na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Vendar je to določbo glede na lastne ugotovitve v tem sporu napačno uporabilo.

12. Smoter začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem pa je treba upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.(1) Sodišče jo torej izda samo tedaj, če verjetno ugotovi táko ogroženost otroka, ki narekuje takojšen poseg v družinske odnose že pred končno odločitvijo in torej pred izvedbo vseh potrebnih dokazov.(2) Ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča

13. Za začasno urejanje (omejevanje!) stikov med očetom in mladoletnim T. v obravnavani zadevi ni nikakršne potrebe, z drugimi besedami, za to ni pogojev, saj ni verjetno izkazano, da bi stiki, kot so s poravnavo dogovorjeni med očetom in sinom, temu ne bili v korist, kaj šele, da bi ga ogrožali. Za (začasno) omejevanje stikov ne more zadostovati očitek, da se oče ne drži vseh dogovorov in da se v vzgojo na neprimeren način vključuje otrokova babica. V konkretnem primeru zato ni videti prav nobenega indica, da bi bil oče za otroka ogrožujoč faktor, tj. da mu bodisi povzroča nasilje ali mu kako drugače škoduje.

14. Prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da »splošno navajanje o škodljivosti stikov zaradi vpliva babice ne zadosti kriteriju verjetnosti« (tč. 12, str. 6 izpodbijanega sklepa), da tudi iz mnenja pristojnega CSD (Centra za socialno delo) ne izhaja, da bi bilo treba T. stike z očetom omejiti ali jih ukiniti (tč. 13, str. 7) in da torej ni verjetno izkazano, da bi bil otrok ogrožen v smislu nastajanja težko popravljive škode (prav tam). Prvostopenjsko sodišče je toženčev predlog zavrnilo samo zato, ker naj ne bi izkazal nujnosti predlagane začasne odredbe (tč. 15, str. 7). Pri tem sodišče očitno prezre, da gre za začasno odredbo samo v formalnem smislu, saj toženec v resnici ne zahteva ničesar (več, na novo oz. drugače). Le ker se začasni novi sporazum ni posrečil, predlaga, da se vzpostavi stari režim. Ker za novega ni nobenih razlogov, ima v celoti prav. In to kljub prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da oče T. odpelje tudi k babici, ki tožnico žali in se vmešava v vzgojo obeh sinov. Ni namreč sploh (verjetno) ugotovljeno, da bi T. škodovalo, če je občasno, kadar ima stik z očetom, tudi pri babici.(3) Če toženec nima svojega bivališča oz. če stanuje pri svojih starših, se babici pač ne da v celoti izogniti. Toženec ima prav, da ni smiselno (po oceni tega sodišča: ni ustrezno oz. razumno), da bi se s sinom na vsakem stiku zadrževal bodisi pri tožnici doma bodisi kjerkoli drugje, le na svoje domu ne, ker je to tudi babičin dom. Tožnica ima zoper tretje osebe, če te posegajo v njene pravice, na voljo druga ustrezna pravna sredstva. V vsakem primeru pa se bo morala sprijazniti, da na otroke dejansko tako ali drugače vplivajo različni ljudje: sorodniki, prijatelji, učitelji, znanci ... Gre za vplive socialnega okolja, ki ga ni mogoče kar izničiti, četudi so ti vplivi včasih lahko tudi negativni.

15. Skratka, za izdajo začasne odredbe, ki bi posegala v sklenjeno poravnavo, ni razlogov/pogojev (do sedaj niso bili verjetno izkazani), iz česar sledi, da je toženčev predlog utemeljen. Gre za navidezen paradoks, saj ima toženčev predlog formo predloga za izdajo začasne odredbe. Vsebinsko pa zahteva vzpostavitev začetnega stanja, stanja kot po poravnavi, torej brez naknadnih začasnih omejitev (odredb), čeravno je do tega prišlo z njegovim soglasjem. Ker tega soglasja ni več, je treba omejitve stikov, za katere ni objektivno utemeljenih razlogov, takoj odpraviti.

Odločitev, njena podlaga in stroški

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Pritožbeno sodišče glede na povedano v prejšnji točki (oz. točkah) izpodbijanega sklepa ni razveljavilo, da bi se po ugoditvi toženčevemu predlogu lahko izvedel še ugovorni postopek pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 9. čl. ZIZ). Prvič, že zato ne, ker je toženčevemu predlogu ugodeno le formalno, v resnici pa gre za odpravo začasnih omejitev (pozitivna odločitev o njegovem predlogu ni tudi vsebinsko pozitivna odločitev o čemerkoli), in drugič, ex abundante cautela, tožnici je bila v celoti zagotovljena možnost kontradiktornega obravnavanja; na toženčev predlog je podala svoj obrazložen in upošteven odgovor.

17. Odločitev o pritožbenih stroških je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).

Napotki

18. Tudi pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je položaj obeh mladoletnih otrok v obravnavani zadevi težak, k čemur je brez dvoma prispevalo več dejavnikov. Zato je v njuno korist nujno kar najhitreje, brez nepotrebnega odlašanja, ugotoviti in oceniti, ali so podani pogoji za spremembo odločitve o njuni vzgoji in varstvu, stikih ter preživljanju (4. odst. 421. čl. ZPP) in s tem odločiti o glavni stvari. Prvostopenjsko sodišče naj takoj odloči tudi o ugovoru toženca zoper začasno odredbo, ki jo je izdalo po uradni dolžnosti istega dne kot izpodbijani sklep in je v izrecnem nasprotju z današnjo odločitvijo pritožbenega sodišča; ta ji kot kasnejša sicer že eo ipso jemlje veljavo.

Op. št. (1): Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in še nekaterih drugih.

Op. št. (2): Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, primerjaj npr. odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča v zadevah IV Cp 5617/2005, 1259/2012, 3507/2011, 1002/2011, 2404/2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče s tem ne misli, da je otroku v korist, da od kogarkoli posluša žaljivke na račun svojih staršev. A stikov z babico vendarle ni mogoče zreducirati le na to. Treba je opozoriti, da ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo koristjo. Šteje se, da so take osebe predvsem otrokovi stari starši, bratje in sestre, polbratje in polsestre, nekdanji rejniki, prejšnji ali sedanji zakonec oziroma zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev (1. odst. 106.a čl. ZZZDR).