Jedro

Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojeni z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.

Osebne okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje v pritožbi, tj. da obsojeni nikoli ni bil problematičen v času delovnih aktivnosti, da ni imel nikakršnih sankcij in je poznan po delavnosti in disciplini vse do upokojitve, da je bil kot študent prodekan, ga kasneje gasilski častnik, ribiški čuvaj, lovec, član lovske družine, da v preteklosti ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, da ni vključen v katero izmed oblik pomoči na CSD in poudarek, da nima težav z nobeno od oblik odvisnosti ter, da se je še vedno pripravljen pogoditi z družinskimi člani glede premoženja, zatorej same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen, vzdržen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 33899/2017 z dne 10. 5. 2023, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 33899/2017 z dne 8. 11. 2023 postala pravnomočna dne 30. 11. 2023, obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I izreka mu je po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka pa po prvem odstavku 307. člena KZ-1 kazen štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Prvostopenjsko sodišče je predlog za nadomestitev obsojenemu izrečene kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo. To je bilo storjeno s sklepom I K 33899/2017 z dne 16. 4. 2024, pri čemer je pritožbeno sodišče slednjega s sklepom II Kp 33899/2017 z dne 3. 7. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A. z dne 3. 1. 2024 za nadomestitev izrečene mu kazni zapora z delom v splošno korist vnovič zavrnilo.

2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, obsojeni ponovno izpodbija po svoji zagovornici. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje ponovno razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku, ki ni obremenjen s postopki obsojenega in ni sodeloval v nobenem postopku zoper obsojenega, tudi ne v postopku, ko je obsojeni v vlogi oškodovanca zoper iste osebe, to je bivše družinske člane (partnerka, otroci).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica skozi obširna pritožbena izvajanja vnovič zatrjuje nepristransko odločanje prvostopenjskega sodišča, saj kazenske zadeve v razmerju do obsojenega za dejanja v okviru istega historičnega dogodka po njenem mnenju niso obravnavane enakovredno. Poudarja, da pri ponovnem odločanju in izdaji sklepa o zavrnitvi predloga obsojenega za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ni bilo odločeno nepristransko, predvsem ne v celoti z upoštevanjem napotil višjega sodišča. Ponovno izpostavlja subjektivni in objektivni test, pri čemer prvostopenjsko sodišče spet očita upoštevati zgolj mnenje tožilstva, ki opozarja na obsojenčevo arogantno vedenje, kar pa po njenem prepričanju še ne pomeni, da obsojeni za izvajanje dela v splošno korist ni primeren in bi vendarle lahko počel nekaj koristnega.

5.Zagovornica torej uvodoma zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Vendar posplošeni pritožbeni graji, da prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju o predlogu obsojenega za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ni v celoti upoštevalo napotila pritožbenega sodišča, kar posledično odkazuje na izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, ne gre slediti. Tozadevno je zagovornico napotiti na razumljivo konkretizirano točko 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je strnjeno povzeto dosledno upoštevanje napotil in argumentacije pritožbenega sodišča v zvezi z e-pisanjem odvetnika B. B. z dne 11. 3. 2024. Iz jedra pritožbenih poudarkov izhajajoči očitek o neopredeljenosti sodišča prve stopnje do odločilnih dejstev je tako netočen ter ga je bilo v smislu posredno obrazložene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrniti.

6.Tudi pritožbeno zatrjevana nepristranskost prvostopenjskega sodišča iz spisovnih podatkov ni razvidna. Zagovornica prezre, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v sodbi I Ips 163/2009 z dne 15. 4. 2010 zavzelo stališče, da odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojeni z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve. Zagovornica, razen z zatrjevanjem, da si je sodnica ustvarila mnenje oziroma, ker je (v razmerju do obsojenega) kot okrajna sodnica obravnavala kazenski zadevi I K 67881/2021 in I K 15416/2022, kot okrožna sodnica pa je v obravnavo sprejela zadevo I K 5687/2021, konkretnega vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost pritožbeno izpodbijanega sklepa ne utemelji z zadostnim, prepričljivim in zanesljivim razlogovanjem. Pritožbeni poudarek, da je ista sodnica že v času sojenja obsojenemu v postopku I K 67881/2021 kršila pravico s tem, da ni omogočala istočasne obravnave vseh kaznivih dejanj iz istega historičnega dogodka in je s hitenjem v predmetnem postopku dajala prednost pred obravnavo kazenskega postopka zoper družinske člane, predvsem sina in bivšo ženo, pa ni tehten, še manj utemeljen razlog v smislu (možnega) vpliva na zakonitost in pravilnost prvostopenjsko sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da je smiselno zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP prav tako uveljavljana neutemeljeno.

7.V delu pritožbenih poudarkov zagovornica sicer pripoznava mestoma neprimerno vedenje obdolženega, ne glede na to pa odločno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi s predlaganim opravljanjem dela v splošno korist, saj po njenem mnenju ne drži, da se okoliščine na strani obsojenega niso v ničemer spremenile v njegovo korist. Med drugim opozarja, da kazniva dejanja, ki so predmet obsodbe, segajo v leto 2013, torej deset let nazaj, Navaja, da se je obsojeni leta 2023 upokojil in postal dedek, kar skozi tendenco izboljšanja medsebojnih razmerij v razpadli družini ponudi kot dodaten razlog, čemu izvajanje kazni zapora ne bi doprineslo ne k njegovim osebnim niti družbenim koristim in bi za družbo predstavljalo le strošek. Prvostopenjskemu sodišču očita nekritično upoštevati zgolj mnenje in zapis maščevalnega tožilstva, ki s subjektivno presojo le še pripomore k nepotrebnemu stopnjevanju napetosti in ne-zaključku vseh postopkov med člani razpadle družine, ter pripominja, da se je obdolženi, ki orožja ne poseduje, z družinskimi člani glede premoženja še vedno pripravljen pogoditi, pri čemer morajo slednji podati primerno ponudbo, kar se tiče finančnega vidika.

8.Pritožbeno sodišče v splošnem ne more nasprotovati pomenu obsojenčevih naziranj in povzetih osebnih razmer. Toda to niso edine okoliščine, upoštevne za odločitev v zvezi z delom v splošno korist, in ne okoliščine, ki bi po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje že same po sebi zahtevale nadomestitev prestajanja kazni zapora s t.i. alternativnim načinom. Zagovornica z navedbo, da obsojeni ne poseduje nobenega orožja, glede na vsebino izreka pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje I K 33899/2017 z dne 10. 5. 2023, ne more prepričati v drugačne dejanske in pravne zaključke od prvostopenjsko sprejetih. Pritožbeno sodišče ne more mimo teže in kriminalne količine, ki bremeni obsojenega po izpostavljeni obsodilni sodbi, ko je med ostalim v inkriminiranem obdobju večkrat prišel ponoči z orožjem v spalnico, kjer sta spali C. C. in njena mama Č. Č. ter s puško meril v smeri postelje; po stanovanjski hiši večkrat hodil z orožjem, da so ga lahko oškodovani videli; ponoči streljal v temo itn., poleg tega pa je v časovnem obdobju od avgusta 2017 do januarja 2018 (in torej ne deset let nazaj, kar zavajajoče poudarja pritožba) hranil pištolo znamke Crvena Zastava in raznovrstno strelivo, (vojaške) naboje in lovski naboj, za katere ni posedoval orožja oziroma orožne listine. Ob tem osebne okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje v pritožbi, tj. da obsojeni nikoli ni bil problematičen v času delovnih aktivnosti, da ni imel nikakršnih sankcij in je poznan po delavnosti in disciplini vse do upokojitve, da je bil kot študent prodekan, ga kasneje gasilski častnik, ribiški čuvaj, lovec, član lovske družine, da v preteklosti ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, da ni vključen v katero izmed oblik pomoči na CSD in poudarek, da nima težav z nobeno od oblik odvisnosti ter, da se je še vedno pripravljen pogoditi z družinskimi člani glede premoženja, zatorej same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen, vzdržen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni.

9.Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj ne gre zaupati Probacijskemu centru, da bi lahko poiskal in uredil tripartitni dogovor za opravljanje dela v splošno korist pri ustrezni organizaciji, je prav tako brez merodajnega pomena. Takšno odločitev zagovornica pogreša neutemeljeno, saj glede na naravo in težo kaznivih dejanj, ki jih je storil obsojeni A. A., ni potrebna. Zagovornica obsojenega namreč ne upošteva, da je kazen zapora pričakovana posledica za odklonsko, pravno nevzdržno ravnanje, za kakršno je bil obsojeni spoznan za krivega po predmetni obsodilni sodbi. Povzeto pritožbeno poudarjanje zatorej pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more omajati in ne ovreči. V nasprotnem namreč storilcem kaznivih dejanj, ki se odločijo svoje življenje urediti oziroma se od izvršenega distancirati, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči. Obsojenčeva zagovornica zanemari dejstvo, da mora izrek kazni ter način njene izvršitve obsojenega in druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj. Kazen zapora mora ohraniti svoje bistvo, in sicer je to neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenega tako ali drugače prizadene, torej je - četudi se zagovornica in obsojeni v tem pogledu ne strinjata - koristna tako za kaznovano osebo kot za okolico. Prav zato je po oceni pritožbenega sodišča pritožbeno pričakovana nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist neustrezna, saj navkljub drugačnemu zatrjevanju zagovornice ne bi dosegla namena, ki ga sicer zasleduje izrek kazenske sankcije prostostne narave. Glede na ponujeno prvostopenjsko argumentacijo in vsebino v ponovljenem postopku dodatno pridobljene listinske dokumentacije alternativna oblika nadomestila za izvršitev izrečene kazni v konkretnem primeru namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi delovala generalno in ne specialno preventivno, zato v danem primeru ni primerna niti pravična.

10.Ker v preostalem iz obširnih pritožbenih izvajanj ne izhaja nič takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je bilo o pritožbi zagovornice obsojenega odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Odločitev o oprostitvi bremena plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica odločitve, da bo moral obsojeni A. A. na prestajanje izrečene mu kazni zapora.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Za prim. VSM sklep IV Kp 29352/2010 z dne 9. 3. 2017.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.