Jedro

Sodišče je, kot je to določeno v prvem odstavku 9. člena konvencije, kot nepristranski organ pooblaščeno, da prouči razloge za prenehanje delovnega razmerja ter druge okoliščine v zvezi s primerom, in odloči o tem, ali je bilo prenehanje upravičeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki revizijske stroške odmerjene na 32.775,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1999 dalje, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.7.1994 in 1.9.1994, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje, odločilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati na delo, mu omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu višjega referenta I in mu za čas od 2.3.1995 dalje priznati vse pravice iz dela. Zavrglo pa je tožnikov zahtevek (pravilno: tožbo) za izplačilo regresa za letni dopust za leto 1996. Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da ni sprejemljivo stališče v izpodbijani sodbi, da se sodišče ne bi smelo spuščati v presojo utemeljenosti ukinitve delovnega mesta.

Pooblastilo za tako presojo ima sodišče glede na določbo 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, izpeljana pa je tudi iz 2. člena Ustave RS. Nelogočno je, da v tako velikem sistemu, kot je tožena stranka, postane trajno nepotrebno delo enega samega delavca in da se celoten postopek ugotavljanja trajno presežnega delavca odvije samo zaradi njega. Neverjetno pa je, da delavcu, tudi če bi njegovo delo res postalo trajno nepotrebno, ne bi bilo mogoče zagotoviti drugega dela, ki bi bilo zanj primerno. O vsem tem se sodišče ni jasno opredelilo. Poleg tega pa je tožnik po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko podpisal še novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na kar sodišče ni bilo pozorno. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo je revident z revizijo izrecno uveljavljal. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da izpodbijana sodba, ob upoštevanju njegove odločitve, ima razloge o odločilnih dejstvih in zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbah 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka določa opustitev razlogov ali navajanje nejasnih ali nasprotujočih razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je šlo v postopku ugotavljanja trajno presežnega delavca za ukinitev tožnikovega delovnega mesta, da je bil postopek voden skladno z določbami 34. in 35. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), da tožena stranka za tožnika ni našla primernega dela, to pa so razlogi, ki so lahko privedli sodišče do ugoditve pritožbi tožene stranke in zavrnitve tožbenega zahtevka.

Je pa po mnenju revizjskega sodišča v izpodbijani sodbi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Iz dokaznih listin v spisu izhaja, da naj bi višji referent I, s šifro delovnega mesta 6303, to je bilo delovno mesto tožnika, opravljal nespecifična opravila v zvezi z vsebinskim kontroliranjem zahtevnejših operativnih poslov s področja dela, analiziranje poslovanja, obravnavanje vlog, priprava odgovorov, ter sklepanje pogodb s področja dela, reševanje zahtevnejših reklamacij, dajanje zahtevnejših informacij in nasvetov strankam, predstavljanje, trženje in prodajanje bančnih storitev in vrednostnih papirjev in uravnavanje kratkoročne likvidnosti banke. Zahtevana stopnja izobrazbe je VI. stopnja ekonomske ali druge ustrezne smeri, pri čemer je kot funkcionalno znanje za področje deviznega poslovanja predpisan strokovni izpit za opravljanje plačilnega prometa in kreditnih poslov s tujino.

Ob upoštevanju opisa delovnega mesta višji referent I, sta ob upoštevanju ugotovljenih dejstev možna dva zaključka, ki oba kažeta na to, da tožena stranka postopka ugotavljanja trajno presežnega delavca ni vodila v skladu z z določbami 34. in 35. člena ZDR, kot to zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi. Iz postopka, ki ga je vodila tožena stranka, ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi se ukinjalo delovno mesto tožnika, saj razlog, da so se zmanjšale zadolžitve na področju organiziranja in izvajanja nalog obrambe in zaščite, ni utemeljen. Prvič, v postopku ni izkazano, da so se po 1.7.1993, ko je bil tožnik kot višji referent I na delovno mesto 6303 razporejen v službo varovanja (9103 Oddelek varovanja), bistveno spremenile zahteve v zvezi z organiziranjem in izvajanjem nalog obrambe in zaščite, poleg tega pa so te naloge ostale tudi v Pravilniku o organizaciji iz leta 1994. Drugič, iz opisa delovnega mesta ne izhaja, da je tožnik za te naloge bil posebej zadolžen, pri čemer dejansko opravljanje nalog izven sprejetega opisa del in nalog (organizacije dela) ne more biti osnova za ugotovitev, da je delavčevo delo (celo na drugem delu) trajno nepotrebno. Vse povedano je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je nato zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da so obstajali razlogi za ukinitev delovnega mesta višji referent I. Ker je po drugem odstavku 36. h člena ZDR dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca, na delodajalcu, pri čemer ima enako določbo tudi 2. odstavek 9. člena Konvencije 158 MOD (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 15/92), je to zadosten razlog za zaključek, da sklepi tožene stranke glede prenehanja tožnikovega delovnega razmerja, ker je postalo njegovo delo trajno nepotrebno, niso bili zakoniti in jih je bilo zato treba razveljaviti.

Revizijsko sodišče ne sprejema razlogovanja v izpodbijani sodbi, da mora sodišče presojati le zakonitost postopka ugotavljanja in določanja presežnih delavcev, pri čemer naj se sodišče ne bi spuščalo v presojo utemeljenosti ukinitve delovnega mesta, saj je v nasprotju z našim in mednarodnim pravnim redom. Delodajalec mora v primeru spora dokazati nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Konvencija 158 MOD, ki je poleg tega, da je mednarodni pravni akt, tudi sestavni del našega pravnega reda (8. člen Ustave RS), v 4. členu med drugim določa, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Sodišče je, kot je to določeno v prvem odstavku 9. člena konvencije, kot nepristranski organ pooblaščeno, da prouči razloge za prenehanje delovnega razmerja ter druge okoliščine v zvezi s primerom, in odloči o tem, ali je bilo prenehanje upravičeno. Uporabo teh pooblastil pa sodišču omogočajo tudi določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - 24. člen) in ZDR (drugi odstavek 36.h člena). To pomeni, da delodajalec res določa, katera delovna mesta naj bi bila trajno nepotrebna zaradi ekonomskih razlogov, vendar resničnost in utemeljenost razlogov sodišče vedno lahko preverja. Zato po mnenju revizijskega sodišča ni dovolj, da za ugotovitev zakonitosti postopka sodišče preverja samo zakonitost vodenja postopka, saj mora za pravilno odločitev, da je delo delavca trajno nepotrebno zaradi ekonomskih razlogov, biti ugotovljen tudi resen razlog take odločitve, tega pa v sporu lahko (celo mora) preverja tudi sodišče. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP in stroške revizijskega postopka ob upoštevanju odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95) in sklepa o uskladitvi vrednosti točke v odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 62/98) odmerilo na 32.775,00 SIT.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).