Jedro

V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 1. 2019 in št. ... z dne 21. 8. 2018 (I. točka izreka). Toženca je zavezalo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe ponovno odmeri starostno pokojnino od 5. 9. 2018 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa, in sicer: - leto 1977 - 92,5 ur - 2.045,75 din, - leto 1978 - 68 ur - 1.671,35 din, - leto 1979 - 40 ur - 997,65 din, - leto 1980 - 80 ur - 2.917,95 din, - leto 1981 - 117 ur - 5.438,25 din, - leto 1982 - 97,5 ur - 5.005,50 din, - leto 1985 - 48,5 ur - 10.990,50 din (II. točka izreka).

Odredilo je, da je toženec razliko med že izplačano in novo odmerjeno pokojnino dolžan izplačati v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2. Pritožuje se toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zadevi niso izpolnjeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač za delo preko polnega delovnega časa od 1977 do 1985. Po 4oo. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2) se plača za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve zakona, veljavnega do 31. 3. 1992 upošteva pri izračunu osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Vprašanje se presoja po določbah Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in v delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci2 (ZMRDZD) veljavnega od 18. 5. 1974 do 7. 1. 1978 in Zakona o delovnih razmerjih3 (ZDR/77) od 7. 1. 1978 dalje. Povzema 27. člen ZMRDZD in 78. ter 80. člen ZDR/77, ki so omogočili, da so delavci v proizvodnji lahko izjemoma v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih določili tudi druge primere dela preko polnega delovnega časa, da se opravi delo, ki v določenem roku ni moglo biti opravljeno zaradi pomanjkanja energije ali je splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravijo naloge. ZDR/77 je omejil nadurno delo na 12 ur tedensko oz. od leta 1984 dalje na 48 ur na mesec, po tem datumu pa 30 ur na mesec. Po predpisih se je nadurno delo štelo kot posebni delovni pogoj, ki so ga delavci določili s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih. Nadurno delo je moralo biti pisno odrejeno vnaprej kot izhaja iz potrdila z dne 1. 10. 2018, vendar o tem ni dokazil, niti samoupravnih splošnih aktov podjetja.

Šlo je za redno obliko dela. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da je bilo urejeno v samoupravnih aktih podjetja, niti listin, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti, da je bilo določeno kot posebni delovni pogoj. Pravno ni relevantno sklicevanje na izpoved priče A.A., da je bilo nadurno delo kot posebni delovni pogoj opredeljeno v Pravilniku o varstvu pri delu in Pravilniku o zdravstvu pri delu. Ni bistveno, ali je bil plačan prispevek za nadurno delo, saj takratna zakonodaja tega ni zahtevala. Iz izpovedi tožnice izhaja, da je do nadurnega dela prihajalo zaradi narave dela, ki je bilo vezano na roke. Ni šlo za nadurno delo zaradi nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, temveč redno obliko dela, ki bi ga moral delodajalec preprečiti s smotrno organizacijo dela, drugačno razporeditvijo delavcev ali zaposlitvijo novih.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, odločilna za razsojo zadeve. Ni kršilo procesnih določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje zakonitosti dokončne odločbe z dne 30. 1. 2019 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 21. 8. 2018, s katero je tožnici od 5. 9. 2018 dalje priznana starostna pokojnina v znesku 550,44 EUR mesečno. Denarna dajatev je odmerjena v višini 65,57 % od najnižje, z zakonom zagotovljene pokojninske osnove (839,84 EUR), saj je bila dejanska pokojninska osnova v višini 721,01 EUR nižja od zakonsko zagotovljene in bi pokojnina znašala le 488,48 EUR. Kljub takšnemu načinu odmere je z izpodbojno tožbo zahtevana odprava odločb in odmera višje starostne pokojnine, upoštevaje tudi plače iz nadurnega dela, prejete od 1977 do 1985 s presledkom, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 3. odstavku 400. člena ZPIZ-2, ki določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 19925 (ZPIZ/92) upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Relevantne določbe ZMRDZD, ZZD in ZDR/77, veljavne v letih od 1977 do 1982 in v letu 1985 so citirane v 6. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema znova. Poudarja le, da je za vštevanje plač iz nadurnega dela v pokojninsko osnovo načeloma potrebno uporabljati ZMRDZD, ki je veljal od 18. 5. 1974 in ZDR/77 od 7. 1. 1978 dalje ter na njihovi podlagi izdane interne akte delodajalcev.

Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera le zato, ker samoupravni sporazumi o delovnih razmerjih izpred pol stoletja več niso na razpolago, ker v arhivih niso shranjeni, tožbenega zahtevka ni mogoče zakonito zavrniti, kot se zavzema toženi zavod. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča (7. točka obrazložitve) da za razsojo zadeve ni bistveno, da splošni akti tožničinega bivšega delodajalca več niso na razpolago, saj so za pozitivno odločitev podani zakonski razlogi, četudi bi izjemne, nujne in nepredvidljive primere dodatno določal splošni akt delodajalca. Kljub zagotovljeni pravici do 42 urnega delavnika, je zakonodaja v omejenem obsegu dovoljevala nadurno delo za nepredvidljive in izjemne primere.

V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo6, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi7 zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca8 in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU9 ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.

8. Toženkino stališče, da ni izpolnjena zakonska podlaga za vštetje plač za opravljane nadure v pokojninsko osnovo le iz razloga, ker tožnica ni predložila samoupravnih sporazumov in dokazala, da bi šlo za posebni delovni pogoj, v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo in ne pogojuje drugačne razsodbe od izpodbijane.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je ocenilo v skladu z 8. členom ZPP pravilno in prepričljivo zaključilo, da je tožnica od 1977 do 1985 razen v letih 1983 in 1984 opravljala delo "lakiranta končnih izdelkov" v B.in da je delo v podaljšanem delovnem času opravljala vnaprej nepredvidenih in izjemnih primerih, ko je bilo potrebno zaključiti lakirni proces. Da delo ni bilo konstantno, temveč kratkotrajno in izjemno, kaže relativno nizko število ur v posameznih letih. Sodišče logično pravilno zaključuje, da pomanjkanje splošnih aktov tožničinega delodajalca ne pogojuje drugačne dokazne ocene, saj so v okoliščinah konkretnega primera izkazani že zakonski razlogi. Logično povsem sprejemljiv je zaključek, da dela lakirke preko polnega delovnega časa v vtoževanem obdobju ni bilo mogoče odpraviti z drugačno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, saj so bila za delo v lakirnici potrebna posebna strokovna znanja, usposabljanje drugih delavcev pa dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi stroški. Toženkino drugačno materialno pravno naziranje ne more biti uspešno.

10. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu je sodišče na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih10 (ZDSS-1) odločbi o priznani in odmerjeni starostni pokojnini kot preuranjeni utemeljeno odpravila in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Pri ponovni odmeri pokojninske dajatve bo potrebno upoštevati tudi plače iz nadurnega dela, prejete v letih 1977 do 1982 in leta 1985 ter priznati višjo denarno dajatev, če bo odmera višja od odmere od najnižje pokojninske osnove iz 36. člena ZPIZ-2. Tedaj bo potrebno izplačati tudi morebitno pripadajočo razliko med že priznano in na novo odmerjeno pokojninsko dajatvijo, kot je odredilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na predhodno obrazloženo je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 18/74. 3 Ur. l. RS, št. 24/77. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 6 Tako na primer v zadevi Psp 3/2018, Psp 6/2018. 7 Sodba opr. št. VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017. 8 Še zlasti od vzpostavitve matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja leta 1970. 9 C-160/96. 10 Ur. l. RS, št. 2/2004.