Jedro

Ker je bilo pri toženi stranki zaposlenih le 17 delavcev, ni bilo razloga za izvedbo postopka odpovedi PZ večjemu številu delavcev (kolektivni odpust), ki je določen 96. do 102. členih ZDR. Tožena stranka bi morala postopek redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga izvesti v skladu z določbami ZDR, ki veljajo za individualno redno odpoved PZ iz poslovnega razloga in upoštevati določbe 3. odstavka 83. člena ZDR (pisno obvestilo delavcu o nameravani odpovedi PZ iz poslovnega razloga) ter 1. odstavka 84. člena ZDR (pisno obvestilo sindikata katerega član je delavec ob uvedbi postopka o nameravani redni odpovedi PZ, če delavec tako zahteva).

Redna odpoved PZ iz poslovnega razloga je bila podana po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, saj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved PZ že tedaj, ko se je s sanacijskim programom in programom reševanja presežnih delavcev v maju 2003 seznanil nadzorni svet, redna odpoved PZ pa je bila podana šele v septembru istega leta, torej po izteku 30-dnevnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.9.2003, ki jo je podala tožena stranka tožnici nezakonita. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7.11.2003, temveč ji še traja, zato je tožena stranka dolžna vzpostaviti s tožnico delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 22.4.1991 ter ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ji obračunati ustrezno bruto nadomestilo plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela in izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Zahtevek, s katerim tožnica zahteva obračun bruto in izplačilo neto plače v višini, kot bi jo prejela, če bi delala, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku

187.880,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je odpovedala ponudbo pogodbe o zaposlitvi, saj je odpovedala veljavno pogodbo o zaposlitvi, zaradi tiskarske napake pa je prišlo do napačnega zapisa datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni želela podpisati, zato je ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.4.1991 in aneksa z dne

31.1.2000. Navaja, da je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z veljavno zakonodajo. Program presežnih delavcev se je obravnaval na nadzornem svetu 23.5.2004, vendar je bila sprejeta odločitev, da se še počaka, kar izhaja iz izpovedbe A. R., predstavnika delavcev v nadzornem svetu. Če bi se izboljšali rezultati, bi proizvodnjo obdržali. Delodajalec se je z razlogi za redno odpoved dokončno seznanil 28.8.2003, ko je o tem obvestil nadzorni svet in priložil računovodske izkaze, zato je bila odpoved podana v zakonskem roku. Zakon ne zahteva, da je program sprejet s sklepom.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da bi delodajalec moral odpoved podati v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Po tolmačenju sodišča prve stopnje sploh ne bi bilo možno podati odpovedi po 2. odstavku 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) v primeru, ko delodajalec ugotovi, da bo v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Napačno je tolmačilo tudi 2. odstavek 97. člena ZDR/2002, ko se ni predhodno posvetovalo s sindikati, niti naj ne bi bil sklenjen potrebni sporazum. Navaja, da se zakonska obveznost izdelave programa presežnih delavcev pojavi šele, če se odpove pogodba o zaposlitvi najmanj 20-im delavcem. V konkretnem primeru je bilo pri toženi stranki zaposlenih 17 delavcev, zato je kvečjemu zagotavljala višji standard pravic, kot bi jim po zakonu šle. Da se ni posvetovala s sindikati, bi lahko šlo le za relativno kršitev.

Predstavnik sindikata je bil R., ki je bil tudi predstavnik delavcev v nadzornem svetu, zato je bil o možnem razvoju dogodkov predhodno obveščen. Niti R. niti regijski sindikat, ki je bil obveščen, nista poslala nobenega pisnega ugovora. Ker je tožena stranka v celoti prenehala s proizvodnjo, ni možno vrniti tožnice na delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zavrnilo nelistinske dokazne predloge tožene stranke, razen predloga po zaslišanju A. R. in to brez obrazložitve, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče se z navedeno odločitvijo strinja, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pa tudi obe stranki, predvsem tožena stranka, se neutemeljeno sklicujejo na določbe ZDR/2002, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 81., 86. in 88. člena ZDR/2002. Iz obrazložitve odpovedi je razvidno, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta strokovni sodelavec in da je iz poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo vseh delavcev, ker bo tožena stranka prenehala z dejavnostjo. Pri toženi stranki je bilo zaposlenih 17 delavcev. Za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov gre, če postane nepotrebno delo v obdobju 30-ih dni najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev. Ker je imela tožena stranka zaposlenih le 17 delavcev, ni bilo razloga za postopek odpovedi, določen v členu 96 do 102 ZDR/2002. Tožena stranka bi bi torej morala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvesti v skladu z določbami ZDR/2002, ki se nanašajo na individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/2002 je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in pogodbnih razlogov na strani delodajalca.

Po določbi 83. člena ZDR/2002 mora delodajalec o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvestiti delavca. Tožnica pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi ni prejela, sklicevanje tožene stranke, da so bili vsi delavci obveščeni, da bo tožena stranka zaradi izgube prenehala z dejavnostjo, ne more nadomestiti zakonske obveze. Tožena stranka je kršila tudi določbo 1. odstavka 84. člena ZDR/2002, ki določa, da mora delodajalec o nameravani odpovedi, če delavec to zahteva, pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka.

Ker tožnica pisnega obvestila o nameravani odpovedi ni prejela, tudi ni mogla obvestiti sindikata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved podana izven 30-dnevnega roka, kot ga določa 5. odstavek 88. člena ZDR/2002. Po navedeni zakonski določbi mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved 23.5.2003, ko se je nadzorni svet seznanil s sanacijskim programom in programom reševanja presežnih delavcev. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.9.2003 podana po poteku 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR/2002. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izvedla postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določbah ZDR/2002, ki se nanaša na individualno redno odpoved iz poslovnih razlogov, zato so pritožbene navedbe v zvezi s postopkom, ki se nanaša na odpoved večjemu številu delavcev, irelevantne. Razlogovanje pritožbe, da je tožena stranka s svojim ravnanjem kvečjemu zagotavljala še višji standard pravic, kot bi delavcem po zakonu sploh šle, je napačno. Tožnici so bile kršene pravice, ki jih ima delavec v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga odpovedi, zato je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.