Jedro

Obsojenec je bil v času storitve kaznivega dejanja direktor in edini družbenik družbe C., d. o. o., zato mu je sodišče glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZGD utemeljeno naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni U. B. je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni U. B. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter preizkusno dobo tri leta. Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 94. člena ZKP pa še plačilo stroškov preložitve naroka za glavno obravnavo z dne 22. 1. 2015, ki jih je povzročil po lastni krivdi. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo pooblaščenca oškodovane družbe pa je na podlagi drugega odstavka 375. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno. Sodišče druge stopnje je obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi tudi glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka tudi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče do vsakega posameznega izvedenega dokaza v okviru ocene drugih dokazov. Po mnenju vrhovne državne tožilke sodba sodišča druge stopnje ni neobrazložena, saj temu sodišču ni treba ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije vrhovna državna tožilka poudarja, da ne gre le za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, pač pa je sodišče zasledovalo načelo, da ne sme nihče obdržati koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se s stališči vrhovne državne tožilke ne strinja.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, enako kot že v pritožbi, ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do, po njegovem stališču, bistvenih okoliščin, ključnih za odločitev v tem postopku, drugostopenjsko sodišče pa se ni obrazloženo opredelilo do njegovih pritožbenih navedb do uveljavljanja take procesne kršitve v pritožbi, saj ni pojasnilo, zakaj je prvostopenjsko sodišče določena dejstva štelo za neodločilna. S tem v zvezi vložnik navaja, da se nižji sodišči nista opredelili do razlik med izpovedbama N. B. in Z. B., danih v preiskavi in na glavni obravnavi; do tega, da je za problematiko z družbo T., d. o. o., skrbel V. B.; do dejstva, da obsojenec nikomur ni predal nobene dokumentacije, ki bi vključevala sporni parceli; do izpovedbe B. H.; do dejstva, da v obravnavanem primeru ni šlo za prodajo parcel tretji osebi, temveč za „sale and lease back“ pogodbo; do obsojenčevega nadaljnjega zaračunavanja kupnine oškodovani družbi tudi še po prodaji nepremičnin družbi H. L., d. o. o.; do izpovedbe D. R.; do povezave med izvedencem S. P. in pooblaščencem oškodovane družbe, ki je vplivala na verodostojnost njegove izpovedbe; ter do priznanja S. P., da je mnenje sestavljeno v „njegovi“ obliki. Na istovrstne pritožbene navedbe je drugostopenjsko sodišče logično in razumno utemeljeno odgovorilo, da je sodišče prve stopnje omenjene okoliščine presodilo ob oceni drugih dokazov, za nekatere pa je ocenilo, da niso odločilne, zato o njih ni bilo dolžno navesti razlogov. Po stališču drugostopenjskega sodišča je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo vsa odločilna dejstva. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik z zgornjimi navedbami, v katerih podaja lastno analizo izpovedb prič in na podlagi lastnih dokaznih zaključkov prikazuje svoj pogled na dejansko stanje, ki pa ni povezano z obtožbenim očitkom obsojencu oziroma predmetom obtožbe. S tem vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Vložnik utemeljeno zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o nepravilno povzeti izpovedbi N. M. v prvostopenjski sodbi, s čimer po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP (in ne iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot zmotno zatrjuje). Po vložnikovih navedbah N. M. glede predmeta prodaje ni izjavila, da naj bi ji obsojenec naročil, da se v prodajo vključijo vse parcele iz zemljiškoknjižnega vložka, temveč zgolj parcele v lasti družbe C., d. o. o. Vrhovno sodišče ob primerjanju izpovedbe N. M., dane na glavni obravnavi 17. 2. 2015, in povzetku njene izpovedbe v prvostopenjski sodbi ni našlo takega nasprotja, kot zatrjuje vložnik. Prav tako v prvostopenjski sodbi ni videti nasprotja med povzetkom izpovedbe te priče (sodba, stran 14), da ji je bilo na splošno rečeno, naj se prodajo vse nepremičnine, ki so v lasti C., d. o. o., in sodno presojo zatrjevanja obrambe, da naj bi bil obsojenec v dejanski zmoti (sodba, stran 23), kjer je sodišče navedlo, da je imel obsojenec namen prodati vse parcele, ki so ostale v (zemljiškoknjižnem vložku). S tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v prvostopenjski sodbi ni podana. Po prvem odstavku 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, nanašajoče se na odločilna dejstva, in se do njih opredeliti. Ob tem, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v prvostopenjski sodbi ni podana in da vložnik niti ne zatrjuje vpliva kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP na zakonitost sodbe ter da po presoji Vrhovnega sodišča tak vpliv ni podan, Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

7. Vložnik ima sicer prav, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb o neutemeljeni naložitvi plačila premoženjskopravnega zahtevka obsojencu, ker naj slednji ne bi imel pasivne legitimacije. Vendar zaradi take pomanjkljivosti drugostopenjske sodbe ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se (med drugim) nanaša na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, pri vložnikovem pritožbenem ugovoru pa gre za razloge o uporabi prava (v pritožbi je vložnik v zvezi s tem ugovorom uveljavljal kršitev kazenskega zakona). Odsotnost razlogov o uporabi prava lahko pomeni kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa je podana le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Takega vpliva vložnik ne v pritožbi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje. Tudi sicer vložnikovim navedbam ni mogoče pritrditi. Kot je razvidno iz točke 16 prvostopenjske sodbe, je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja ne samo direktor družbe C., d. o. o., ampak tudi edini družbenik v tej družbi (od 18. 2. 2005), zato mu je sodišče glede na določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah utemeljeno naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka.

8. Po vložnikovem zatrjevanju v obravnavanem primeru niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ. Kršitev kazenskega zakona vložnik utemeljuje s tem, da obsojenec zgolj kot formalni podpisnik listin kaznivega dejanja ni storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, prav tako ni izpolnjena predpostavka sklenitve pogodbe, saj je bila z dogovorom o dokončnem plačilu kupnine, ki ga je obsojenec le podpisal, izražena volja oškodovancev in V. B. Vložnik se tudi ne strinja z razlogi drugostopenjske sodbe in navaja, da je obsojenec dogovore o končnem plačilu kupnine z dne 28. 7. 2008 zgolj spremljal, kar pomeni, da posla ni vodil, izvajal in nadzoroval, temveč je bil vanj vključen le kot formalni podpisnik zaradi statusa zakonitega zastopnika. Izpovedba obsojenčevega očeta, da je obsojenec vedel za prodajno pogodbo z družbo T., d. o. o., ter da je od 18. 2. 2005 samostojno zastopal družbo C., d. o. o., v katero je kot družbenih vstopil že prej, po vložnikovi oceni ne spreminja zaključka o obsojencu izključno kot formalnem podpisniku. Nadalje vložnik ob sklicevanju na obstoj dejanske zmote zatrjuje, da je zmoten zaključek sodišč o obsojenčevem naklepu, ker obsojenec, če bi ob sklenitvi pogodbe z družbo H. L. , d. o. o., vedel, da prodaja tudi sporni parceli, te pogodbe gotovo ne bi sklenil; ker se nobena od pogodbenih strank ni zavedala, da sta sporni parceli dejansko že prodani in sta delovali v smeri izpolnitve pogodbe, kar dokazuje, da gre za obsojenčevo zmoto in ne za preslepitveni namen; ker je iz zaporedja dogodkov razvidno, da je šlo za pomoto, saj sicer tako ravnanje ne bi imelo nobene logike, upoštevaje, da je C., d. o. o., sedem let čakal na poplačilo celotne kupnine in bi lahko kadar koli odstopil od pogodbe in parceli prodal; ker obsojenec nikoli prej ni bil kaznovan, ima ustrezno osebnostno integriteto in renome, z oškodovancema pa je ves čas imel razumevajoče odnose, zato je nemogoče, da bi ju preslepil in s tem ogrozil tudi vse svoje druge projekte; ker iz izpovedb prič izhaja, da je obsojenec nedolžen ter da ni imel namena storiti kaznivo dejanje; ker sporni parceli nista sodili v idejno zasnovo projekta Polimer, kar so potrdile zaslišane priče; ker si D. R. v nasprotju z njegovo zmotno izjavo, dano v preiskavi, nikoli ni ogledal lokacije; ker si je obsojenec prizadeval popraviti napako, kar pa zaradi pomanjkanja denarja družbe C., d. o. o., za odkup parcel ni bilo več mogoče; ker sta bili sporni parceli uvrščeni na vrh, ne pa v sredino seznama prodanih nepremičnin; ker dokazni postopek ni z gotovostjo izkazal, da bi prav obsojenec sam posredoval podatke za sestavo pogodbe in da bi prepoznal ti parceli po parcelnih številkah; ker obsojenec nikomur ni predal dokumentacije, ki bi vključevala sporni parceli; ker je vso potrebno dokumentacijo pripravila družba H. L., d. o. o.; ker bi bila za izločitev spornih parcel iz predmeta pogodbe potrebna posebna pozornost in zavedanje, da sta že prodani, kar pa bi lahko storil kvečjemu V. B., ki je bil s to problematiko aktivno seznanjen; ker bi obsojenec ti parceli lahko obremenil že ob dodatni zastavi, sklenjeni z N., d. d.; in ker so zaključki o obsojenčevem naklepnem ravnanju samovoljni, nelogični in prirejeni argumentiranju obsodilne sodbe.

9. Na take, že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo podane navedbe, je logično in razumno utemeljeno odgovorilo sodišče druge stopnje (sodba, stran 4 in 5). Obrazložilo je, da se je družba C., d. o. o., ukvarjala z organizacijo izvedbe nepremičninskih projektov za trg, pri enem od teh projektov pa je prišlo do storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Med vodenje, nadziranje in izvajanje posameznega pravnega posla sodi tudi obsojenčevo spremljanje dogovorov o dokončnem plačilu kupnine z dne 28. 7. 2008. Obsojenec je bil od 18. 2. 2005 direktor družbe C., d. o. o., v katero pa je že prej vstopil kot družbenik. S tem v zvezi je treba dodati, da je ti dejstvi ugotovilo že sodišče prve stopnje (sodba, stran 14), zato se vložnikovo uveljavljanje kršitve 385. člena ZKP, češ da je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo za obsojenca neugodna dejstva, pokaže kot pravno zgrešeno. Prav tako je sodišče druge stopnje logično in razumno utemeljeno presodilo, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za zmoto ali malomarnost, na kar kaže 10. člen prodajne pogodbe med družbama C., d. o. o., in H. L., d. o. o., iz katerega izhaja sporazum strank, da kupec kupuje nepremičnine izključno zaradi njihove oddaje v finančni najem jemalcu leasinga, družbi I., d. o. o., katere edini družbenik je bil ravno obsojenec. Na obsojenčevo vedenje o statusu spornih parcel kaže tudi to, da ju je izključil kot sredstvo zavarovanja, kar pomeni, da se je zavedal njune vrednosti in pomena. Družba T., d. o. o., je družbi C., d. o. o., v celoti plačala kupnino za sporni parceli, v zemljiško knjigo pa se kot njun lastnik ni mogla vpisati, ker sta bili parceli pred realizacijo dogovora o plačilu kupnine prodani drugemu kupcu. Iz vložnikovih navedb je razvidno, da takih zaključkov (prvostopenjskega in) drugostopenjskega sodišča ne sprejema, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora ter analize in ocene izpovedb prič pa podaja lastne dokazne zaključke. Kot rečeno, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vložnik še zatrjuje, da bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu obrambe za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, da bi višina najemnin, ki bi jih za uporabo spornih parcel morala plačati družba T., d. o. o., družbi C., d. o. o., za čas sedmih let, ko je sporni parceli uporabljala, kupnine pa ni poravnala, dosegla višino plačane kupnine.

11. Vrhovno sodišče je v številnih sodbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

12. Sodišče prve stopnje je zgoraj povzet dokazni predlog obrambe zavrnilo, ker je družba T., d. o. o., v času izpolnjevanja prodajne pogodbe zakonito uporabljala sporni parceli, v pogodbi pa ni bila dogovorjena nikakršna odmena za uporabo v primeru razdrtja pogodbe. Družba C., d. o. o., se je s prejemom prvega obroka kupnine odpovedala uporabi zemljišč, z vsakokratnim aneksom k pogodbi pa je bila potrjena njena veljavnost in podaljšan rok plačila kupnine. Zato dogovorjena in plačana kupnina v višini 116.570,00 EUR predstavlja škodo, ki jo je utrpela družba T., d. o. o., ker ni prejela obljubljene protivrednosti. Sodišče druge stopnje je zgoraj povzete vložnikove pritožbene navedbe, podane v zvezi z dejanskim stanjem, ocenilo kot brezpredmetne, dejstvene sklepe prvostopenjskega sodišča pa kot pravilne. Vložnik je namreč tovrstni ugovor v pritožbi podal ob navedbah o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik z zgornjimi navedbami, izhajajoč iz lastnega pogleda na ugotovljeno dejansko stanje, pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tarifnimi številkami 7113, 71113 in 7152 Taksne tarife ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.