Jedro

Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa navajala povsem druge razloge kot v tožbi, pri čemer ni obrazložila, da ni imela možnosti oziroma zakaj dejstev in dokazov, na katere opira tožbo, upravičeno ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 12.221,88 EUR za gradnjo objekta na zemljišču parc. št. 1541/2 k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da so bile podlaga za odmero določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji, v nadaljevanju ZPNačrt), Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 80/07), Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07) in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Krško (Uradni list RS, št. 51/2009, v nadaljevanju Odlok). Upravni organ ugotavlja, da je iz priložene dokumentacije PGD št. 100303 z dne junij 2010 razvidno, da želi tožnica graditi objekt, ki ga Odlok uvršča med trgovske in druge stavbe za storitvene dejavnosti z neto tlorisno površino 383,25 m2 na površini parcele v velikosti 731 m2. Zemljišče tožnice sodi v prvo obračunsko območje. Višina komunalnega prispevka je izračunana po formuli, ki izhaja iz Odloka.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da je tožnica v pritožbi navedla, da gre za nadgradnjo že obstoječe dejavnosti, ki se izvaja na parceli št. 2493 k.o. ... Iz projekta je razvidno, da bosta tako elektrika, kot voda pripeljana iz obstoječega objekta na parcelo čez cesto, zato ne bo potrebno delati novega priključka za vodo, elektriko in odvoz komunalnih odpadkov. Avtopralnica, ki je trenutno stacionirana na parceli št. 2493 k.o. ..., bo ob izgradnji infrastrukture na parceli št. 1541/2 k.o. ... tja tudi preseljena, kar pomeni, da bo na parceli št. 2493 k.o. ... ukinjena, torej gre za nadomestni objekt oziroma razširitev skladiščnih površin. Upravni organ druge stopnje na pritožbene navedbe odgovarja, da gre za samostojen poslovni objekt, pri čemer pa glede odmere višine komunalnega prispevka ni pomembno, ali se bo z gradnjo objekta izvajala nadgradnja že obstoječe dejavnosti ali ne. Ker je iz dokumentacije razvidno, da gre za poslovni objekt, se ne morejo uveljavljati olajšave kot pri stanovanjskem objektu.

Tožnica v tožbi navaja, da toženka napačno razlaga Odlok. V predmetni zadevi gre namreč za skladiščni prostor, kar pomeni, da se po 10. členu Odloka uporabi faktor dejavnosti 1 (industrijske stavbe in skladišča) in ne faktor 1,3 (trgovske in druge stavbe za storitvene dejavnosti), kot ga je uporabila toženka. Enako velja tudi glede 18. člena Odloka, ki določa olajšave, saj je v primeru industrijske stavbe in skladišča predvidena olajšava s faktorjem 0,5, v primeru trgovske in druge stavbe za storitvene dejavnosti pa ni predvidena nobena olajšava. Toženka pa je tudi napačno uporabila tlorisno površino objekta. Uporabiti bi bilo potrebno površino same stavbe in ne celotne nepremičnine ob tem, da se ne more ista površina uporabljati za površino pri izmeri stavbe in nato še enkrat pri površini nepremičnine, na kateri naj bi stala stavba. Tudi sicer se mora pri izračunu uporabiti samo tloris stavbe in ne morebitna celotna površina stavbe. Poleg tega je izpodbijana odločba obrazložena na način, da se jo ne da preizkusiti. Zato predlaga, da naslovno sodišče tako izpodbijano kot tudi odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi ter vse nastale stroške naloži v plačilo toženki.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču je predlagala, naj tožbo zavrne, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi sicer navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnica v tožbi ugovarja klasifikaciji sporne avtopralnice kot trgovske in druge storitvene dejavnosti, navaja, da je toženka pri izračunu komunalnega prispevka napačno ugotovila tlorisno površino objekta ter da je izpodbijana odločba neobrazložena.

Iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa navajala povsem druge razloge kot v tožbi, in sicer da ne bo šlo za izvedbo novih, ampak za uporabo obstoječih priključkov in da bo avtopralnica, ki je sedaj na parceli št. 2493 k.o. ..., zgolj preseljena na parcelo 1541/1 k.o. ... Tožnica v tožbi ni obrazložila, da ni imela možnosti oziroma zakaj dejstev in dokazov, na katere opira tožbo, upravičeno ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče zato navedenih tožbenih ugovorov ni upoštevalo v skladu z določbo 52. člena ZUS-1. Poleg tega sodišče še dodaja, da po navedbah toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jim tožnica v ničemer ne oporeka, izhajata podatka o tem, da gre za dejavnost trgovske in druge stavbe za storitvene dejavnosti (stavbe za druge storitvene dejavnosti 12304) in podatek o neto tlorisni površini objekta (383,25 m2) iz priloženega projekta PGD. Podatka torej predstavlja dejansko navedbo tožnice, ki jo je spremenila šele v postopku s tožbo. Pri tem pa ni obrazložila, zakaj ni pravilne dejavnosti in neto tlorisne površine navedla že v postopku na prvi stopnji.

Glede na navedeno je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.