Jedro

Če zahtevki na plačilo tečajnih razlik izvirajo iz različnih računov za različne dobave blaga (čeprav na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju), se dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega zahtevka posebej.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati tečajne razlike po več računih za dobavo različnega blaga (na podlagi komisijskega uvoza), v skupnem znesku 5.874.685,10 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo spremeni.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 497. člena ZPP 1977 v gospodarskem sporu revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta ne presega 450.000,00 SIT. Po 2. odstavku 37. člena ZPP 1977 se takrat, ko ima več zahtevkov, uveljavljanih z isto tožbo, različno (dejansko ali pravno) podlago, vrednost spora za dovoljenost revizije ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

V obravnavanem primeru uveljavlja tožeča stranka z isto tožbo mnogo zahtevkov na plačilo tečajnih razlik. Iz dejanskih ugotovitev sodb prve in druge stopnje izhaja, da se vsak zahtevek nanaša na obračun tečajnih razlik za različno dobavo različnega blaga, torej vsakokrat na drugo pogodbo (na kar nič ne vpliva dejstvo, da je bilo medsebojno sodelovanje okvirno dogovorjeno z eno samo pogodbo). Zahtevki torej nimajo iste dejanske in pravne podlage. Vrednost nobenega od zahtevkov ne presega 450.000,00 SIT. Zato revizija po določbi 2. odstavka 389. člena ZPP 1977 ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP 1977 zavrglo.

V skladu z določbo 1. odstavka 166. člena ZPP 1977 je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške. Tožena stranka zato, ker z revizijo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP 1977); tožeča stranka pa zato, ker njeni stroški za odgovor na revizijo, kakršnega je vložila, za pravdo niso bili potrebni, saj se je lotila vsebinskega odgovora na revizijo, njegova vsebina pa je natančen prepis njenega odgovora na pritožbo tožene stranke zoper sodbo prve stopnje (1. odstavek 155. člena ZPP 1977).