Jedro

Težko nadomestljiva škoda je taka škoda, ki presega tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških upnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugodilo in izvršbo odložilo do pravnomočne odločitve o pravdni zadevi, ki se vodi pod opr.št. P pri Okrožnem sodišču v N..

Zoper sklep se je pritožil upnik. Uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne. Po mnenju upnika sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da vsaka oprava izvršbe sicer nujno pomeni prisilni poseg v dolžnikov ekonomski položaj, vendar pa neizvršitev po drugi strani pomeni toleriranje nelegalnega stanja, nastalega z dožnikovo kršitvijo obveznosti, kar povzroča škodo upniku. Upnik je na to že opozoril, in je tudi sodna praksa jasna, pri nepremičninski izvršbi za odlog izvršbe ni predvidena znatnejša škoda, ki jo je po rednem teku stvari mogoče pričakovati. Glede na dejstvo, da je izvršilni naslov - izvršljiv notarski zapis izvršljiv in je obveznost iz tega notarskega zapisa za dolžnika zapadla, bi izvršilno sodišče moralo upoštevati presumpcijo zakonitosti tega izvršilnega naslova, dokler ni pravnomočno izpodbita. Zgolj vložitev tožbe za razveljavitev notarskega zapisa tako ne more predstavljati pogoja za odlog izvršbe. Določbe o odlogu izvršbe je uporabilo ekstenzivno. To je v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca. Nepravilna je tudi odločitev, da se dolžniku ne določi varščina. S tem je sodišče dodatno nesorazmerno otežilo položaj upnikov v konkretnem materialnopravnem razmerju proti dolžniku.

Pritožba je utemeljena.

Za odlog izvršbe morata biti, kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, kumulativno podana dva pogoja, določena v čl. 71 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Gre za splošni pogoj, da obstaja verjetnost, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel nenadomestljivo oz. težko nadomestljivo škodo in eden od posebnih pogojev, naštetih v 1. do 8. tč. 1. odst. 71. čl. ZIZ, sme pa sodišče ne predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so zato podani posebni upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je dolžnik izkazal oba pogoja, ki jih zahteva 71. čl. ZIZ za odlog izvršbe. Izkazal je razlog iz 4. tč. 1. odst. 71. čl., vložil je tožbo za razveljavitev izvršilnega naslova, neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki predstavlja poravnavo, izkazan pa je tudi drugi zahtevani pogoj, dolžnikova družina se nahaja v težki materialni stiski, imajo minimalne dohodke, dolžnik kot samostojni podjetnik je večinoma v bolniškem staležu, žena je brez redne zaposlitve. Nadomestnega stanovanja nimajo, niti materialnih možnosti za nakup drugega, ne le dolžnik, tudi njegov štiriletni sin sta slabega zdravja in bi izvršba prizadela zdravje in razvoj otroka. Prav slednja okoliščina je bila tista, ki je po mnenju sodišča predstavljala nenadomestljivo škodo, ki je tudi večja od tiste premoženjske škode, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

Pojem nenadomestljive škode oz. po noveli ZIZ-C težko nadomestljive škode iz 71. čl. ZIZ je pravni standard, ki ga je potrebno v vsakem konkretnem primeru vsebinsko tudi zapolniti. V zvezi s tem mora sodišče oceniti, kakšna škoda lahko dolžniku (in družini) nastane, če bi se izkazalo, da je bila izvedba izvršbe neutemeljena, če so podane možnosti za restitucijo in tudi sicer kakšno je premoženjsko stanje dolžnika in njegove družine, njegov socialni položaj ter za kakšno terjatev gre. Res je, kar pravi upnik, da ne mora vsaka prisilna izselitev povzročiti škode, saj je realizacija izvršbe končni cilj postopka, dolžnik mora na posledice računati, in tudi sicer vsaka prisilna izvršba pomeni določeno škodo oz. neugodnost za dolžnika. Težko nadomestljiva škoda je zato taka škoda, ki presega tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Vendar pa v izpodbijanem sklepu konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale pravni sklep o izkazanosti težko nadomestljive oz. tedaj nenadomestljive škode, niso ugotovljene. Slabo zdravje dolžnika in neredna zaposlitev dolžnikove žene ter to, da dolžnik drugih bivalnih možnosti trenutno nima, ne more pomeniti znatnejše škode, in je tudi prvostopenjsko sodišče štelo, da je le-ta izkazana predvsem zato, ker je štiriletni sin dolžnika bolan. V zvezi s tem pa konkretnih dejstev ni ugotovilo, tudi dolžnikova zatrjevanja so bila sicer splošna (da je bolan in je zato moral iz oskrbe v vrtcu v domačo nego, k starim staršem), vendar je v ta namen dolžnik predlagal določene dokaze, sodišče prve stopnje pa ima tudi možnost, da določene nejasnosti razčisti na naroku. Ker torej v zvezi z boleznijo dolžnikovega otroka sodišče prve stopnje ni dejanskega stanja ugotovilo v tolikšni meri, da bi bila možna presoja, ali je zato izkazana težko nadomestljiva škoda za dolžnika, v primeru, da se izvršba ne odloži, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo, v okviru gornjih napotkov, ugotoviti odločilne okoliščine, da bo lahko presodilo, ali dolžniku res grozi težko nadomestljiva škoda (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker je sodišče druge stopnje sklep razveljavilo, je tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).