Jedro

V obravnavani zadevi je toženka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pritožnikove navedbe o slabih izkušnjah na Hrvaškem same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka na Hrvaškem, niti ne kažejo na resno ogrožanje človekovih pravic izven azilnega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, pritožnik navaja izključno osebne slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi, ki sicer lahko vplivajo na presojo navedenih dejstev, vendar pa same zase ne pomenijo odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito ali izven tega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-3057/2022/10 (1222-12) z dne 5. 9. 2022 (v nadaljevanju sklep z dne 5. 9. 2022), s katerim je toženka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju Slovenija) ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 5. 9. 2022 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da so v tej zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je na podlagi določb Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška, in se pri tem sklicuje na razloge sklepa z dne 5. 9. 2022, ki jih tudi povzema. Poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in da v primeru, če bo tožnik vrnjen na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, bo to del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Ugotavlja še, da toženki ni bilo treba še dodatno preverjati informacij in dobiti zagotovila, da v primeru vrnitve tožnika ne bo kršena prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu grozi v primeru predaje taka nevarnost, pri tožniku pa tudi ne gre za zdravstvene težave, kjer bi bilo potrebno dodatno preverjati, ali bo na Hrvaškem s tega vidika zanj ustrezno poskrbljeno.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na uporabo načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško ter pri tem ni upoštevalo, da ne gre za neizpodbojno domnevo. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati kršitve, ki jih je navajal, kljub temu, da so se zgodile pred njegovo podajo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem in kljub temu, da mu je bila podaja prošnje za mednarodno zaščito, v drugem poskusu, omogočena.1 Izpostavlja dolžnost držav članic, da pred odstranitvijo prosilca zagotovijo oziroma poskrbijo za preventivne ukrepe, s katerimi naj se odvrne vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).2 Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v I. točki izreka spremeni tako, da tožbi pritožnika ugodi in sklep z dne 5. 9. 2022 odpravi, podredno pa, naj pritožbi ugodi, I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. V obravnavani zadevi je toženka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka je tako na podlagi določb Uredbe Dublin III ugotovila, da je Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, Hrvaška pa je odgovornost za obravnavanje te prošnje sprejela.3

8. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Iz navedene določbe torej izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).4 Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,5 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil6 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,7 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče8 oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.9

10. Ustavno sodišče je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo,10 da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.11 Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.

11. Iz izpodbijane sodne odločbe in sklepa z dne 5. 9. 2022 izhaja, da je pritožnik na osebnem razgovoru v zvezi s predajo izjavil, da se ne želi vrniti na Hrvaško, saj so ga v kampu, kjer je bil 14 ali 15 dni nastanjen, neenakovredno obravnavali.12 Ko je prvič vstopil iz Srbije na Hrvaško, ga je policija pretepla, nato pa so ga odpeljali do srbske meje in mu dejali, naj se vrne nazaj v Srbijo. Vrhovno sodišče se strinja s presojo, da iz teh izjav ne izhaja, da bi se zatrjevane kršitve človekovih pravic nanašale na azilni postopek, temveč na ravnanje organov, preden je pritožnik zaprosil za azil. Vendar pa je bilo sodišče prve stopnje v skladu s prej navedenimi stališči dolžno preveriti tudi, ali gre v obravnavani zadevi za morebitne druge kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile pred pritožnikovo podajo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem in bi lahko kazale na morebitno sistemsko ogrožanje pritožnikovih človekovih pravic izven azilnega postopka.

12. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča,13 so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi bil azilni sistem na Hrvaškem obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR14), tovrstni dokumenti pa niso poznani niti Vrhovnemu sodišču.15 Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi ključno, da pritožnik ni zatrjeval takšnih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, da bi bilo na njihovi podlagi utemeljeno domnevati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tudi pritožnikove navedbe o slabih izkušnjah na Hrvaškem same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka na Hrvaškem, niti ne kažejo na resno ogrožanje človekovih pravic izven azilnega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, pritožnik navaja izključno osebne slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi, ki sicer lahko vplivajo na presojo navedenih dejstev, vendar pa same zase ne pomenijo odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito ali izven tega postopka.

13. Vrhovno sodišče je tudi že potrdilo, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.16 Pri tem je izpostavilo stališče SEU,17 da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine; SEU je poudarilo, da lahko ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.18

14. Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je pritožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zgoraj povzetimi izjavami in navedbami ni izkazal. Njegove trditve in dejstvo, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ob tem pa ni znal podrobneje opisati grdega ravnanja policistov, ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pritožnik torej s svojimi izjavami in navedbami (za katere tudi sicer ni predložil nobenih dokazil) ni izkazal obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti ni zatrjeval, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen.

15. V zvezi s sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU (zadeva C. K. in drugi) z dne 16. 2. 2017, na katero se sklicuje pritožnik, Vrhovno sodišče dodaja, da je SEU v njej sledilo ugotovitvi slovenskega sodišča, da ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. V konkretni zadevi pa pritožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju na Hrvaškem, saj ne gre za to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni preučilo, temveč gre zgolj za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami toženke, ki jim sodišče z izpodbijano sodno odločbo pritrjuje. Kot je pojasnjeno zgoraj, pa odločitve v zadevi ne spremenijo niti zatrjevane kršitve, ki naj bi se zgodile pred pritožnikovo podajo prošnje za mednarodno zaščito, in je zato nerelevantno pritožbeno sklicevanje na zadevo SEU.19

17. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

1 Pri tem se sklicuje na stališča Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Abubacarr Jawo proti Zvezni Republiki Nemčiji, C-163/17 z dne 19. 3. 2019. 2 Pri tem se sklicuje na sodbo SEU v zadevi C. K., H. F., A. S. proti Sloveniji, C-578/16 z dne 16. 2. 2017. 3 Iz sklepa z dne 5. 9. 2022 in izpodbijane sodne odločbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 29. 5. 2022 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. 4 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (sodba Vrhovnega sodišča I Up 118/2015 z dne 18. 6. 2015), da gre pri uporabi te določbe za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca. 5 V tem smislu SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 85. 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 8 SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 88. 9 Ibid., tč. 94. 10 Odločba Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016. 11 Ustavno sodišče se pri tem sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Tarakhel proti Švici in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15 z dne 7. 6. 2016. 12 V zvezi z nastanitvijo v kampu je povedal, da spalnice niso bile slabe, slaba pa je bila hrana in odnos policije do prosilcev; grdega ravnanja policije ni znal podrobneje opisati, le da so policisti drugače obravnavali njih, kot pa Ukrajince, drugih težav s strani uradnih oseb oziroma kogarkoli drugega na Hrvaškem pa ni imel. 13 Sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 in I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017. 14 The UN Refugee Agency (Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, znan tudi kot Agencija ZN za begunce, je organ Organizacije združenih narodov, pooblaščen za zaščito in podporo beguncem, ki ukrepa na prošnjo posameznih držav ali zahtevo samih Združenih narodov). 15 Glej tudi obrazložitev sodbe I Up 291/16 z dne 10. 3. 2017, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo po odločitvi SEU v zadevi C-578/16 z dne 16. 2. 2017. 16 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. 17 Združena zadeva Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016, ki se nanaša na predajo osebe v drugo državo članico na podlagi evropskega naloga za prijetje. 18 Glej tudi sodba SEU v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019. 19 Sodba SEU v zadevi Abubacarr Jawo proti Zvezni Republiki Nemčiji, C-163/17 z dne 19. 3. 2019.