Jedro

Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi določena plača (kot plača za čas opravljanja dela sindikalnega zaupnika) ne spremeni obveznosti tožene stranke, naložene s pravnomočno sodbo - predložitev pogodbe o zaposlitvi z zakonito določeno plačo. Tožnik je zato do razlike plače upravičen le, če je tudi z aneksom določena plača še vedno manjša, kot pa bi bila zakonito določena plača in le še za razliko med z aneksom določeno plačo in zakonito določeno plačo.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi, sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 1994 do 15. 3. 1995 razveljavi, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta sklep o razvrstitvi tožnika v tarifni razred IV/II in predlog pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 v delu, ki se nanaša na določitev osebnega dohodka, v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo. Toženi stranki je naložilo, da predloži tožniku predlog pogodbe o zaposlitvi, ki bo usklajen z določili zakon in kolektivne pogodbe. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v osebnem dohodku (plači) zaradi nezakonite razporeditve za čas od oktobra 1991 do marca 1995, zahtevke za izplačilo razlike po marcu 1995 pa je zavrnilo. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik 15. 3. 1995 prejel sklep o prvi razporeditvi, s katerim je bilo njegovo delovno mesto ovrednoteno na drugačen način zaradi uskaditve z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ). Zoper ta sklep tožnik ni ugovarjal. Sodišče je zavrnilo tudi tožbena zahtevka za plačilo dodatka za težje delovne pogoje in poračunov plače za leto 1992 in 1993. Prvega zato, ker tožniku po veljavnem sklepu o razporeditvi tak dodatek ni pripadal, drugega pa zato, ker tožnik ni predložil nobenih dokazil. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke zoper ugoditveni del sodbe pa je deloma ugodilo in sicer tako, da je deloma spremenilo odločitev glede plačila razlike v plači in je toženi stranki naložila njeno plačilo le do 1. 2. 1994. Tožnik je 25. 8. 1994 podpisal aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim mu je bila od 1. 2. 1994 dalje določena plača z indeksnim razmerjem 2,65. S tem je bila njegova plača enaka plači, ki jo je prejemal pred spornim predlogom pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje navedbe, da mu sklep o prvi razporeditvi z dne 10. 3. 1995 ni bil nikoli vročen in zato zoper njega tudi ni mogel zahtevati pravnega varstva. Z aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi pa je bilo določeno plačilo le za čas, ko je tožnik kot sindikalni zaupnik opravljal delo za sindikat in se ni spreminjala osnovna plača za delovno mesto inženir medicinskih aparatov in okolja II, ki je še vedno razvrščeno v tarifni razred IV/2. Aneks naj bi veljal le za čas opravljanja sindikalne funkcije. Glede dodatka za težje delovne pogoje navaja, da mu ta v letu 1988 res ni pripadal, vednar se je po takratnih aktih delo v takih pogojih upoštevalo pri vrednotenju razporeditvenega razreda, po letu 1991 pa se je za delo v takih pogojih obračunaval dodatek. Ker je bil tožnik v spornem obdobju stalno izpostavljen negativnim vplivom delovnega okolja, bi mu sodišče dodatek moralo priznati. V letu 1992 in 1993 so bili v celotnem negospodarstvu izplačani poračuni plač zaradi neutemeljeno znižane izhodiščne plače v obdobju junij 1992 do januar 1993, zato je do tega upravičen tudi tožnik.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo, drugih bistvenih kršitev določb postopka pa tožnik ne uveljavlja.

Tožnik izpodbija pravnomočno sodbo v delu, s katerim je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena in v delu, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper zavrnilni del prvostopne sodbe.

Predmet revizije je tako odločitev o plačilu razlike v plači za čas po 1. 2. 1994, o plačilu dodatka za težje delovne pogoje in plačilu poračuna plač za leti 1992 in 1993. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sklep o prvi razporeditvi z dne 10. 3. 1995 prejel dne 15. 3. 1995, kar je potrdil s podpisom posebne povratnice (priloga B4). Za drugačno trditev tožnik ne ponuja nobenih dokazov. Zato ni mogoče upoštevati njegovih pavšalnih in nedokazanih navedb, da zoper sklep ni ugovarjal zato, ker ga ni prejel. Od 15. 3. 1995 dalje je tožnik z dokončnim in pravnomočnim sklepom razporejen na delovno mesto tehnik s specialnimi znanji, ki je uvrščeno v 19 plačilni razred z izhodiščnim količnikom 2,40. Ob upoštevanju napredovanj je bila z navedenim sklepom tožniku določena osnovna plača s količnikom 2,75 (22 plačilni razred). Z istim sklepom je bil tožniku priznan tudi dodatek zaradi občasnih težjih delovnih pogojev (vplivi delovnega okolja in obremenitve pri delu: mikroklima, infekcije in fizične obremenitve) v višini 0,15 količnika.

V zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 1994 do 15. 3. 1995 (oziroma do marca 1995) je treba upoštevati tudi pravnomočni (nespremenjeni) del sodbe sodišča prve stopnje (prvi in drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje). S to odločitvijo je ugotovljeno, da sta v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo razvrstitev tožnika (pravilno: delovnega mesta) v tarifni razred IV/II in predlog pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na določitev osebnega dohodka (plače). Pri odločitvi o denarnem zahtevku je sodišče izhajalo iz zgoraj navedene ugotovitve in tožniku prisodilo razliko med dejansko izplačano plačo (na podlagi nezakonite razvrstitve v tarifni razred) in plačo, ki bi jo prejemal po zadnjem veljavnem dokončnem sklepu o razporeditvi.

Revizijsko sodišče je pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe vezano tako na pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje kot na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišča prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Ker jih tožeča stranka ne uveljavlja, revizijsko sodišče tudi ne more po uradni dolžnosti ugotavljati ne relativnih in ne absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP-77). Ne glede na to, je za presojo izpodbijane sodbe treba opozoriti na obrazložitev neizpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje (stran 4). Po določbi tretjega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. _ ZDR) se delavcu s prvo pogodbo o zaposlitvi ni moglo spremeniti razporeditve na delovno mesto, na katero je bil razporejen ob uveljavitvi zakona. Zakonska določba ob splošni prepovedi razporejanja prepoveduje tudi (ali predvsem) razporeditve na nižje vrednotena delovna mesta. V tožnikovem primeru je bilo treba upoštevati tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (Uradni list RS, št. 26/91), ki je v 63. členu predvideva prvo (dejansko na novo) razvrščanje delavcev v posamezne zahtevnostne razrede - pri čemer pa se s tem razvrščanjem delavcu ne sme zmanjšati osebni dohodek. Na taki pravni podlagi, in ob dejanskih ugotovitvah o razvrstititvi tožnika, temelji odločitev, ki toženi stranki nalaga uskladitev razporeditve oziroma razvrstitve tožnika v ustrezen tarifni in plačilni razred, vključno z uskladitvijo vsebine pogodbe o zaposlitvi.

Odločitev o denarnem zahtevku pa temelji na primerjavi še vedno veljavne (zakonite) razporeditve tožnika in plače, ki iz take razporeditve izhaja, z dejansko izplačanimi zneski plače. Tožnik je 25. 8. 1994 podpisal aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila dopolnjena V. točka pogodbe o zaposlitvi - torej v delu, s katerim se določa plača tožnika in je bila kot edina določba pogodbe s pravnomočno sodbo spoznana za neskladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Aneks oziroma določitev plače, temelji na 115. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ki ureja plačo sindikalnega zaupnika v času, ko ta profesionalno opravlja funkcijo. S tem pa je prišlo do dvojne primerjave. Z aneksom določena plača ne spremeni obveznosti tožene stranke, naložene s pravnomočno sodbo - predložitev pogodbe o zaposlitvi z zakonito določeno plačo. Spremenijo pa se zneski dejansko izplačanih plač, ki jih je potrebno upoštevati za presojo o tem, ali še obstoji razlika. Če bi bila zakonito določena osnovna plača tožnika enaka ali višja, kot pa je kot minimalna plača določena v 115. členu Kolektivne pogodbe za sindikalne zaupnike, bi svojo plačo obdržal. To pomeni, da je za čas od 1. 2. 1994 do marca 1995, tožnik do razlike plače upravičen le, če je tudi z aneksom določena plača še vedno manjša, kot pa bi bila zakonito določena plača in le še za razliko med z aneksom določeno plačo in zakonito določeno plačo. Sodišče druge stopnje je zato sicer pravilno navedlo, da tožniku ni upravičen do razlike v plači, če plača po aneksu št. 2 ustreza plači, kolikor je znašala plača pred spornim predlogom pogodbe o zaposlitvi. Vendar dejanske podlage za tako odločitev ni. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejanske ugotovitve, da je razlika v plači obstajala ves čas do marca 1995, čeprav ni obrazložilo na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. V spisu so le navedbe tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 5. 3. 1999) o tožnikovem načinu izračuna razlike in o višini mesečnih zneskov razlike. Sodišče druge stopnje pa izhaja iz drugačne primerjave: primerja osnove za obračun osnovne plače iz kopije dela Pravilnika o delovnih razmerjih (priloga A8), ki jo je predložil tožnik sam s pripravljalno vlogo z dne 5. 5. 1999. Iz navedene listine ni razvidno, iz katerega akta je in ali sploh gre za veljavni akt. Pravilnik, ki ga je predložila tožena stranka (priloga B1), ima drugačno določbo (15. člen).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zavrnitev tožnikovega denarnega zahtevka za čas od 1. 2. 1994 do marca 1993 je utemeljena le, če res ni razlike med plačo, ki je bila tožniku dejansko obračunana in izplačana ter plačo, obračunano na podlagi zadnjega dokončnega sklepa o razporeditvi. Take razlike sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, iz sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, kot da taka razlika je. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in vrnilo v tem obsegu zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo o tem delu zahtevka ponovno odločiti na podlagi že izvedenih dokazov in njihove ocene, ali pa ustrezno dopolniti dokazni postopek (prvi odstavek 370. člena ZPP-77).

Zahtevek za priznanje dodatka za težje pogoje dela po 66. členu Kolektivne pogodbe sta sodišči zavrnili z enako utemeljitvijo, da mu ta dodatek z zadnjim dokončnim sklepom o razporeditvi iz leta 1988 ni bil priznan. Taka utemeljitev je napačna. Tožnik zatrjuje, da je bilo po sklepu iz leta 1988 že v osnovnem vrednotenju delovnega mesta upoštevano opravljanje dela v težjih delovnih pogojih. Z uveljavitvijo Kolektivne pogodbe pa je delavcu iz tega naslova šel dodatek v določeni višini od osnovega osebnega dohodka (66. člen Kolektivne pogodbe). V predlogu pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 je v točki V določeno, da pripada tožniku le dodatek za delovno dobo in noben drug dodatek. V sklepu o prvi razporeditvi z dne 10. 3. 1995 pa je določeno, da tožniku pripada dodatek za občasne težje delovne pogoje. Ob ugotovitvi, da tožnik ves čas opravlja enako delo v enakih delovnih pogojih in mu je tožena stranka dodatek priznala, ni najti podlage za odločitev, da mu tak dodatek ne pripada za ves čas od uveljavitve Kolektivne pogodbe. Ne glede na to, pa tožnik dejansko ni bil prikrajšan. Za čas nezakonite določitve plače mu gre po odločitvi sodišča plača po sklepu iz leta 1988, v kateri je - tudi po zatrjevanju tožnika samega - zajet tudi "dodatek" za težje pogoje dela, za naprej pa mu je po nespodbijanem sklepu o razporeditvi tak dodatek izrecno priznan. Zavrnitev zahtevka v tem delu je zato pravilna.

Zahtevek za plačilo poračunov plače za leti 1992 in 1993 sta sodišči zavrnili zato, ker tožnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno plačilo poračunov oziroma nobenih dokazov, da bi bil do takih poračunov upravičen. V reviziji tožnik takim razlogom ne oporeka, navaja le, da naj bi bili v letu 1992 in 1993 v celotnem negospodarstvu izplačani poračuni plač zaradi neutemeljeno znižane izhodiščne plače v obdobju junij 1992 do januar 1993. Taka navedba - tudi če je točna - v ničemer ne spremeni dejstva, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, da bi bil do poračuna upravičen in da mu ni bil izplačan. Zato je izpodbijana sodba tudi v tem delu pravilna.

Odločitev revizijskega sodišča v prvem odstavku izreka temelji na drugem odstavku 395. člena ZPP-77, odločitve v drugem odstavku izreka pa na 393. členu ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).