Jedro

Tudi v gospodarskem sporu mora sodišče brez predloga strank izvesti dokaze, pomembne za odločitev, predsednik senata pa poskrbeti, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se tičejo navedb strank, zlasti kadar že predloženi dokazi ne dopuščajo jasne odločitve po dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 4., 5. in 6. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe (1. točka izreka) in zaradi nje razveljavilo sklep o izvršbi (2. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 1.947.829,70 SIT z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) in da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke proti tožeči v višini 4.590.551,70 SIT (4. točka izreka).

Razsodilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki ugotovljeno terjatev (5. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške (6. točka izreka).

Tožena stranka se je pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stana in napačne uporabe materialnega prava. V uvodu svoje pritožbe je sicer navedla, da se pritožuje zoper sodbo in sklep v celoti, vendar je iz vsebine popolnoma jasno, da se pritožba nanaša samo na sodbo, torej na odločitev sodišča prve stopnje o obstoju in plačilu s tožbo zahtevane terjatve, o obstoju v pobot ugovarjane terjatve in o pravdnih stroških. Pritožnica namreč trdi, da je ravno o teh zahtevkih izpodbijana odločba napačna. Navedla je, da bi izpodbijana sodba morala vsebovati tudi dokazno oceno listin, ki jih je predložila tožeča stranka kot dokaz obstoja svoje terjatve. Vse predložene listine bi moralo presojati kot celoto in upoštevati, da si sledijo v časovnem sosledju. Trdi, da je dobavnica podpisana s strani delavca tožnice, žig pa ni bistvena sestavina dobavnice niti pogoj za njeno veljavnost. Tožeča stranka je zatrjevala nepristnost listin, česar pa ni dokazala. Ni pa zatrjevala napak listin, kakršne je ugotovilo prvostopno sodišče. Tožeča stranka je v pravdi nastopala z neobstoječo firmo, saj je v sodnem registru navedeno, da ima sedež na T. 2, med pravdo pa je svoj naslov popravila na V. 4, ne da bi bila ta sprememba izvedena v sodnem registru. Tožena stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica sicer nima prav, ko trdi, da je tožeča stranka zatrjevala samo nepristnost listin, ki jih je predložila tožena stranka (torej da listine ne izvirajo od oseb, za katere je to na njih navedeno).

Očitno je zatrjevala tudi to, da te listine ne dokazujejo tistega, kar je tožena stranka z njimi hotela dokazati. Poleg tega ni utemeljena trditev, da tožeča stranka s firmo, ki vsebuje naslov V. 4, ne obstaja, ker je po podatkih sodnega registra njen naslov T. 2. Naslov družbe je sicer res obvezna sestavina sedeža, ki ga je treba vpisati v sodni register (glej določbo 3. točke 4. člena Zakona o sodnem registru), vendar dejanska sprememba naslova še ne pomeni spremembe subjektivitete družbe, kadar taka sprememba v sodni register še ni vpisana.

Pač pa pritožba utemeljeno izpodbija napačno dokazno oceno listin, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in s tem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Listine, ki jih je predložila sodišču tožena stranka, namreč za sedaj res bolj kažejo na utemeljenost njenega pobotnega ugovora kot nasprotno. Predvsem časovno povsem sovpadajo s poslovnim dogodkom, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Kažejo torej na to, da je tožeča stranka res kupila sporne osvežilce pri H. in jih nato prodala toženi stranki, kar pomeni, da je verjeten obstoj terjatve H. proti tožeči stranki, in ker je to terjatev, ki jo je potrditvi tožene stranke H. cediral njej, tudi obstoj v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke do tožeče. Vendar pa brez izvedbe dodatnih dokazov to dejstvo še ni dovolj jasno ugotovljeno. Za njegovo pravilno ugotovitev bi moralo sodišče prve stopnje z uporabo preiskovalnega načela (3. odst. 7. člena ZPP) in načela materialnega pravdnega vodstva (298. člen ZPP), ki veljata tudi v postopku v gospodarskih sporih, izvesti še druge dokaze, čeprav jih tožena stranka ni predlagala (na primer poizvedbe pri H. o tem, komu je dobavil osvežilce, zaslišanje šoferja, ki je po tovornem listu prevzel blago na prevoz, ugotovitev osebe, ki je podpisala dobavnico, zaslišanje tožeče stranke o tem, kje je kupila osvežilce, ki jih je nato prodala toženi stranki). Zavrnitev pobotnega ugovora zaradi dokaznega bremena je namreč v takem primeru, ko listine, ki jih je predložila tožena stranka, bolj kažejo na njegovo utemeljenost kot ne, preuranjena. Iz tega razloga je bilo treba na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP napadeno sodbo glede odločitev o obstoju v pobot ugovarjane terjatve, o plačilu vtoževane terjatve, v posledici tega pa tudi o pravdnih stroških razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba pa ni utemeljena, kolikor napada prvostopno odločbo o ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke, uveljavljane s tožbo.

Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo listine, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj te terjatve, in to pravilno. O tem vprašanju ni odločilo samo na podlagi ugotovitve, da terjatev tožeče stranke niti ni sporna, ker se tožena stranka tožbenemu zahtevku upira samo s pobotnim ugovorom. V zvezi s to odločitvijo je tako pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je po določbi 368. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v 3. točki izreka potrdilo izpodbijano sodbo.