Jedro

Če dejansko stanje o kulturi, površini in lastništvu zemljišč v sestavi kmetije izhaja iz podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige, torej iz podatkov uradnih evidenc, upravni organ za ugotavljanje teh dejstev ni dolžan izvesti posebnega ugotovitvenega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1325/99-12 z dne 4.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.7.1999. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote V. z dne 21.5.1999, s katero je bilo odločeno, da se kmetija na naslovu S.G., p. V., ki jo sestavljajo nepremičnine, vpisane v z.k. vložkih št. 1330 in 1628 k.o. B.B., 660/b k.o. V.L., 1888, 1953 k.o. V., 460 in 516 k.o. P.G., šteje za zaščiteno kmetijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da navedena kmetija izpolnjuje pogoje, ki jih za določitev kmetije za zaščiteno določa Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99). Tudi po presoji sodišča je bilo v postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije, določenih v 2. členu ZDKG, pravilno ugotovljeno, da je navedena kmetija v lasti zakonskega para pok. F.P. in J.P. in da obsega več kot 5 ha primerljive kmetijske površine. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na lastništvo ter na naravo in kulturo zemljišč. Za zatrjevanje tožnika, da so parcele, št. 768/15, 768/16 in 768/17, vl. št. 516 k.o. P.G. po podatkih zemljiške knjige travniki in po preverjanju tožnika nezazidana stavbna zemljišča, po presoji sodišča v podatkih zemljiškega katastra ni podlage. Prav tako na odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da parcelo, št. 277/1 vl. št. 1628, k.o. B.B. uživa F.J. Upravna organa prve in druge stopnje sta odločitev pravilno oprla na podatke iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige, kot to določa 2. odstavek 4. člena ZDKZ. Zato se tožnik moti, ko meni, da bi moral upravni organ v postopku preveriti ali stanje zemljišč v naravi ustreza stanju v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Ugotavljanje in spreminjanje podatkov v uradnih evidencah je stvar drugih organov in drugih postopkov. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da gozdov v P.G. zaradi oddaljenosti ne bi smeli šteti v sklop zaščitene kmetije. Soglaša s toženo stranko, da predmetni gozdovi skupaj z drugimi zemljišči predstavljajo gospodarsko enoto, saj se tudi na njih glede na njihovo oddaljenost od sedeža kmetije in glede na naravo gospodarjenja z gozdovi in ostalimi zemljiškimi parcelami, lahko ustvarja možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ne gre namreč za tako oddaljenost gozdov od kmetije, ki bi lahko pomenila nezmožnost in neekonomičnost obdelave teh zemljišč oziroma bi vplivala na pridobivanje dohodka od spornih nepremičnin, saj obdelava gozdov ne zahteva pogoste prisotnosti obdelovalca.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponavlja tožbene ugovore in meni, da jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Podatki iz uradne evidence res veljajo za verodostojne, vendar le dokler se ne dokaže nasprotno. O tem, da podatki iz zemljiškega katastra ne ustrezajo stanju v naravi žal ne more predložiti dokazov. To mu preprečuje določba 26. člena Zakona o zemljiškem katastru, po kateri se sprememba vrste rabe zemljišča in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu le na prijavo lastnika oziroma uporabnika zemljišča ali po uradni dolžnosti. Meni, da bi moral upravni organ pred odločitvijo o zadevi v skladu z načelom materialne resnice preveriti stanje zemljišč v naravi. Vztraja pri tožbenem ugovoru, da so parcele, št. 768/15, 768/16 in 768/17 k.o. P.G. nezazidana stavbna zemljišča, kar izhaja iz razdelilne pogodbe z dne 8.3.1983, ki jo je priložil tožbi in iz cenilnega poročila sodne izvedenke in cenilke za kmetijsko stroko z dne 15.10.1999, ki ga je prejel po vloženi tožbi. Glede parcele, št. 277/1 k.o. B.B. zatrjuje, da je lastništvo sporno. Pred kratkim je izvedel, da je F.J. v sporu uspel oziroma dokazal, da je parcela njegova. Ugovarja dejanski ugotovitvi, da gozdovi v P.G. predstavljajo gospodarsko enoto. To dejstvo bi moral ugotoviti izvedenec kmetijske stroke. Sklicuje se na cenilno poročilo z dne 15.10.1999, ki je bilo sicer izdelano za potrebe zapuščinskega postopka. Iz tega izhaja, da je del gozda v bližini P.G. slabo oskrbovan. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu F.P. na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Te razlogi so skladi s podatki spisa ter z določbami 2., 3. in 4. člena ZDKG.

Iz določbe 2. člena ZDKG izhaja, da se kot zaščitena kmetija določi tista kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, ki obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine in ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca. V tem postopku je torej za odločitev o stvari bistvena ugotovitev, ali so podani pogoji iz navedene določbe, to je ustrezna površina ter lastništvo zemljišč. V postopku je bilo ugotovljeno, da je obravnavana kmetija v lasti zakonskega para in obsega 7,7091 ha primerljive kmetijske površine. Dejansko stanje o kulturi, površini in lastništvu zemljišč, v sestavi obravnavane kmetije, izhaja iz podatkov spisa, in sicer iz podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige, torej iz podatkov uradnih evidenc. Podatki iz uradnih evidenc pa so, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, podlaga za ugotovitev lastništva in obsega zaščitene kmetije (4. člen ZDKG). Zato upravni organ za ugotavljanje teh dejstev ni bil dolžan izvesti posebnega ugotovitvenega postopka. Po določbi 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, 80/99, 70/00 in 52/02) namreč lahko organ odloči po skrajšanem postopku, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožnika, da dejanska raba zemljišč ne ustreza podatkom v zemljiškem katastru in da je sporno lastništvo ene izmed parcel v sestavu obravnavane kmetije.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi tožnikov ugovor, da naj gozdovi v P.G. ne bi sodili v sestav zaščitene kmetije in navedlo pravilne razloge za svojo presojo. Taka presoja je skladna z namenom ZDKG, ki je v preprečevanju drobitve kmetij in v krepitvi gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni ugovori niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.