Jedro

Ker akt, s katerim upravni organ odloči o začasni odredbi po ZLPP že po sami naravi stvari ni dokončna upravna odločba, zoper njega ni mogoča obnova postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 238/97-28 z dne 6.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.1.1997, s katero je bil odpravljen sklep Upravne enote M. z dne 28.10.1996 in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ dovolil obnovo postopka, končanega z delno odločbo, Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine M. z dne 20.6.1994 v delu pod točko B), v katerem je bil zavržen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe po 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 95/92 - v nadaljevanju ZLPP) iz razloga, ker se določbe ZLPP v postopku denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov ne uporabljajo. Po presoji tožene stranke naknadno pridobljeno mnenje Zavoda za prostorsko načrtovanje Mestne občine M. z dne 5.7.1996, ne predstavlja novega dokaza, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku. Zato je ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da je podan obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP/96, napačna.

Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da naknadno pridobljeno urbanistično mnenje, iz katerega izhaja, da so obravnavane parcele deloma zazidano in deloma nezazidano stavbno zemljišče, ki se nahaja po prostorskem delu plana na območju industrijske cone I-9 in komunalne cone K-4, za katero je sprejet Odlok o zazidalnem načrtu industrijske cone I-IX, objavljen v MUV, št. 17/79, ne predstavlja razloga za obnovitev postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. Že v prejšnjem postopku zbrani podatki so namreč kazali, da zemljišča, na katera se je nanašal predlog za izdajo začasne odredbe, niso kmetijska zemljišča, to pa je bilo razvidno tudi iz drugih javnih dokumentov, dostopnih tako upravnemu organu kot strankam v postopku. Toda napačno ugotovljeno dejansko stanje bi moral tožnik uveljavljati z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo, ki pa je ni vložil, ni pa to razlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor o kršitvi dvomesečnega roka, določenega z 11. členom ZLPP, v katerem mora upravni organ odločiti o predlagani začasni odredbi z navedbo, da gre za inštrukcijski rok, ter da akt, ki ga upravni organ izda po izteku navedenega roka, samo zaradi tega še ni ničen.

Tonik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila raba obravnavanih zemljišč spremenjena iz kmetijske v stavbna zemljišča že pred izdajo odločbe, s katero je upravni organ zavrgel zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sprememba rabe zemljišč ni bila znana niti organu, ki je vodil postopek na prvi stopnji niti strankam, ki so v postopku sodelovale. Podatki v zemljiški knjigi namreč niso ažurni, občinski prostorski akti pa vsakemu posamezniku niso dostopni. Urbanistično mnenje navedenega zavoda, iz katerega izhaja raba predmetnih zemljišč, je zato nov dokaz, ki bi mogel pripeljati do drugačne odločitve o predlagani začasni odredbi, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku, ter s tem razlog za obnovo postopka za izdajo začasne odredbe po 1. točki 249. člena ZUP.

Navaja, da je sodišče prve stopnje pavšalno navajalo vse vrste listin in javnih knjig, iz katerih naj bi bilo razvidno, da ne gre za kmetijska zemljišča. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je rok, v katerem mora pristojni upravni organ izdati začasno odredbo po 11. členu ZLPP, inštrukcijski rok. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Prizadeta stranka K. d.d., L. v odgovoru na pritožbo navaja, da je iz zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov razvidno, da so nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijske zahteve, vpisane pri vl. št. 1535 k.o. Sp.R., parc. št. 297/9 v naravi poslovna stavba. Ker poslovna stavba na navedeni parceli stoji že desetletja, je neutemeljena tožnikova navedba, da mu je bila ta okoliščina znana šele, ko je pridobil urbanistično mnenje navedenega zavoda. Sodišču zato predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je šlo za obnovo postopka za izdajo začasne odredbe po 10. in 12. členu ZLPP. Po določbi 1. točke 249. člena ZUP/86, ki jo je kot obnovitveni razlog uveljavljal tožnik, se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Stranka pa lahko navedeno novo dejstvo oziroma nov dokaz uporabi kot obnovitveni razlog le, če takega dejstva oziroma dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma uporabiti že v prejšnjem postopku (2. odstavek 250. člena ZUP/86). Za kakšna zemljišča gre, je bilo v obravnavanem primeru razvidno že iz zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov, ki so bili v upravnem spisu že v prejšnjem postopku, kakor tudi iz drugih javnih dokumentov, dostopnih tako upravnemu organu kot strankam v postopku. Zato naknadno pridobljeno urbanistično mnenje, ki zgolj potrjuje, da so obravnavana zemljišča deloma zazidana in deloma nezazidana stavbna zemljišča, kar že tako izhaja iz upravnih spisov, ne bi bil nov dokaz po 1. točki 249. člena ZUP/86, tudi če bi šteli del delne odločbe z dne 20.6.1994 pod točko B za dokončno odločbo.

Toda v obravnavani zadevi pravzaprav niti ne more iti za obnovo postopka. Gre pravzaprav za akt, s katerim pristojni upravni organ odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ima, čeprav je urejen v posebnem predpisu ZLPP, glede na določbe ZUP, značaj akta v zavarovanje zahtevka, s katerim pa se postopek še ne konča. Torej, že po sami naravi stvari to sploh ni dokončna upravna odločba, glede katere je mogoča obnova postopka.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima rok za izdajo akta po 1. odstavku 11. člena ZLPP za organ instrukcijski značaj. Zato akt, ki je izdan po poteku tega roka, samo zaradi tega še ni ničen; njegova zakonitost in pravilnost se presojata enako, kot če bi bil izdan v predpisanem roku, toda le v pritožbenem postopku.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.