Jedro

Na dan prenehanja delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela vpliva le dejanska vrnitev delavca na delo, s katero izkaže svojo pripravljenost do dela do dokončne odločitve o njegovi odsotnosti. Zgolj kot želja po vrnitvi na delo je upoštevna v primeru, če delavec pride na delo in želi delati, pa mu delodajalec tega ne dovoli, kljub nedokončnosti sklepa. Uveljavljanje reintegracijskega zahtevka v sodnem sporu pa samo po sebi ne kaže na željo po delu, saj gre za zahtevek, ki je odvisen od (temelji na) odločitve o temeljnem zahtevku za ugotovitev nazakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa je taka razlaga reintegracijskega zahtevka še toliko manj sprejemljiva, ker je bila jasno izražena želja tožnice ravno nasprotna - ostati doma zaradi varstva otroka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki. Do 13. 3. 1993 je bila na porodniškem dopustu. Pred zaključkom tega dopusta se je z direktorjem dogovarjala o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki. Zato na delo ni prišla, namesto sklepa o trajnem presežku pa je prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Tožena stranka je odločala dvakrat. Najprej je sklep o prenehanju delovnega razmerja sprejel strokovni svet zavoda (na prvi stopnji 6. 4. 1993 in na drugi stopnji 10. 5. 1993). Zoper tak sklep je tožnica uveljavljala sodno varstvo, tekom sodnega postopka pa je - tokrat direktor s sklepoma z dne 12. 4. 1994 in 9. 5. 1994 - tožena stranka ponovno odločila o prenehanju delovnega razmerja tožnici s 13. 3. 1993. Tudi zoper sklepe direktorja je tožnica vložila tožbo.

Sodišče prve stopnje je sklepa strokovnega sveta iz leta 1993 razveljavilo, ker strokovni svet ni bil pristojen za sprejemanje odločitev o prenehanju delovnega razmerja delavcev zavoda. Odločitev je v tem delu pravnomočna, saj se tudi tožena stranka zoper ta del sodbe ni pritožila. Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov direktorja in posledično reintegracijski in denarni zahtevek, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. Presodilo je, da je bila odsotnost tožnice po 13. 3. 1993 neupravičena in ker se ta na delo ni poskušala vrniti, so izkazani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), to je s prvim dnem odsotnosti z dela.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice delno spremenilo, delno pa razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavilo je sklepa direktorja tožene stranke z dne 12. 4. 1994 in 9. 5. 1994 ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 13. 3. 1993, temveč je trajalo do 30. 6. 1994. V delu, ki se nanaša na denarne zahtevke (plača ter davki in prispevki), pa je sodišče druge stopnje prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je presodilo, da dejanske ugotovitve o tem, da je tožnica ostala doma na podlagi zagotovila direktorja, da to lahko stori in da ji bo izdan sklep kot trajno presežni delavki, ne daje podlage za opredelitev odsotnosti z dela kot neupravičene. Zoper prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja je tožnica ugovarjala in v sodnem postopku zahtevala tudi reintegracijo. Toženi stranki je bilo torej jasno, da zahteva vrnitev nazaj na delo, zato direktor svoje odločitve v letu 1994 ni mogel opreti na določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, temveč le na določbo 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Po tej pa delovno razmerje preneha šele z dokončnostjo sklepa delodajalca.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je upoštevalo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Tožnica je na seji sveta zavoda 7. 5. 1993 jasno povedala, da se po izteku porodniške v nobenem primeru ni imela namena vrniti na delo. Že po prejemu prvega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ji je bilo tudi jasno, da sklepa o trajnem presežku ne bo dobila, pa se kljub temu na delo ni javila. Ves čas je poskušala izsiliti najugodnejšo varianto, ki bi ji zagotavljala prejemke in omogočala ostati doma zaradi varstva otroka. Pritožba zoper sklep o prenehanju in zahteva za sodno varstvo ne pomenita želje oziroma zahteve za vrnitev nazaj na delo, pri čemer je bil predmet vseh pritožb opredelitev kot presežne delavke, kar je bil predmet razgovora z direktorjem. Sodišče je tako tožnici prisodilo celo več, kot je zahtevala v postopku pri toženi stranki. Dopustilo pa je tudi, da si delojemalec sam določi pogoje prenehanja delovnega razmerja v primeru, ko nima več namena hoditi na delo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Predmet revizijske presoje je odločitev o zakonitosti in pravilnosti sklepov direktorja tožene stranke z dne 12. 4. 1994 in 9. 5. 1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnici s 13. 3. 1993. Oba sklepa sta sicer brez posebne (drugi celo brez kakršnekoli) obrazložitve, vendar je kljub temu mogoče ugotoviti naslednje. Gre za dokončno odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja tožnici zato, ker po 13. 3. 1993 ni več prihajala na delo. Kot pravna podlaga take odločitve je navedena 6. točka prvega odstavka 100. člena ZDR. Po tej določbi (v povezavi z določbo 3. točke drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti. V primeru, da se delavec do dokončnosti odločitve delodajalca vrne na delo, mu delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pravna podlaga je v slednjem primeru 5. točka prvega odstavka 100.člena ZDR.

Bistveni dejanski okoliščini, pomembni za zakonito odločitev delodajalca, sta torej ugotovitev, ali je bil delavec odsoten z dela najmanj pet delovnih dni zaporedoma in ali je bila njegova odsotnost neupravičena. Dejstvo, ali se je delavec na delo vrnil ali ne, je pomembna le za odločitev o trenutku (dnevu) prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica z direktorjem tožene stranke približno dva meseca pred iztekom porodniškega dopusta res pogovarjala oziroma dogovarjala o možnosti, da ji delovno razmerje preneha kot trajno presežni delavki. Bistven za presojo odsotnosti z dela je v zvezi s tem le "dogovor" o tem, da bo formalne sklepe dobila na dom, ki ga je tožnica razumela tako, da do takrat lahko ostane doma. Čeprav ZDR ne pozna "dogovornih oziroma sporazumnih" presežkov delavcev, bi direktorjeva obljuba lahko pomenila, da je tožnica ostala doma v dobri veri, da je njena odsotnost upravičena. Od razgovora z direktorjem do 13. 3. 1993 je bila njena odsotnost opravičena s porodniškim dopustom. Tako bi "dobra vera" lahko pomenila opravičilo le za izostanke po tem datumu. Toda po ugotovitvah, ki temljijo na izpovedih tožnice in priče M. B., deloma pa tudi direktorja, je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da je tožnica približno teden dni pred iztekom porodniškega dopusta zvedela, da se pričakuje njena vrnitev na delo, kolikor nima podaljšanega porodniškega dopusta. S tem pa je bilo tudi povsem jasno, da postopek ugotavljanja trajnih presežkov (še) ni bil izveden in s tem tudi, da direktor svoje obljube (še) ni izpolnil. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP-77), je pravilen nadaljni zaključek prvostopnega sodišča, da je bila tožnica po 13. 3. 1993 odsotna z dela, ne da bi za to imela opravičljiv razlog.

Tudi revizijsko sodišče sicer ne dvomi, da je bila tožnica v težki situaciji zaradi težav z varstvom otroka. Toda reševanje teh težav z zagotovitvijo pravic iz naslova trajno presežnih delavcev je že samo po sebi neustrezno (neprimerno) in ta institut temu sploh ni namenjen. Ob vseh drugih možnostih (podaljšan porodniški dopust, bolniški stalež zaradi varstva in nege otroka, redni letni dopust ali druga odobrena odsotnost z dela, nenazadnje pa tudi zagotovitev drugega varstva za otroka), se je tožnica odločila, da bo ostala doma in poskušala doseči izvršitev dogovora z direktorjem (med postopkom je s pripravljalno vlogo z dne 3.3. 1994 v tem smislu postavila tudi podrejeni zahtevek).

Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so deloma nejasni ali celo med seboj v nasprotju. Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali gre za take pomankljivosti, ki pomenijo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena ZPP-77. To kar je pomembno v tej zvezi za materilnopravno presojo izpodbijane sodbe je dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločilo o dveh dokončnih sklepih tožene stranke. Ker gre v obeh primerih za sklepe o istem ravnanju tožnice, se obrazložitev prvostopno sodbe deloma prekriva oziroma ponavlja. Jasno je, da se obrazložitev do četrte strani nanaša na sklepa iz leta 1993, torej na odločitev, zoper katero se ni pritožila ne tožnica (za kar tudi ni imela interesa) ne tožena stranka in ki tudi ni predmet revizije. Dejansko stanje in dokazna ocena ter utemeljitev uporabe materialnega prava, ki se nanaša na sklepe iz leta 1994, je na peti in šesti strani prvostopne sodbe. Kot je navedeno že zgoraj, pa je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica po 13. 3. 1993 odsotna z dela, ne da bi za to imela opravičljiv razlog. Nadaljna dejanska ugotovitev pa je tudi, da se tožnica po 13. 3. 1993 na delo ni več vrnila, tudi potem ne, ko je prejela prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 6. 4. 1993. Ob takem dejanskem stanju pa je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je podan razlog iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Na dan prenehanja delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela vpliva le dejanska vrnitev delavca na delo, s katero izkaže svojo pripravljenost do dela do dokončne odločitve o njegovi odsotnosti. Zgolj kot želja po vrnitvi na delo je upoštevna v primeru, če delavec pride na delo in želi delati, pa mu delodajalec tega ne dovoli, kljub nedokončnosti sklepa. Uveljavljanje reintegracijskega zahtevka v sodnem sporu pa samo po sebi ne kaže na željo po delu, saj gre za zahtevek, ki je odvisen od (temelji na) odločitve o temeljnem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa je taka razlaga reintegracijskega zahtevka še toliko manj sprejemljiva, ker je bila jasno izražena želja tožnice ravno nasprotna - ostati doma zaradi varstva otroka.

Ker je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka po razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 4. 1994 in 9. 5. 1994 (točka 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za priznanje delovnega razmerja od 13. 3. 1993 do 30. 6. 1994 (del 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).