Jedro

Ker storitve niso bile opravljene, tožeča stranka, ne glede na to, da bi sicer, upoštevaje pogodbo, imela pravico delati in dobiti plačilo za opravljeno delo tudi v času odpovednega roka, tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila po vtoževanih računih.

Sodišče prve stopnje je dokazne predloge za zaslišanje strank in prič zavrnilo, ker je lahko odločilna dejstva za odločitev v sporu ugotovilo že na podlagi listin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 573,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 44329/2008 z dne 9.7.2008 v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljeno pritožbeno grajanje zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka do vtoževanega pavšalnega mesečnega plačila za storitve, opravljene na podlagi pogodbe ni upravičena, ker v tem času storitev ni opravljala. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je bil T. B. v času trimesečnega odpovednega roka (od septembra 2007 do decembra 2007) na razpolago toženi stranki ter ji je nudil in bil pripravljen izvrševati vse storitve, določene v pogodbi. Do dejanskega izvrševanja obveznosti v času odpovednega roka potrditvah tožeče stranke ni prihajalo le zato, ker tožena stranka za to ni bila zainteresirana.

6. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki v Pogodbi o opravljanju poslovnega in kadrovskega svetovanja (Priloga A1, B4) dogovorili, kaj obsega poslovno in kaj kadrovsko svetovanje, v 7. točki pa se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala vsak mesec do petega delovnega dne predložiti poročilo o delu, opravljenem v preteklem mesecu. V 8. točki se je tožena stranka kot naročnik izvajalcu zavezala plačati za pogodbeno dogovorjeni obseg dela storitev po pogodbi mesečni pavšal. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta pravdni v pogodbi določili, da se izvedeno delo evidentira mesečno na podlagi poročila in da je tožeča stranka sama navedla, da dela v oktobru in novembru 2007 ni opravljala. Glede na citirana pogodbena določila višje sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki določili, da mora naročnik izvajalcu plačati mesečni pavšalni znesek (le) v kolikor so opravljene storitve v skladu s pogodbo (1. člen pogodbe, Priloga B4). Ker storitve niso bile opravljene, tožeča stranka, ne glede na to, da bi sicer, upoštevaje pogodbo, imela pravico delati in dobiti plačilo za opravljeno delo tudi v času odpovednega roka, tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila po vtoževanih računih.

7. Tožeča stranka v šele v pritožbi trdi, da je bila na osnovi pogodbe do izplačila mesečnega pavšala upravičena vselej, razen če zaradi lastnega nestrokovnega in nevestnega postopanja ne bi izpolnila pričakovanih rezultatov in bi bila njena pasivnost razlog za nezmožnost oblikovanja poročila o delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene novote, ki pa jih zaradi določbe 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni postavila ustreznih trditev, na podlagi katerih bi bilo sodišče prve stopnje sporno razmerje moralo presojati v skladu z 117. členom OZ, ki določa, da v primerih, v katerih postane izpolnitev ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži terjatev do druge stranke. Tudi pri teh trditvah tožeče stranke gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Tožeča stranka pa v zvezi z njimi ni zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti.

9. Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) in načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je vpogledalo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki, v sodbi pa je analiziralo za odločitev relevantne dele teh listin. Navedlo je, da je dokazne predloge za zaslišanje strank in prič zavrnilo, ker je lahko odločilna dejstva za odločitev v sporu ugotovilo že na podlagi listin. Takšno možnost daje sodišču drugi odstavek 213. člen ZPP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Pritožba le na splošno navaja, da bi sodišče za ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti še dokaze z zaslišanjem strank in prič.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. V postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo stroške nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (427,20 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR), 20 % DDV (50,49 EUR) in do povrnitve 36,95 EUR takse za odgovor na pritožbo, skupaj 573,55 EUR.