Jedro

Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-2633/2018-13-04-520-04 z dne 16. 10. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 1. 3. 2018 do 31. 7. 2018 dodatno odmerila in naložila v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja: marec 2018 od osnove 1.689,41 EUR po stopnji 22 % v znesku 371,67 EUR, ter obresti v znesku 12,05 EUR; april 2018 od osnove 2.163,55 EUR po stopnji 22 % v znesku 475,98 EUR in obresti v znesku 12,60 EUR; maj 2018 od osnove 1.665,00 EUR po stopnji 22 % v znesku 366,30 EUR in obresti v znesku 7,66 EUR; junij 2018 od osnove 1.371,36 EUR po stopnji 22 % v znesku 301,70 EUR in obresti v znesku 4.46 EUR ter julij 2018 od osnove 3.765,55 EUR po stopnji 18,0328 % v znesku 828,42 EUR in obresti v znesku 7,31 EUR (točka I izreka). Dodatno odmerjene davčne obveznosti v skupnem znesku 2.288,45 EUR morajo biti plačane v 30 dneh od vročitve te odločbe na prehodni račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki III in IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 3. 2018 do 31. 7. 2018 in o tem 4. 9. 2018 izdan zapisnik, na katerega je tožnik 28. 9. 2018 podal pripombe, ki so razvidne na straneh 22 do 26 obrazložitve izpodbijane odločbe. Odgovori davčnega organa nanje so razvidni na straneh 26 do 28 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je v postopku ugotovil, da je tožnik poslovno povezan (16. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2) z družbami: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki so v obdobju 12 mesecev (peti odstavek 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1) opravljale gostinsko dejavnost v poslovnih prostorih D., ..., ... z istimi osebami in istimi osnovnimi sredstvi. Ključni člen poslovno povezanih oseb je bil E.E., ki je navedene subjekte poslovno obvladoval, saj je operativno vodil vse posle in bil pooblaščen za finančno poslovanje, za urejanje razmerij z zaposlenimi ter za poslovanje z bankami. E.E. je kot ustanovitelj in direktor (20. 7. 2015 – 22. 3. 2016) družbo A. d.o.o. 22. 3. 2016 s pogodbo o prodaji poslovnega deleža slednjega za 1,00 EUR prodal kupcu F.F. iz ZDA. E.E. je svoj 100 % poslovni delež v družbi B. d.o.o. s pogodbo o prodaji poslovnega deleža 8. 6. 2016 za 1,00 EUR prodal G.G. iz ZDA. Do navedenega dneva je bil E.E. tudi direktor te družbe. Ustanoviteljica in direktorica družbe C. d.o.o. H.H., sicer izvenzakonska partnerka E.E., je s pogodbo o prodaji poslovnega deleža 11. 5. 2017 svoj poslovni delež za 1,00 EUR prodala G.G. iz ZDA. Nova lastnika navedenih družb F.F. in G.G. iz ZDA sta z overjenim pisnim pooblastilom pooblastila E.E., da še nadalje vodi poslovanje navedenih družb z bankami in ureja razmerja z zaposlenimi. Poleg navedenega je bil E.E. v določenem obdobju zaposlen pri družbah A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., pri tožniku pa opravlja funkcijo direktorja. Davčni organ je na strani 12 obrazložitve izpodbijane odločbe posle prodaje poslovnega deleža v navedenih družbah opredelil kot fiktivne-navidezne. Na straneh 3 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe davčni organ navaja ugotovitve pri vzporednem DIN pri družbi A. d.o.o., na straneh 6 do 8 obrazložitve pri družbi B. d.o.o., na straneh 8 do 11 obrazložitve pa pri družbi C. d.o.o. , na straneh 11 do 17 davčni organ navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da so družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. s tožnikom povezane osebe, kot to določa 16. člen ZDDPO-2 (peko tožnikove odgovorne osebe E.E., ki ima odločujoč vpliv na poslovanje navedenih družb). Navedene družbe v istih prostorih, z istimi osebami in z istimi osnovnimi sredstvi opravljajo gostinsko dejavnost. Gre za povezane osebe, kot to določa 16. člen ZDDPO-2. V obravnavani zadevi so izpolnjeni pogoji po prvem in petem odstavku 94. člena ZDDV-1, po katerem se skupni znesek obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Naknadni obračun DDV je razviden na straneh 19 do 22 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ pritožbo zavrača. Sklicuje se na prvi in peti odstavek 94. člena ZDDV-1 v povezavi s 16. členom in 17. členom ZDDPO-2.. Tudi po mnenju pritožbenega organa so družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. s tožnikom povezane družbe, kot to določa 16. člen ZDDPO-2. V danem primeru gre za obvladovanje drugega subjekta preko poslovnih razmerij, saj je poslovanje vseh navedenih družb vodil E.E., ki je načrtoval način poslovanja in tudi obdobje poslovanja posamezne družbe. Isto poslovanje je nato nadaljevala druga družba, katere lastnik je bil sam ali pa njegova zunajzakonska partnerka. E.E. je bil v določenih obdobjih odgovorna oseba in zaposlen pri teh družbah in je tudi po prodaji poslovnih deležev v teh družbah imel pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na računih ter bil pooblaščenec za davčno potrjevanje računov, za sklepanje pogodb o zaposlitvi, ter več čas opravljal isto dejavnost v istih prostorih z istimi sredstvi in zaposlenimi. Tudi po mnenju pritožbenega organa je šlo zgolj za navidezne prodajo poslovnih deležev v navedenih družbah tujima fizičnima osebama iz ZDA z namenom izogibanja plačila DDV. Tožnik pa v pritožbi nasprotnega ne izkazuje.

4. Tožnik toži zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je ugotovitev prvostopenjskega in pritožbenega organa, da so družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. s tožnikom poslovno povezane družbe, kot po določata prvi in drugi odstavek 16. člen ZDDPO-2, napačna. Tožeča stranka je skladno z določili Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) subjekt z lastno pravno subjektiviteto. V nobeni od navedenih družb nima poslovnega deleža, niti sklenjenih podjetniških pogodb in tudi ni na noben način povezana z navedenimi družbami. Tožnik tudi ni presegel praga za registracijo kot DDV zavezanec, kot to ugotavljata davčna organa. Toženka je materialno pravo – 16. člen ZDDPO-2 in peti odstavek 94. člena ZDDV-1, napačno uporabila. Sklicuje se na temeljna pravila v zvezi s poslovno povezanimi družbami, kot jih določa ZGD-1. Davčna organa sta svojo odločitev oprla na ugotovitev, da naj bi fizična oseba E.E. obvladoval poslovanje navedenih družb, ker je v preteklosti sklenil pogodbe o prodaji poslovnih deležev v teh družbah, ter na podlagi pogodb o najemu poslovnih lokalov, o odprtju in vodenju transakcijskih računov, razpolaganju z denarnimi sredstvi, kar vse naj bi utemeljevalo obstoj povezanih oseb, katere ključni člen naj bi bil E.E.. Toženka očita domnevno obvladovanje navedenih družb preko fizične osebe (E.E.), ki ni bil niti družbenik, niti zakoniti zastopnik navedenih družb. Toženka ne utemelji spregleda pravne osebnosti na podlagi 8. člena ZGD-1 in ne ugotovi ničnosti ali izpodbojnosti pogodb o prodaji poslovnih deležev v navedenih družbah. E.E. je svoje poslovne deleže v navedenih družbah odsvojil tujima podjetnikoma iz ZDA, ki sta kot kupca postala družbenika navedenih družb. S tem E.E. ni bil več družbenik navedenih družb, prenehala pa je tudi njegova funkcija zakonitega zastopnika in s tem možnost za vplivanje na poslovanje navedenih družb. 5. Res je bil tožnik v navedenih družbah določeno obdobje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vendar gre v tem primeru za delovno pravna razmerja. E.E. je za navedene družbe opravljal še določena opravila na podlagi posebnega notarsko overjenega pooblastila navedenih družb. Njegove obveznosti so jasno razvidne iz pogodb o zaposlitvi in iz vsebine navedenih pooblastil, katerih vsebino navaja na strani 5 tožbe. Te storitve je opravljal v imenu in za račun navedenih družb in ne v svojem imenu in za svoj račun, kot to napačno navaja davčni organ. Gre za podjemno razmerje, ki je zakonsko dovoljeno. E.E. je bil zaposlen v navedenih družbah oziroma posle opravljal na podlagi pooblastila in ni opravljal „istovrstne pridobitne dejavnosti“, kot to navaja davčni organ. Na straneh 5 in 6 tožbe pojasni poslovne razmerja v zvezi z najemom poslovnih prostorov (..., ...) s strani citiranih družb, ki pa za obstoj povezanih družb niso relevantna. Na strani 6 tožbe pojasni razloge za prodajo poslovnih deležev v navedenih družbah za kupnino v višini 1,00 EUR. Tožnik nadalje navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o morebitni neveljavnosti pogodb o prodaji poslovnih deležev v citiranih družbah, torej te učinkujejo in so tudi bile realizirane. Diskriminatorne so navedbe toženke, da novi družbeniki, ki niso državljani Republike Slovenije, torej tuje osebe, niso izpolnjevale niti osnovnega pogoja za operativno vodenje poslovanja in za svetovanje, to je znanje slovenskega jezika. Navedba davčnega organa, da sta F.F. in G.G. „slamnata direktorja“ pa je pavšalna, brez obrazložitve in navedb dokazov, kar podrobneje pojasni na strani 7 tožbe. Po stališču toženke gre v konkretnem primeru za „obvladovanje na podlagi pogodbe poslovanje družb v istem poslovnem prostoru, z istimi osnovnimi sredstvi in z istimi zaposlenimi“. Pri tem toženka ne pojasni, za katera „osnovna sredstva“ gre, zato tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Glede zaposlenih pa tožnik poudarja, da v skladu z zakonsko opredelitvijo pojma „povezanih oseb“ slednje ni pogoj za ugotovitev obstoja povezanih oseb. Enako velja za poslovanje v istih poslovnih prostorih. Tudi sedež družbe in poslovna enota, na to opredelitev ne vplivajo.

6. Tožnik meni, da so bila v zadevi kršena pravila postopka, saj davčni organ ni sledil tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje predlaganih prič F.F. in G.G., kot kupcev spornih poslovnih deležev v navedenih družbah in zakonitih zastopnikov navedenih družb. Slednja bi lahko pojasnila vse relevantne okoliščine glede poslovnih razmerij z navedenimi družbami in pravo pogodbeno voljo strank, kar vpliva na v obravnavani zadevi relevantno dejstvo in sicer ugotovitve obstoja s tožnikom povezanih družb. Izpodbijana odločba nima razlogov o tem, za kakšno poslovanje tožnika naj bi šlo v razmerju do družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. v delu, kjer se ugotavlja da gre za povezane osebe s tožnikom, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Poleg navedenega, pa tožniku ni mogoče naložiti plačila DDV, za katerega so bile zavezane družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki niso s tožnikom povezane osebe, kar je zakonski pogoj iz petega odstavka 94. člena ZDDV-1, zato na podlagi citirane zakonske določbe tožniku ni mogoče naložiti plačila 2.388,45 EUR DDV. Kot dokaz tožnik tožbi prilaga listinske dokaze, navedene na straneh 8 in 9 tožbe ter sodišču predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika E.E. in prič F.F., G.G. ter I.I.. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter toženki tudi naloži povračilo stroškov postopka tožniku, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1809/2019-14 z dne 1. 3. 2022 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito tožniku dodatno odmeril in naložil plačilo DDV na podlagi prvega in petega odstavka 94. člena ZDDV-1. 11. Določba 94. člena ZDDV-1 ureja področje oprostitve obračunavanja DDV. Davčni zavezanec je oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa (prvi odstavek 94. člena). Če povezane osebe opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma storitve iste narave, se za namene tega člena skupni znesek obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih oseb. Ugotovitev, da gre za povezane osebe je pogoj za uporabo predhodno navedenih določb. Ker je tožnik organiziran kot pravna osebe, je v obravnavanem primeru za opredelitev pojma povezane osebe relevanten 16. člen ZDDPO-2. Davčni organ kot podlago za odločitev, da gre v obravnavani zadevi za povezane družbe s tožnikom navaja 16. člen ZDDPO-2 ter na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja točki 1 in 2 prvega odstavka in drugi odstavek 16. člena ZDDPO-2. V prvi in drugi točki prvega odstavka 16. člena ZDDPO je določeno, da se za povezani osebi štejeta zavezanec rezident ali nerezident in tuja pravna oseba ali tuja oseba brez pravne osebnosti, ki ji zavezanec (v nadaljnjem besedilu: tuja oseba), 1) če ima zavezanec neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru oziroma glasovalnih pravic v tuji osebi ali obvladuje tujo osebo na podlagi pogodbe ali se pogoji transakcije razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami ali 2) ima tuja oseba neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru oziroma glasovalnih pravic v zavezancu ali obvladuje zavezanca na podlagi pogodbe ali se pogoji transakcije razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Drugi odstavek 16. člena ZDDPO-2 pa določa, katere osebe se po tem zakonu štejejo za družinske člane. Pritožbeni organ pa pri navedbi pravne podlage še dodaja, da je v petem odstavku 94. člena ZDDV določeno, da se povezanost oseb ugotavlja po predpisih o obdavčitvi pravnih in fizičnih oseb. ZDDPO-2 ureja opredelitev povezanih oseb v 16. členu, kadar je vsaj ena izmed oseb rezident, kot tudi v 17. členu, kjer je podana opredelitev povezanih oseb za rezidente, kot je obravnavani primer. Nadalje navaja, da je pri opredelitvi oseb, ki jih je glede na opredelitve iz 17. člena ZDDPO-2 šteti za povezane, pa je treba izhajati iz dejstev in okoliščin iz katerih nesporno izhaja, da gre za osebe, ki lahko neposredno ali posredno vplivajo na poslovanje druge osebe. Torej gre za obvladovanje druge osebe na podlagi deleža v kapitalu, ali na podlagi pogodbe ali obstoja poslovnih razmerij, pri katerih se pogoji transakcije razlikujejo od pogojev, ki bi bili doseženi v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami.

12. Po predhodno navedenem je za uporabo petega odstavka 94. člena ZDDV-1 potrebno predhodno ugotoviti obstoj razmerja povezanih oseb s tožnikom, kot ga opredeljujeta določbi 16. člena in 17. člena ZDDPO-2. Iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa izhaja ugotovitev, da so družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. s tožnikom povezane osebe, preko fizične osebe E.E., tožnikovega direktorja, ki je v letu 2016 prodal svoje poslovne deleže za 1,00 EUR v družbah A. d.o.o. in B. d.o.o. tujim fizičnim osebam iz ZDA F.F. in G.G., tožnikova zunajzakonska partnerka H.H. pa je v letu 2017 prodala svoj poslovni delež v družbi C. d.o.o. za 1,00 EUR G.G.. Kot ključni razlog za opredelitev da gre za povezane osebe s tožnikom navajata tožnikov vpliv na poslovanje navedenih družb tudi po izvedeni prodaji poslovnega deleža v navedenih družbah v letu 2016 in 2017 tujim osebam, ki jih je izvedel tožnik in njegova zunajzakonska pratnerka. Po mnenju obeh davčnih organov gre za navidezne-fiktivne prodaje poslovnih deležev. Tožnik ugotovitev davčnih organov o vplivu E.E. na poslovanje navedenih družb tudi po prodaji poslovnih deležev v citiranih družbah leta 2016 in 2017 zavrača z navedbo, da so te družbe s samostojno subjektiviteto, ki same oziroma preko novih direktorjev sprejemajo poslovne odločitve, tožnik pa je imel do teh družb zgolj delovnopravne obveznosti v času zaposlitve pri teh družbah in obveznosti oziroma pooblastila, ki so izhajala iz notarsko overjenih pooblastil E.E., ki sta jih dala direktorja navedenih družb F.F. in G.G. v okviru podjemnega razmerja. Med strankama je tako sporno ali je davčni organ pravilno ugotovil, da so družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. s tožnikom povezane osebe, kar je tudi eden od zakonskih pogojev za obdavčitev z DDV po petem odstavku 94. člena ZDDV-1. 13. Za ugotovitev ali so družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. s tožnikom povezane osebe pa so po presoji sodišča relevantne navedbe in predlagani dokazi tožnika glede obstoja razmerja s tožnikom povezanih oseb, s katerimi skuša dokazati način poslovanja navedenih družb po izvedeni prodaji poslovnega deleža in možnost vpliva E.E. na poslovanje navedenih družb, saj gre za dokazovanje relevantnih okoliščin za opredelitev subjektov kot povezanih oseb, kot jih opredeljujeta 16. člen in 17. člen ZDDPO-2. 14. Po mnenju sodišča je tožnik pravočasno, tekom postopka DIN že prvostopenjskemu organu predlagal zaslišanje F.F. in G.G. in je svoj dokazni predlog tudi substanciral, kar izhaja iz strani 24 in 25 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je pojasnil, da je bil namen pogodbenih strank pri sklepanju pogodb o prodaji poslovnih deležev, da v lastniško strukturo navedenih družb vstopita F.F. in G.G. in da so s tem prešla lastniška upravičenja na navedeni osebi, ki sta razrešila dotedanje direktorje v navedenih družbah in imenovala nove z namenom, da se posli družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. opravljajo skladno z voljo in poslovnih načrtov novih direktorjev. Zato je tožnik v davčnem postopku tudi predlagal zaslišanje F.F. in G.G.. Le tako bi bilo po mnenju tožnika mogoče ugotoviti pravi pogodbeni namen in pravilno dejansko stanje. Tožnik je nadalje tudi navedel, da naj davčni organ navedeni priči zasliši o njunem poslovnem načrtu v zvezi z družbami, katerih lastnika in direktorja sta in kakšna je povezava med njima in tožnikom. Po mnenju sodišča gre za relevantna dejstva za ugotavljanje obstoja razmerja s tožnikom povezanih oseb, kot jih opredeljujeta 16. člen in 17. člen ZDDPO-2. Do predlaganih dokaznih predlogov se prvostopenjski organ ni opredelil, marveč je v nasprotju s svojimi navedbami v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve pri tožniku in ugotovil, da so tožnikove pripombe neustrezne in kot take brezpredmetne in jih kot neutemeljene zavrača. 15. Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza (konkretno predlaganega zaslišanja tožnika in prič) ter predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1. Ugotovitev davčnega organa, da so tožnikove pripombe neustrezne, pa ni v ničemer obrazložena. Tako niso navedeni razlogi, zakaj bi bil dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič neustrezen dokaz o dejstvu obstoja s tožnikom povezanih oseb.

16. Ker se prvostopenjski organ ni opredelil do relevantnih tožnikovih navedb in ni izvedel predlaganih dokazov ter so je do njih napačno opredelil kot neustrezne in brezpredmetne, izpodbijana odločba ne vsebuje navedbo razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov in vseh skupaj, je pomanjkljivo obrazložena ter ni v skladu z določbo 214. člena ZUP in tudi ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

17. Pritožbeni organ je po presoji sodišča napačno zavrnil tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič F.F. in G.G. kot nerelevanten z navedbo, da je bilo obdobje DIN pri navedenih družbah, ko je bil še ustanovitelj in direktor E.E. oziroma njegova zunajzakonska partnerka H.H. ter, da navedene družbe niso predmet predmetnega DIN in so v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene zgolj zaradi ugotovitve njihove povezanosti s tožnikom in zaradi ugotavljanja skupnega prometa, doseženega v obdobju 12 mesecev. Tožnik po mnenju pritožbenega organa ni konkretno navedel o čem naj bi izpovedale predlagane priče in kako bi lahko izpovedbe vplivale na drugačno dejansko stanje od ugotovljenega. Citirana ugotovitev pritožbenega organa je po presoji napačna, saj je bil dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič podan pravočasno, substancirano ter gre za navajanje za odločitev v konkretnem primeru relevantnih dejstev, kot je pojasnjeno v točki 13 obrazložitve te sodbe. Vprašanje ali gre v konkretnem primeru za povezane osebe preko fizične osebe E.E., ki naj bi tudi po prodaji poslovnih deležev v navedenih družbah ohranil vpliv na poslovanje teh družb, kot to navajata davčna organa, pa je po mnenju sodišča relevantno in del materialnega prava, saj je eden od pogojev za uporabo petega odstavka 94. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno glede razmerja obvladovanja navedenih družb s strani E.E. po izvedeni prodaji poslovnih deležev v teh družbah oziroma glede obstoja razmerja s tožnikom povezanih oseb, kot to določata 16. člen in 17. člen ZDDPO-2. Davčna organa se tudi nista opredelila do relevantnih tožnikovih navedb in dokaznih predlogov. V postopku mora biti stranki zagotovljena pravica, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev ter, da za svoje navedbe v postopku predlaga dokaze, ki jih mora davčni organ presoditi in se do njih opredeliti. Zavrnitev dokaznega predloga stranke pa je možna le iz zakonsko dopustnih razlogov.

18. Ker so bila v obravnavanem primeru bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča v tej sodbi o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj davčni organ relevantne tožnikove navedbe in predložene listine konkretno dokazno oceni. Poleg navedenega naj tožnikove dokazne predloge dopusti ali pa jih zavrne iz zakonsko dopustnih razlogov ter po izvedenem dokaznem postopku izda upravni akt v skladu z določbo 214. člena ZUP.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v zadevi pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

20. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika se, če je zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR.