Jedro

Preživnina za 12 letnega otroka v znesku 25.000 SIT mesečno je primerna glede na otrokove potrebe in zmožnosti staršev, toženca, ki zasluži 100.000 SIT mesečno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Nadalje je odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank A. M. zaupa v oskrbo in vzgojo tožnici, toženec pa je dolžan zanj plačevati od 1.11.1999 mesečno preživnino v znesku 25.000,00 SIT. Hkrati je odločilo tudi, da mora toženec povrniti tožnici del pravdnih stroškov, to je 25.521,00 SIT. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec in v pritožbi navaja, da se ne strinja s sodbo, saj v njej ni navedeno, da odplačuje kredit za nakup stanovanja za hčerko v znesku 25.000,00 SIT, tožnica pa si je za večjo vsoto denarja kupila avto. Na koncu opozarja, da bo ob plačevanju preživnine za sina in odplačevanju kredita za hčer ostal brez sredstev za preživljanje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Iz toženčeve pritožbe je razvidno, da izpodbija odločitev o višini preživnine, ki jo mora plačevati za mladoletnega sina. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče določilo višino preživnine za mladoletnega A. M. v skladu z 79. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in sicer v skladu z otrokovimi potrebami in z zmožnostmi vsakega od staršev. Sodišče je ugotovilo, da znašajo potrebe 12 letnega otroka okrog 40.000,00 SIT, materini dohodki okrog 80.000,00 SIT in očetovi dohodki okrog 100.000,00 SIT mesečno in zaključilo, da je preživnina v znesku 25.000,00 SIT primerna. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča ter proti materialnopravnemu zaključku o višini preživnine, še posebej, ker sta se pravdni stranki sporazumeli o višini preživnine v znesku 25.000,00 SIT mesečno. Toženec v nasprotju s predhodnim pristankom na preživnino v navedenem znesku v pritožbi zatrjuje, da je sin preskrbljen, ker je sam vedno doma z njim in ga oskrbuje. Te pritožbene trditve niso upoštevne, kajti mladoletni A. M. je dodeljen v varstvo, vzgojo in preživljanje materi, čemur toženec ne nasprotuje, v takem primeru pa je obvezna določitev preživnine v denarju (1. odstavek 131. člena ZZZDR) in preživninski zavezanec ne more na drug način oskrbovati mladoletnega preživljanca. Glede na to je tudi brezpredmeten dokazni predog za zaslišanje mladoletnega A. M. in polnoletne hčerke A. M. v zvezi z resničnostjo trditve, da toženec oba oskrbuje. Ko pa toženec navaja, da plačuje tudi kredit 25.000,00 SIT mesečno za nakup stanovanja za polnoletno hčerko, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za pravno odločilno dejstvo, saj je toženec pri sporazumevanju o višini preživnine za mladoletnega otroka vedel za to svojo obveznost, pa je pristal na preživnino v znesku 25.000,00 SIT, sicer pa njegovi dohodki v višini 100.000,00 SIT vsekakor omogočajo plačevanje preživnine v znesku 25.000,00 SIT in ne drži pritožbena trditev, da bi s plačilom preživnine dejansko ostal brez sredstev za preživetje. Toženčeve pridobitne zmožnosti so ustrezne, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, da pa tudi ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP).