Jedro

V izpodbijani sodbi sodišče kot posebno oteževalno okoliščino ugotavlja izgubo zaupanja, zato zaradi posebnosti odnosov, ki veljajo v delovnih razmerjih, tudi ni več toliko pomembna vrednost odpeljanih drogov. Tak zaključek je v skladu tudi z ugotovitvijo organa druge stopnje tožene stranke, ki je v svojem sklepu zavzel stališče, da gre v primeru obeh tožnikov za tako dejanje, da izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa ne more omiliti nobena olajševalna okoliščina. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pri spornem odločanju materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožečih strank in spremenilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 30.9.1992 in sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 30.10.1992 oziroma 27.10.1992, s katerima je tožnikoma prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tako, da je izvršitev ukrepa odložilo za dobo enega leta, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo in jima izplača plače in prispevke od prenehanja delovnega razmerja in vse ostale pravice, kot da bi delala.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožečih strank kot neutemeljeni zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbena zahtevka tožnikov kot neutemeljena zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča sta tožeči stranki vložili pravočasno revizijo, v kateri sta uveljavljali revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajali sta, da sodišče v izpodbijani sodbi ni nedvomno ugotovilo, da sta sporne drogove iz skladišča odpeljala tožnika, ni upoštevalo izpovedb vseh prič, ni upoštevalo spora med eno izmed prič in enim tožnikom, ni ugotavljalo, čigavi so bili drogovi, predvsem pa ne, kaj so priče lahko videle. Sodišče pri izreku nepogojnega ukrepa ni upoštevalo nobene olajševalne okoliščine, prav tako tudi ne, da je bila vrednost drogov majhna. Ker sodišče ni upoštevalo dokazov v spisu, izrek izpodbijane sodbe ne temelji na dokazih in listinah v spisu, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi neupoštevanja olajševalnih okoliščin pri izreku disciplinskega ukrepa pa je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Zato sta predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo prizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizija sicer vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni upoštevalo vseh dokazov in listin, kar naj bi povzročilo nasprotje med razlogi sodbe in listinami ali zapisniki o izpovedbah v postopku, vendar revizijsko sodišče te kršitve ni ugotovilo.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je razumljiva, razlogi o odločilnih dejstvih pa so v njej navedeni in ni ugotoviti zatrjevanih nasprotij. Dokazna ocena, na kateri temeljijo zaključki in odločitve sodišča, pa zaradi morebitnih drugačnih ali neupoštevanih izjav prič ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, zato tovrstna revizijska graja ni sprejemljiva.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi ocene dokazov izvedenih v postopku je pravilen in v skladu z veljavnimi predpisi zaključek, tudi ob upoštevanju določb 16. točke 6. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev in 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), da je tožnika mogoče spoznati za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti, ki jima je bila očitana in jima je upravičeno izrečen nepogojen najhujši disciplinski ukrep. Pri tem je sodišče v izpodbijani sodbi sicer upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih je pred njim upoštevalo že sodišče prve stopnje, bilo pa je mnenja, da pri sojenju na prvi stopnji ni bil dovolj upoštevan način storitve in teža očitanih kršitev, čemur se pridružuje tudi revizijsko sodišče. V izpodbijani sodbi sodišče kot posebno oteževalno okoliščino ugotovlja izgubo zaupanja, zato zaradi posebnosti odnosov, ki veljajo v delovnih razmerjih, tudi ni več toliko pomembna vrednost odpeljanih drogov. Tak zaključek je v skladu tudi z ugotovitvijo organa druge stopnje tožene stranke, ki je v svojem sklepu zavzel stališče, da gre v primeru obeh tožnikov za tako dejanje, da izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa ne more omiliti nobena olajševalna okoliščina. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pri spornem odločanju materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča zaključuje, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).