Jedro

Čeprav obdolženec trdi, da v času kaznivih dejanj ni bil prišteven, sodišče ni brezpogojno zavezano k postavitvi izvedenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je E.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati premoženjsko-pravne zahtevke oškodovancev; plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo. V točki II. izreka sodbe je sodišče obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem in drugem odstavku 210. člena KZ-1. Zoper obsodilni del sodbe je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in drugega odstavka 378. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje. Predlaga še, da se obsojenca oprosti plačila stroškov postopka v zvezi z reševanjem te zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevana kršitev v zvezi s postopanjem višjega sodišča ni podana. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena v delu, kjer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ostale uvodoma zatrjevane kršitve v zahtevi niso opredeljene.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je uvodoma potrebno pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Uveljavljane kršitve zakona morajo biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana kršitev. Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Vložnik zahteve s sklicevanjem na določilo 427. člena ZKP zato ne more uspeti.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očita, da je na pritožbeno sejo vabilo obdolženca, nato pa se pred pričetkom seje, ko obdolženi ni pristopil, ni prepričalo o razlogih za obdolženčevo odsotnost. Obdolženec je bil namreč takrat v priporu in prihod na sejo ni bil odvisen zgolj od njega. Obdolženi, ki brez svoje krivde ni bil navzoč na začetku seje in je nanjo pristopil kasneje, tako ni imel možnosti oporekati sestavi senata. S tem naj bi višje sodišče kršilo obdolženčevo osebno pravico, da se kot enakopravna stranka na seji zagovarja od začetka do konca. Prav tako je bila po navedbah zahteve obdolžencu odvzeta možnost, da se pred sejo posvetuje s svojim zagovornikom, kar naj bi vplivalo na to, da je seja potekala hitro in na škodo obdolženčevih pravic.

7. Z navedenim vložnik smiselno uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 378. člena ZKP, v skladu s katero je obdolžencu, ki je v priporu ali prestaja kazen, in se želi udeležiti seje senata, to potrebno omogočiti. Morebitna kršitev te določbe bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka le v primeru, če bi vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Takšnega vpliva na zakonitost zahteva ni izkazala. Vložnik sicer pavšalno navaja, da bi obdolženec imel možnost oporekati sestavi senata, če bi bil že od začetka navzoč na seji, vendar ne navede konkretno, na kakšen način bi oporekal sestavi senata in kako je sestava senata vplivala na nezakonitost sodbe. Iz zapisnika o seji izhaja, da niti zagovornik, ki je bil navzoč ves čas, niti obdolženec nista predlagala dopolnitve poročila in tudi sicer nista imela pripomb glede poteka seje. Glede očitka, da se obdolženec ni mogel pred sejo posvetovati s svojim zagovornikom, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bila obdolženec in zagovornik o seji senata, ki je bila 2. decembra, obveščena že 17. oziroma 18. novembra, kar je vsekakor dovolj časa za posvet in pripravo obrambe.

8. Kršitev materialnega zakona vidi vložnik v tem, da sodišči prve in druge stopnje nista hoteli ugotoviti, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven oziroma neprišteven, zaradi česar naj bi bila izključena njegova kazenska odgovornost. Kršitev kazenskega zakona je podana, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kakšno materialnopravno določbo zakona. Vložnik s trditvijo, da sodišči nista ugotovili okoliščin v zvezi s prištevnostjo obdolženca, ne uveljavlja materialne kršitve zakona, temveč nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Kolikor vložnik zatrjuje, da bi bili sodišči prve in druge stopnje dolžni ugoditi dokaznemu predlogu obrambe, naj se glede prištevnosti obdolženca postavi ustrezen izvedenec psihiatrične stroke, je Vrhovno sodišče v več odločbah (npr. I Ips 133/1996, I Ips 223/2008) pojasnilo, da zakon ne zavezuje sodišča brezpogojno k postavitvi izvedenca, pa čeprav obdolženec trdi, da v času kaznivih dejanj ni bil prišteven. V primerih, ko je sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da sum o izključeni ali zmanjšani prištevnosti ne obstaja, zadostuje, da glede na določbo prvega odstavka 265. člena ZKP svoje prepričanje ustrezno obrazloži. To sta v obravnavanem primeru sodišči prve (stran 16 sodbe) in druge stopnje (stran 3 sodbe) tudi storili.

10. V zvezi z vsemi ostalimi navedbami zahteve (glede ustavne pritožbe, izsiljevanja izjave s strani policije, navedba KZ namesto ZKP, „vpogojitev kazni“) Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik predstavlja svoje stališče glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, na nekaterih mestih komunicira z višjim sodiščem glede stvari, ki niso predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom, oziroma navaja dejstva in okoliščine, s katerimi pa ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ki po 420. členu ZKP predstavljajo razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je delno vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je obsojenca, ki je brez zaposlitve in prejemnik socialne pomoči, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.