Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6.320.769,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje do plačila in ji povrniti 274.889,50 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in odškodnino znižalo na 5.320.769,20 SIT, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa na 103.175 SIT. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 49.133 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je utrpel hude poškodbe po celem telesu. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, po končanem zdravljenju pa so tožniku ostale trajne posledice, zaradi katerih duševno trpi. Tožnik svojega dela ne more več opravljati. Močno šepa, poleg tega pa ima še brazgotino, ki se močno pozna. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče odškodnine ne bi smelo znižati, ampak bi moralo ugoditi pritožbi tožeče stranke in tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Reviziji naj se zato tako ugodi, da bo tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode prisojena vsa zahtevana odškodnina.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Po uradni dolžnosti (386. člena ZPP/77) upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa uveljavlja tožeča stranka neutemeljeno.

V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno upoštevalo bolečine in neugodnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. Ugotovljeno je namreč bilo, da bolečine same po sebi, torej intenzivnost in trajanje, nista bila izjemna. Tako so po ugotovitvah obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), neprestane hude bolečine trajale sedem dni, štiri do pet dni pa so trajale hude bolečine tudi ob operaciji zaradi odstranitve materiala iz stegnenice. Neprestane zmerne bolečine so trajale petdeset dni, lahke telesne bolečine pa nadaljnjih sedeminsedemdeset dni. Zdravljenje so spremljale številne neugodnosti (operacija v regionalni anasteziji, dvanajstdnevno mirovanje v postelji, težave pri premikanju, uporaba aparata za izdihavanje in izkašljevanje, transfuzija, enajstdnevna imobilizacija levega gležnja v mavčni dokolenski longeti, fizikalno zdravljenje v Laškem, devetindvajset rentgenskih pregledov in dolgotrajna (405 dni) uporaba bergel. Denarno zadoščenje, ki ga je za pretrpljene fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, tožeči stranki prisodilo z izpodbijano sodbo sodišče druge stopnje, znaša 1.700.000 SIT. Ta odškodnina pa je tudi po presoji revizijskega sodišča povsem v skladu s kriteriji, ki jih določa 200. člen ZOR in je tudi primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bila oškodovancem prisojena v podobnih primerih.

V skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in denarnimi zadoščenji, ki so bila oškodovancem prisojena v podobnih primerih, so tudi denarna zadoščenja, ki so bila tožeči stranki prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi prestanega strahu. Po končanem zdravljenju je ostala tožnikova gibljivost v desnem kolku omejena. Posledica te omejene gibljivosti je otežkočen počep. Tožnik ne more več hitro hoditi in se hitro obračati. Zato ne more več opravljati dela natakarja. Tudi pri delu receptorja, ki ga sedaj opravlja, se pojavljajo težave zlasti takrat, ko bi moral gostu pomagati odnesti prtljago. Težave ima s hojo po stopnicah navzgor in navzdol, saj mora vedno paziti, da najprej stopi z levo nogo in primakne desno. Po končanem zdravljenju je moral opustiti športno aktivnost, pri kateri je potreben precizen in močan odriv z nogami. Po mnenju izvedenca znaša tožnikova zmanjšanost splošne življenjske aktivnosti 15 %. Za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi (in jih bo trpel - 203. člen ZOR) zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bilo tožniku z izpodbijano sodbo prisojenih 2.500.000 SIT, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Strah, ki ga je utrpel tožnik ob sami poškodbi, je bil kratkotrajen , dalj časa pa je trajala njegova zaskrbljenost za izid zdravljenja. Kljub mnenju izvedenca, da šele od zaključenega zdravljenja (10.7.1996, do poškodbe pa je prišlo 8.4.1995) ni bilo več objektivnega medicinskega razloga za strah za izid zdravljenja, predstavlja odškodnina v znesku 500.000 SIT primerno denarno zadoščenje, zaradi česar ni utemeljena tožnikova zahteva, da bi mu moralo biti iz tega naslova prisojenih še nadaljnjih 500.000 SIT.

Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnikova hoja zaradi tega, ker ima za 1,5 cm podaljšano desno nogo, šepajoča, tri cm dolga in 0,3 cm široka brazgotina, ki jo ima na glavi, je prekrita z lasmi in ni moteča, brazgotina na desnem stegnu pa tožnika moti le v poletnem času (če je v kratkih hlačah ali kopalkah). Obe sodišči sta ugotovili, da tožnik zaradi opisanih sprememb na telesu duševno trpi, to duševno trpljenje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno ovrednoteno z denarnim zadoščenjem v znesku 300.000 SIT.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).