Jedro

Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti se subjektivne lastnosti oškodovanca, med katerimi je tudi njegov psihični ustroj, upoštevajo le do razumne mere, ker načelo individualizacije odškodnine zahteva le korekcijo odškodnine, ki bi bila primerna za povprečnega oškodovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je po posvetu z zdravnikom odločila za lepotno operacijo - liposukcijo, s katero so ji 7.3.1991 odstranili (izsesali) odvečno maščobo na bokih in stegnih. Ob kontrolnem pregledu je zdravnik ugotovil, da je treba zaradi asimetrije opraviti korekturo z dodatno liposukcijo na levi strani. Drugo operacijo so 24.6.1991 izvedli v splošni narkozi in med operacijo ugotovili, da liposukcija ne bo zadostovala. Zato so se odločili za ekscizijo - izrezanje maščobe. Zaradi takega načina odstranitve maščobe sta tožnici ostali veliki brazgotini v kožnih gubah pod sedalom. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo od drugotožene stranke, pri kateri je bil zaposlen operater in od prvotožene stranke, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano svojo civilno odgovornost. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je operater kršil pojasnilno dolžnost, ker bi pred opravljenim posegom moral predvideti možnost konverzije liposukcije v ekscizijo in to možnost pojasniti tudi tožnici. Če bi zanjo vedela, se tožnica ne bi odločila za drugi operativni poseg. Čeprav je bil poseg opravljen strokovno, pa je bil zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti nedopusten. Ker njen delavec ni ravnal tako, kot je bilo treba, je drugotožena stranka na podlagi prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) odškodninsko odgovorna, z njo pa do višine dogovorjene zavarovalne vsote tudi prvotožena stranka. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeni obseg škode tožnici prisodilo od zahtevanih 5,000.000,00 SIT za telesne bolečine 300.000,00 SIT, od zahtevanih 10,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,700.000,00 SIT in od zahtevanih 10,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT. Toženima strankama je naložilo v nerazdelno plačilo 1,000.000,00 SIT, drugotoženi stranki sami pa še nadaljnjih 4,000.000,00 SIT. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode in ves tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili tožnica in drugotožena stranka. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo, delno pa ju je zavrnilo. Sodbo sodišča prve stopnje je delno spremenilo tako, da je obema toženima strankama naložilo v nerazdelno plačilo 1,000.000,00 SIT, tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki v presežku v celoti zavrnilo, proti drugotoženi stranki pa v delu, v katerem tožnica zahteva več iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Razveljavilo pa je vso prisojeno in zavrnjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v obsegu, kot se nanaša na drugotoženo stranko ter ustrezni del stroškovne odločitve in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tako odločitvijo je bilo tožnici na drugi stopnji pravnomočno prisojeno 300.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in 700.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija le odločitev glede drugotožene stranke in predlaga razveljavitev zavrnilnega dela sodbe sodišča druge stopnje oziroma tako spremembo, da se v celoti ugodi njenemu odškodninskemu zahtevku iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Po mnenju revizije v sodbi sodišča druge stopnje ni ravnovesja med objektivnimi in subjektivnimi kriteriji pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res gre za brazgotine v področju okrog sedala, vendar je tožničina intenzivnost doživljanja te skaženosti neposredno odvisna od vzroka, zaradi katerega je prišlo do skaženosti. Skaženost se lažje prenaša, kadar je posledica nesrečnega naključja, ker prirojeni obrambni mehanizmi stanje pri oškodovancu opravičujejo in s tem blažijo. Če pa je skaženost nenadejana posledica pričakovanega polepšanja, taki blažilci odpovedo in je doživljanje skaženosti bolj intenzivno. Revizija se sklicuje na izvedensko mnenje, po katerem tožnica sodi v krog oseb, ki jim je zelo pomemben občutek sprejetosti okolice, do katere so sicer plahi in nesigurni, zaradi česar se je tožnica tudi odločila za lepotno operacijo. Sicer pa revizija meni, da sta pri tožnici obe obliki nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako medsebojno povezani, da o odškodnini zanju ni mogoče ločeno odločati. Pri odločanju o odškodnini za telesne bolečine pa je na drugi stopnji prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je pritožbeno sodišče navedlo, da pritožba o tem ne navaja ničesar določnega. Tožnica je v pritožbi obširno opozorila na prezrto okoliščino, da je iz nepojasnjenih razlogov prišlo do posega tudi v desno stegno, čeprav iz izvida o kontrolnem pregledu izhaja, da je potrebna le še liposukcija na levi strani. Ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti se tožnica za dodaten poseg ne bi odločila. Zato je tudi zmotno odštevanje bolečin liposukcije od bolečin ekscizije. Že v pritožbi je tožnica glede bolečinskega doživljanja opozorila na izvid dr. T..

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, v postopku pred sodiščem druge stopnje pa tudi ne do revizijsko uveljavljane procesne kršitve. Okoliščino o nepojasnjenem vzroku, zakaj je prišlo pri drugi operaciji tudi do posega na desni strani, je tožnica v pritožbi uveljavljala pri trditvi, da je operater s tem povzročil bolečine tudi na tej nogi, česar glede na podatke kontrolnega izvida ni pričakovala. Po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP/77 mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pravkar povzeta pritožbeno uveljavljana navedba ni odločilnega pomena, ker razlog posega tudi v desno nogo ni vplival na pravilno uporabo materialnega prava pri prisoji pravične odškodnine, pa tudi ne na popolno ugotovitev dejanskega stanja glede obsega te oblike škode. Tožnica je zahtevala odškodnino zaradi opravljene ekscizije na obeh nogah in ji je bila odškodnina prisojena tako za telesne bolečine na obeh nogah, kot tudi za duševne bolečine zaradi operativnih brazgotin na obeh nogah.

Zmotno je revizijsko stališče o nepravilnem odštevanju telesnih bolečin zaradi liposukcije od telesnih bolečin zaradi ekscizije.

Materialnopravno pravilen je razlog sodišča druge stopnje, da gre tožnici odškodnina le za tiste telesne bolečine, ki so bile zvezane z ekscizijo, ker je bila samo ta nedopustna, saj je tožnica v liposukcijo privolila. Revizijsko sodišče k temu razlogu še dodaja, da je tudi tožnica sama v svoji vlogi z dne 11.6.1996 izrečno opredelila, da zahteva odškodnino za vse hujše oziroma intenzivnejše bolečine od tistih, ki jih je trpela ob prvi liposukciji.

Revizijsko opozorilo na tožničino pritožbeno sklicevanje na izvid dr. Travnika pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica je ta izvid v pritožbi pravilno opredelila kot dokaz o še obstoječih telesnih bolečinah. Sodišče druge stopnje njenega pritožbenega sklicevanja na ta izvid ni sprejelo, saj je glede obsega in intenzivnosti telesnih bolečin v celoti potrdilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejanska podlaga odločanja na revizijski stopnji so odločilne dejanske ugotovitve, kot sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Nanje so vezani revizijsko sodišče in stranke, saj v reviziji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej. Prisoja enotne odškodnine je izjema, ki pride v poštev le v primerih, ko gre za izjemno težo poškodb oziroma posledic, ki se zaradi svoje intenzivnosti medsebojno tako tesno prepletajo in s tem tudi medsebojno pogojujejo, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pri tožnici glede na ugotovljeni obseg duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi nepravnomočnosti le zatrjevni obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ne gre za tak izjemen primer.

Po ugotovitvah obeh sodišč je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, ker je njen operater pred drugo operacijo kršil pojasnilno dolžnost. Razširitev posega ali konverzija iz liposukcije v ekscizijo je bila predvidljiva, zato bi operater moral tožnico nanjo opozoriti in dobiti njeno vnaprejšnje soglasje.

Operater ni ravnal tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Zato je drugotožena stranka na podlagi prvega odstavka 177. člena ZOR odškodninsko odgovorna.

Dejanska podlaga odločanja za obe revizijsko sporni obliki nepremoženjske škode so odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč o obsegu te škode. Tožnica je zaradi nedopustne ekscizije trpela ob primerjavi z liposukcijo dodatne hude telesne bolečine en do dva dni, srednje hude pa en mesec in deset dni. Večjega obsega telesnih bolečin ni dokazala, nevšečnosti pa ni posebej zatrjevala. Za to obliko škode ji je bilo prisojeno 300.000,00 SIT odškodnine.

Po prvi liposukciji je pri tožnici že prišlo do izboljšanja njenega videza in je bilo potrebno opraviti le še korekturno operacijo zaradi asimetrije stegen. Ker je bila pri drugem operativnem posegu izvedena ekscizija, torej izrezanje maščobe in s tem operativno večji poseg, se je njen videz v primerjavi s stanjem po prvem operativnem posegu poslabšal. Zaradi opravljene ekscizije sta ostali dve veliki brazgotini, ki se nahajata v kožnih gubah pod sedalom, vendar sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje glede na fotografije v spisu vseeno vidni na prvi pogled. Tožnica, ki je bila v času operativnega posega stara 40 let, je zaradi te skaženosti zelo prizadeta, saj je tudi po ugotovitvah psihiatra občutljiva za svoj izgled. Sodišče prve stopnje ji je zato prisodilo 1,700.000,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je take dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo. Menilo pa je, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo objektivna merila. Poudarilo je, da iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da gre za skaženost blažje oblike, ki se poleg tega nahaja na takšnem delu telesa, ki ostaja drugim ljudem večinoma skrit. Ob upoštevanju subjektivnih in objektivnih meril je zato znižalo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode na 700.000,00 SIT.

Pravna podlaga za odločanje o višini odškodnine je v določbah 200. in 203. člena ZOR, v katerih so opredeljena tudi merila za prisojo pravične odškodnine. V vsakem posameznem primeru je treba ugotoviti konkretne objektivne prizadetosti oškodovanca in njihov vpliv na oškodovančevo duševnost glede na njegovo starost, spol, poklic in njegove siceršnje življenjske aktivnosti. Odškodnina je zato posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov, ki pa jih je poleg tega treba tudi medsebojno primerjati glede njihovega obsega in prisojenih zneskov odškodnine.

Duševne bolečine zaradi skaženosti so oblika nepremoženjske škode, pri kateri morajo biti izkazane subjektivne in objektivne okoliščine. Revizijsko sodišče je vse odločilne dejanske okoliščine glede te oblike škode navedlo pri povzemanju dejanske podlage za odločanje. Revizija svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišč druge in tudi prve stopnje utemeljuje z neravnovesjem med objektivnimi in subjektivnimi kriteriji za obstoj te oblike škode ter s trditvijo, da so tožničine duševne bolečine bolj intenzivne, ker je ob predvideni drugi liposukciji pričakovala polepšanje svojega videza. Trditev, da je skaženost nenadejana posledica operativnega posega, zaradi katerega je sicer pričakovala polepšanje, izraža razočaranje tožnice nad posledicami opravljenega posega. To razočaranje naj bi povzročilo bolj intenzivne duševne bolečine, kot so običajne pri taki obliki škode, kadar ta izvira iz sicer drugačnih škodnih dogodkov.

Revizijsko sodišče takega utemeljevanja bolj intenzivnih duševnih bolečin ne more sprejeti. Razočaranje samo po sebi ni podlaga za prisojo (večje) odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zato ga je mogoče upoštevati le takrat, kadar je tako veliko in tako intenzivno, da preide v drugo obliko škode. Prav to pa je v tej pravdni zadevi tožnica vsaj smiselno zatrjevala pri utemeljevanju odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker naj bi razočaranje nad posledicami nedopustno opravljene ekscizije pri njej pozvročilo depresijo. O tem delu njenega odškodninskega zahtevka še ni pravnomočno odločeno. Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti pa je treba upoštevati objektivno spremenjeno zunanjost oškodovanca, obseg in opaznost te spremenjenosti, ter kako te okoliščine vplivajo na oškodovančevo psihično počutje. Pri tem se upoštevajo tudi individualne lastnosti oškodovanca, kot so starost, spol itd.. Subjektivne lastnosti oškodovanca, med katerimi je tudi njegov psihični ustroj, se upoštevajo le do razumne mere, ker načelo individualizacije odškodnine zahteva le korekcijo odškodnine, ki bi bila primerna za povprečnega oškodovanca.

Po presoji revizijskega sodišča se je na pritožbeni stopnji pri znižanju odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti od 1,700.000,00 SIT na 700.000,00 SIT pravilno odrazila prav zadnja okoliščina, torej upoštevanje tožničinega subjektivnega doživljanja skaženosti do razumne mere. S tako spremembo je prišlo do ustreznega ravnovesja pri upoštevanju objektivnih in subjektivnih meril za duševne bolečine zaradi tožničine skaženosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se tako prisojeni znesek odškodnine tudi giblje v okviru prisoje odškodnin za to obliko škode v primerljivih škodnih zadevah. Glede na ugotovljeni obseg telesnih bolečin prisoja 300.000,00 SIT odškodnine ne predstavlja odstopanja navzdol v primerjavi s prisojami v podobnih primerih. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tožnici za obe revizijsko sporni obliki škode prisojena pravična odškodnina.

Po vsem obrazloženem revizijsko uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo tožničino revizijo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.