Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba VIII Ips 163/2002

ECLI:SI:VSRS:2003:VIII.IPS.163.2002 Delovno-socialni oddelek

prenehanje delovnega razmerja trajno presežni delavci ukrepi za preprečitev prenehanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče
8. april 2003
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Določba prvega odstavka 35. člena ZDR (1990), v povezavi s 36.a členom ZDR (1990) pomeni, da je prenehanje delovnega razmerja le skrajna možnost, skrajni ukrep, ki pride v poštev šele in samo, kolikor presežnemu delavcu ni mogoče na noben drug način zagotoviti zaposlitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke in komisije za varstvo pravic, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Ugotovilo je, da postopek določanja in razreševanja trajno presežnih delavcev ni potekal v skladu z veljavnimi predpisi. Sodišče je presodilo, da noben organ pri toženi stranki ni sprejel odločitve o ukinitvi delovnih mest, v sistemizaciji delovnih mest pa je tudi še vedno predvideno delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik. Tožena stranka tudi ni dokazala, katere ukrepe za razreševanje trajno presežnih delavcev je poizkusila, preden se je odločila za ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ugodilo njegovemu reintegracijskemu zahtevku in denarnemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke deloma ugodilo glede denarnega zahtevka in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo, delno jo je spremenilo le glede ugotovitve, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ni se sicer strinjalo s presojo prvostopnega sodišča, da ni bil sprejet sklep o ukinitvi veterinarske dejavnosti in s to dejavnostjo povezanih delovnih mest, in s presojo dejstva, da je delovno mesto operativnega veterinarja še vedno sistemizirano. Strinjalo pa se je s presojo, da so sklepi o prenehanju delovnega razmerja nezakoniti, ker tožena stranka ni izkazala, katere ukrepe za razrešitev presežnih delavcev je poizkusila, preden se je odločila za ukrep prenehanja delovnega razmerja. V tem delu je bil program razreševanja trajno presežnih delavcev tudi pomanjkljiv.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi zmotno uporabilo določila 35. in 36.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), ker ni upoštevalo, da program lahko vsebuje ukrepe za preprečevanje prenehanja delovnega razmerja samo v primeru, če so ti na voljo. Ker tožena stranka takih ukrepov ni imela na voljo, jih program ne vsebuje in zaradi tega tudi ni pomanjkljiv. Delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, tožniku ni bilo ponujeno, ker bi tako ponudbo - glede na reakcije v postopkih, ki tečejo med istima strankama - štel za šikaniranje in osebno žalitev. V nasprotju z listinskimi dokazi naj bi bila navedba pritožbenega sodišča, da je tožnik že v ugovornem postopku zatrjeval, da mu tožena stranka ni ponudila delovnega mesta, ki ne ustreza njegovi izobrazbi. To nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval predvsem nezakonitost ukinitve veterinarske dejavnosti in s tem povezanih delovnih mest. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tožena stranka tudi v tem, da je sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je bil sklep o ukinitvi dejavnosti in delovnega mesta veljavno sprejet, razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja tudi v tistem delu, kjer se ugotavlja, da je tožnikovo delo postalo trajno nepotrebno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 -ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in navaja, da se revizija spušča v presojo dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe, glede na dejstvo, da gre za izredno pravno sredstvo, zelo omejeno. Preizkusiti jo sme le v mejah tistih razlogov - če gre za kršitve ZPP, torej tistih kršitev določb postopka - ki so v njej izrecno navedene. Tožeča stranka ni navedla, katere kršitve zakona o pravdnem postopku očita sodišču prve in druge stopnje, zato v tej smeri izpodbijane sodbe ni mogoče preizkušati.

Kolikor tožena stranka v splošnih navedbah smiselno zatrjuje kršitev 14. točke 339. člena ZPP (da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki), je taka navedba netočna in tudi neutemeljena. Sodišče druge stopnje ni navedlo tega, kar zatrjuje tožena stranka in zlasti ne tako, kot se zatrjuje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (prvi odstavek na 4. strani) ni navedbe o tem, kaj točno je tožnik zatrjeval v postopku pri toženi stranki in kaj v sodnem postopku. V obeh postopkih pa je zatrjeval, da bi mu tožena stranka lahko našla primerno zaposlitev (zahteva za varstvo pravic z dne 4.8.1998, priloga B3), in kot primer možnih zaposlitev navajal tudi delovna mesta, ki ne ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi (na primer pripravljalna vloga z dne 8.9.1999). Zatrjevanega neskladja v izpodbijani sodbi zato ni.

Delavcu lahko preneha delovno razmerje kot tako imenovanemu trajno presežnemu delavcu, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno (33. člen ZDR (1990)). Nujni operativni razlogi so nedvomno lahko tudi spremenjena organizacija dela ali drugačen način opravljanja dejavnosti - ne glede na to, ali so posledica zakonskih zahtev ali pa gre za povsem poslovno odločitev. Že sodišče druge stopnje pa je pravilno opozorilo (stran 3 obrazložitve sodbe) na bistvene sestavine programa razreševanja presežnih delavcev po prvem odstavku 35. člena ZDR (1990). Ta določba, v povezavi s 36. a členom ZDR (1990) pomeni, da je prenehanje delovnega razmerja le skrajna možnost, skrajni ukrep, ki pride v poštev šele in samo, kolikor presežnemu delavcu ni mogoče na noben drug način zagotoviti zaposlitve. Med ukrepi za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja ZDR (1990) primeroma navaja tudi ponudbo zaposlitve v drugi organizaciji oziroma delodajalcu, izključuje pa prenehanje delovnega razmerja v primerih, ko delavec soglaša z razporeditvijo na delovno mesto pri delodajalcu, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da je glede na navedene zakonske zahteve, pomanjkljiva le splošna navedba v programu razreševanja presežnih delavcev, da za tožnika ni na razpolago prostega dela. Najmanj kar je, bi tožena stranka morala navesti, zakaj tožniku ni bilo ponujeno delovno mesto v drugi organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu, in ali mu je bilo ponujeno tudi delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi. Ponudba neustreznega delovnega mesta seveda ne bi prišla v poštev, če bi bila tudi vsa taka delovna mesta zasedena. Vendar bi morala tožena stranka v tej smeri iskati rešitve in te možnosti ne more izključiti z vnaprejšnjim predvidevanjem, da takega delovnega mesta ne bo sprejel. Če ga ne bi, bi sam nosil posledice svojega ravnanja. Tožena stranka veterinarske dejavnosti ni "ukinila", temveč jo je le "prenesla" na samostojno družbo, katere ustanovitelj in edini lastnik je tožena stranka sama. Zaposlitev v tej družbi tožniku ni bila ponujena, čeprav je sindikat v postopku ugotavljanja presežnih delavcev tako možnost predlagal (priloga B8), tožena stranka pa se do tega predloga ni opredelila (četrti odstavek 35. člena ZDR (1990)). Ravnanje tožene stranke je toliko bolj vprašljivo, če drži (neoporekana) trditev tožnika (pripravljalna vloga z dne 8. 9. 1999), da so se trije izmed petih delavcev, zaposlenih v okviru "ukinjene dejavnosti" zaposlili v novoustanovljeni družbi.

Ker glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitev določb pravdnega postopka niso podane, tudi po presoji revizijskega sodišča pa je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožeča stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia