Jedro

Sklep sodišča prve stopnje, da odločitev v predmetni zadevi spada v sodno pristojnost, je po svoji naravi (lahko) „le“ sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe.

Dogovor o pristojnosti (bodisi arbitraže bodisi - kot v konkretnem primeru - sodišča) je samostojen dogovor (procesne) narave, ki ne deli usodo pogodbe, v katero je vključen. Velja še naprej, kljub temu da ena od strank (četudi v končni fazi upravičeno) zatrjuje neveljavnost pogodbe, v kateri je bil dogovorjen. Učinki razveze aneksa imajo zgolj materialno-pravni domet in nobenih posledic na dogovor o pristojnosti.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 25.4.2014 se zavrže. II. Pritožba zoper sklep z dne 18.6.2014 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 25.4.2014 odločilo, da spada odločitev o zadevi v sodno pristojnost, s sklepom z dne 18.6.2014 pa, da se toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 16.4.2014 zavrne, začasna odredba pa obdrži v veljavi.

2. Zoper oba sklepa se je pritožil toženec.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 25.4.2014 se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da samo izvede potrebne dokaze in upošteva njegov ugovor sodne pristojnosti (vse s stroškovno posledico). V nadaljevanju obsežno navaja, zakaj naj bi bila za odločitev o konkretnem sporu pristojna arbitraža oziroma zakaj je odločitev sodišča prve stopnje napačna.

4. Toženec se zoper sklep z dne 18.6.2014 pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v celoti razveljavi (s stroškovno posledico). Poudarja, da se je v zadevi P 2047/2013 (in sicer v začasnih odredbah) sodnik razpisal o razvezi aneksa, v konkretnem postopku pa spregledal kogentni zapis določbe 111. člena OZ. V zvezi z ugovorom sodne pristojnosti naj bi sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti in ne bi smelo odločati o tožničinih zahtevkih, dokler ne bi bila izčrpana arbitraža. Tožnica v tožbi z dne 30.12.2013 sama priznava, da je aneks k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju razvezala v skladu s 3. členom aneksa (toženec se sklicuje na določbi 104. in 111. člena OZ). To pomeni, da je pogodba razvezana in da stopijo v veljavo učinki vseh prejšnjih pogodb. Sklicuje se na vsebino 3. člena aneksa. Pravdni stranki sta v pogodbi o poroštvu z dne 7.3.2012 v skladu z 10. členom Zakona o arbitraži pisno določili arbitražno klavzulo. Navaja, kaj izhaja iz točke 4.6 pogodbe o poroštvu in poudarja, da tudi posojilna pogodba št. 07/03-12 z dne 7.3.2012 v točki 4.6 vsebuje arbitražno klavzulo. Ugovore, ki jih ima dolžnik v skladu z določbo 1024. člena OZ, ima tudi solidarni porok. Tožničin zahtevek temelji na zatrjevani stvarni pravici, in sicer hipoteki, za katero pa nima več pravnega naslova, zaradi česar je izdana začasna odredba neutemeljena. Tožnica je v obvestilu o pridobitvi pravice do razveze aneksa k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju z dne 10.4.2013 uresničila pravico razvezati pogodbo v skladu s 3. členom aneksa. Na to razvezo pogodbe se sklicuje sodišče v izpodbijani začasni odredbi kot tudi v postopku P 2047/2013-II, ki ga vodi ista sodnica. V nadaljevanju omenja vsebino drugega odstavka 111. člena OZ. Ker je tožnica sama razvezala pogodbo, s katero je prejela zemljiškoknjižno dovolilo, je dolžna le-tega vrniti. Z izpodbijanim sklepom je bilo nepravilno ugotovljeno, da je razveza aneksa veljala zgolj v primeru podaljšanja rokov. Tudi sicer je tožnica v svojem dopisu „Obvestilo o pridobitvi pravice do razveze aneksa...“ pisala o razvezi aneksa kot celote in ne, kot to razlaga sodišče prve stopnje, po delih. Drugačno naziranje sodišča je tudi v nasprotju s temeljnimi določbami Obligacijskega prava. Iz življenjskega vidika ni logično, da bi ena stran razvezala pogodbo in obdržala iz nje pridobljeno, nadalje pa zahtevala tudi izpolnitev. Po takšnem stališču bi bila tožnica obogatena za zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnica je sama sestavljala aneks. Zahtevek, kot ga je postavila, pa upoštevaje pravila zemljiškega prava ni sklepčen. Aneks je bil sklenjen kot enotna in povezana pogodba. Zato razlaga sodišča, da gre za neke samostojne dogovore, neodvisne drug od drugega, ni pravilna. Ni res, da je bil namen sklenitve aneksa k posojilni pogodbi o zavarovanju zgolj ta, da se podaljšajo roki. Notarski zapis opr. št. SV 211/2013, s katerim je bil zemljiški dolg ustanovljen, je javna listina. Da bi lahko tožnica dosegla razveljavitev takšne listine, ni verjetno. Dokazovanje ničnosti zemljiškoknjižnega pisma pa je tudi nerealno, saj gre za samostojen vrednostni papir, ki ni akcesoren k osnovni pogodbi. Tudi sicer formalno gledano vrstni red tožeče stranke ni bil izigran, saj je bilo zemljiškoknjižno pismo ustanovljeno 14.3.2013, hipoteka pa šele 10.4.2014 (1). Toženec zemljiškoknjižnega pisma nikoli ni nameraval prenesti na koga tretjega. V potrditev tega dejstva je kot dokaz podal predlog, da zemljiškoknjižno pismo predloži na vpogled sodišču (v dokaz, da s tem dokumentom ne razpolaga nedopustno). Sodišče se ni kritično odzvalo na izjave odvetnika K. in A. (ki sta oba odvetnika tožnice in imata sama izjemen interes po končanju tega postopka). Gre za enostranska dokazila, ki bi jih sodišče moralo presojati bolj kritično. Glede na navedeno (zaradi popolnoma drugačnega dejanskega in pravnega stanja) sodba VS RS II Dor 15/2012 z dne 5.4.2012 ne pride v poštev. V 12. točki obrazložitve sodišče ne zaključuje pravilno, ko meni, da je treba, ker gre za nedenarno terjatev, izkazati zgolj objektivno nevarnost. Takšna odločitev je pavšalna in v nasprotju s temeljnimi pravili začasnih odredb in same sodne prakse. Da je potrebno ugotavljati konkretno nevarnost, izhaja iz sodne prakse (in sicer odločbe VSL I Cp 2975/2012 z dne 7.11.2012). Poleg tega je toženec v postopku P 2047/2013-II priznal, da ima zemljiškoknjižno pismo in da ga lahko sodišču vedno predloži na vpogled. Konkretne nevarnosti tako tožnica ni izkazala. Poleg tega se izjave dane v drugem postopku P 2047/13-II zlorabljajo in prirejajo za potrebe te pravde. Ugotovitve pod točko 13 obrazložitve so pavšalne. Odsotnost zemljiškoknjižnega pisma pomeni za toženca manjšo pogajalsko moč v pogajanjih za pridobitev sredstev za poplačilo tožnice. Da se toženec zaradi poplačila tožnice pogovarja z banko X, se lahko sodišče prepriča z zaslišanjem uslužbenca omenjene banke M. S. V kolikor toženec ne bo mogel priložiti zemljiškoknjižnega pisma, bodo tako stroški odobritve kredita višji oziroma do kreditiranja sploh ne bo prišlo. Več kot očitno je, da toženec ne bo utrpel neznatne škode, saj se pri večmilijonskih kreditih stroški dvigajo do par 10.000,00 EUR. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da ni predlagal nobenih dokazil v zvezi z banko X. Predlagal je zaslišanje priče M. S., do česar se sodišče ni opredelilo. Ker tožničina terjatev v konkretni zadevi ne obstoji, tudi ne bi mogla utrpeti težko nadomestljive škode. Na koncu se sklicuje še na načelo volenti non fit iniuria, saj naj bi tožnica za vse več kot očitno vedela.

5. Tožnica je v odgovorih predlagala zavrnitev pritožb. 6. Pritožba zoper sklep z dne 25.4.2014 ni dopustna, zoper sklep z dne 18.6.2014 pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 25.4.2014:

7. Sklep sodišča prve stopnje z dne 25.4.2014, da odločitev v predmetni zadevi spada v sodno pristojnost, je po svoji naravi (lahko) „le“ sklep procesnega vodstva, zoper katerega upoštevaje določbo drugega odstavka 270. člena ZPP (2) ni pritožbe. Ugotovitev, da zadeva sodi v sodno pristojnost, predstavlja ugotovitev ene od pozitivnih za vodenje postopka (sojenje) potrebnih procesnih predpostavk (v zvezi s katero niti ni potrebno izdajati posebnega sklepa) (3) Tega bi bilo dolžno sodišče izdati le v primeru, če bi ugotovilo, da sodna pristojnost (npr. prav zaradi ugovora obstoja dogovora o arbitraži) ni podana (2. odstavek 18. člena ZPP). Ker je zato pritožba zoper omenjeni sklep (kljub drugačnemu pravnemu pouku razvidnemu iz izpodbijanega sklepa) nedopustna (4. odstavek 343. člena ZPP), jo je bilo potrebno zavreči (prva točka 365. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 18.6.2014:

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 16.4.2014, svojo odločitev pa prepričljivo obrazložilo. Pri tem je tožencu natančno in pravilno odgovorilo na njegove v ugovoru postavljene očitke oziroma pomisleke. „Zgolj“ z njihovim ponavljanjem - vztrajanjem pri njih tudi sedaj v pritožbi v nasprotno ne prepriča. V zvezi z ugovorom sodne (ne)pristojnosti, ki ga toženec izpostavlja tudi v obravnavani pritožbi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z naziranjem sodišča prve stopnje podanim v sklepu z dne 25.4.2014. V konkretnem primeru je bistveno to, da so stranke (in sicer tožnica, toženec in pa družba B. d.o.o.) v 9. členu aneksa k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju z dne 10.4.2013 (priloga A9) razvezale (dotedanji) arbitražni dogovor oziroma dogovor o pristojnosti arbitraže in ga nadomestile z dogovorom o sodni pristojnosti. Nadalje je bilo v okviru 9. točke obrazložitve prej omenjenega sklepa pravilno pojasnjeno, da je dogovor o pristojnosti (bodisi arbitraže bodisi - kot v konkretnem primeru - sodišča) samostojen dogovor (procesne) narave, ki ne deli usodo pogodbe, v katero je vključen. Velja še naprej, kljub temu da ena od strank (četudi v končni fazi upravičeno) zatrjuje neveljavnost pogodbe, v kateri je bil dogovorjen. To je tudi logično, saj je eden od najpogostejših sporov v zvezi s pogodbo prav spor o njeni (ne)veljavnosti. Upoštevaje toženčevo naziranje pa v takih primerih (ko bi torej ena stranka trdila, da je pogodbeno razmerje, v zvezi s katerim je bil dogovor o pristojnosti sklenjen, neveljavno) dogovorjena pristojnost ne bi prišla v poštev (4). Da arbitražna klavzula, torej dogovor o pristojnosti arbitraže (kar vice versa velja tudi za dogovor o njeni razveljavitvi oziroma nadomestitvi z drugačnim dogovorom), predstavlja samostojen del pogodbe, jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 19. člena Zakona o arbitraži (ZArbit) (5). Učinki razveze aneksa z dne 10.4.2013 imajo zato zgolj materialno-pravni domet in nobenih posledic na dogovor o pristojnosti.

9. Pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničnin zahtevek (zaradi zavarovanja katerega je bila začasna odredba izdana) v tej fazi izkazan na ravni verjetnosti. V zvezi s tem je na 4. strani izpodbijanega sklepa ustrezno obrazložilo, zakaj ne šteje za verjetno izkazano, da naj bi tožnica z razvezo dogovora o podaljšanju roka vrnitve posojila, razvezala vse dogovore, ki so jih stranke sklenile v aneksu z dne 10.4.2013. Prepričljivo je izpostavilo (glej tretji odstavek na strani 4), da že iz samega besedila omenjenega aneksa ni razvidno, da bi tožnica zaradi zamude s plačilom treh obrokov pridobila pravico do razveze celotnega aneksa, ampak da je bila s pravico do razveze (opredeljeno v 3. členu aneksa) mišljena le razveza dogovora o podaljšanju roka vrnitve posojila (v več obrokih) kot enega od njegovih bistvenih vsebin (tudi tožnica se v svojem obvestilu o pridobitvi pravice do razveze aneksa k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju z dne 10.4.2013, ki se nahaja v prilogi B2, sklicuje na to posledico – zapadlost vseh obrokov v plačilo). Pritožbenemu navajanju, češ da je tožnica izgubila svojo pravico iz naslova hipoteke oziroma da mora zato vrniti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se je njena pravica vknjižila v zemljiško knjigo, zato ni moč slediti. Ob tem, da je tožnica še zmeraj vknjižena kot imetnica hipoteke, torej da to pravico še vedno ima (glej prvi odstavek 154. člena SPZ (6)), prav tako ne gre spregledati, da iz 6. člena aneksa z dne 10.4.2013, v okviru katerega je toženec tožnici izstavil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo hipoteke, izrecno izhaja, da se to izdaja tudi za primer predčasne zapadlosti obrokov oziroma skladno z zadnjim odstavkom 3. člena istega aneksa (na katerega se sklicuje toženec). Zemljiškoknjižno dovolilo je bilo torej izdano (oziroma hipoteka dogovorjena) tudi za primer (oziroma terjatev nastalo), ko bi tožnica zaradi zamude s plačilom obrokov izkoristila dogovorjeno pravico do razveze (7) Iz tega razloga razglabljanje, ali je tožnica v celoti (ali samo delno) razvezala aneks, in sklicevanje na 111. člen OZ (8), ne prepriča. Pritožnik navaja, da naj bi bilo naziranje sodišča prve stopnje o tem, da bi tožnica lahko zgolj delno razvezala aneks, v nasprotju s temeljnimi določbami obligacijskega prava, a ne uspe pojasniti, katere ima v mislih. Glede na predhodno navedeno (saj ni izkazano, da gre v konkretnem primeru za takšno situacijo) je neprepričljivo tudi navajanje, da iz življenjskega vidika ni logično, da bi ena stranka kljub razvezi pogodbe lahko obdržala pridobljeno iz nje in da naj bi bila tožnica (ki je sama sestavljala aneks) „obogatena“ za zemljiškoknjižno dovoljenje (9).

10. Toženec tudi v obravnavani pritožbi (na kar ga je sicer opozorilo že sodišče prve stopnje) ne uspe obrazložiti, zakaj naj bi bil tožničnin zahtevek (upoštevaje pravila zemljiškega prava) nesklepčen (10). Zmotno je tudi njegovo prepričanje, da ugotavljanje ničnosti z njegove strani ustanovljenega zemljiškoknjižnega dolga, (samo zato) ker je bil ustanovljen v notarski obliki, ni možno. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tudi za posel sklenjen v takšni obliki veljajo (vse) splošne določbe obligacijskega prava. Ugotavljanje ničnosti takega posla je dopustno in hkrati možno (sploh če gre za ravnanje v nasprotju z moralo, kot se to zatrjuje v predmetni zadevi). Že v izpodbijanem sklepu (prvi odstavek na strani 5) je bilo tožencu prav tako pravilno pojasnjeno, da tožnica (v tej pravdi) uveljavlja ničnost zemljiškoknjižnega dolga in ne ničnosti zemljiškoknjižnega pisma (11), (kar se zmotno omenja tudi v pritožbi). Zaradi katerih razlogov ni bilo moč slediti njegovim navedbam, da „vrstni red“ v konkretni zadevi ni bil izigran, je (v okviru zadnjega odstavka na 5. oziroma prvega odstavka na 6. strani) prav tako obrazložilo že sodišče prve stopnje. Toženčeve trditve najbolj relativizira ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zemljiški dolg ustanovil nekaj dni po dogovoru s tožnico, da ji bo izstavil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo hipoteke. Tej ugotovitvi toženec v pritožbi niti (ustrezno) ne oporeka. Ob dejstvu, da je bil (kot ugotavlja sodišče prve stopnje na strani 5 izpodbijanega sklepa) zavezovalni pravni posel za ustanovitev hipoteke v korist tožnice sklenjen že pred ustanovitvijo zemljiškoknjižnega dolga, je toženec z ustanovitvijo oziroma vknjižbo zemljiškoknjižnega dolga tak vrstni red (de facto) prehitel. To njegovo (z različnih vidikov) sporno ravnanje pa je z vidika vprašanja „vrstnega reda“ v konkretni zadevi tudi edino relevantno. Iz tega razloga se kot neprepričljive kažejo njegove trditve, da zemljiškoknjižnega pisma nikoli ni nameraval prenesti na koga drugega (12). Ostale trditve, ki jih v zvezi s tem podaja, niso jasne in jim že iz tega razloga ni moč slediti.

11. Povsem pravilno je naziranje sodišča prve stopnje, da v primeru začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev (glej prvo alinejo drugega odstavka 272. člen ZIZ (13)) zadostuje „zgolj“ objektivna nevarnost (14). Poleg tega pa je omenjeno sodišče ustrezno zaključilo tudi, da je glede na samo toženčevo postopanje (ko je navkljub dogovoru, da bo izstavil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis hipoteke, le v kratkem času po tem ustanovil zemljiški dolg) izkazana tudi konkretna nevarnost. Njegovo ravnanje (kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje) kaže na izogibanje uresničitvi predhodnega dogovora o ustanovitvi zavarovanja prvega reda v tožničino korist. Iz tega razloga ima njegovo sklicevanje, da zemljiškoknjižno pismo potrebuje pri pogajanjih z banko (zaradi pridobitve kredita za poplačilo tožnice), bistveno manjšo težo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem na 7. strani izpodbijanega sklepa res navedlo, da je (v kolikor predhodne navedbe toženca držijo) med pravdnima strankama možen dogovor o prenehanju učinkov začasne odredbe (tako da se bo predmetno zemljiško pismo lahko uporabilo za namene zavarovanja kredita). A vse to je vidika utemeljenosti (pravilnosti oziroma zakonitosti) izdaje začasne odredbe kot tudi izpodbijanega sklepa brezpredmetno (15). Zakaj ni možno slediti niti toženčevemu sklicevanju na načelo volenti non fit iniuria, je prav tako ustrezno pojasnjeno že na 7. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tako kot iz 7. člena aneksa z dne 10.4.2013 jasno izhaja, da okoliščina, zakaj naj bi toženec zemljiški dolg ustanovil, predstavlja zgolj njegovo enostransko izjavo (in ne skupne ugotovitve strank aneksa), tako tudi dejstvo, da je tožnica v okviru 6. člena istega aneksa soglašala z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila za ustanovitev hipoteke v njeno korist (s slabšim vrstnim redom od ustanovljenega zemljiškoknjižnega dolga), ne pomeni, da je s tem privolila ali izrazila soglasje k okoliščini, da je toženec pred tem ustanovil zemljiškoknjižni dolg (torej privolila v dejstvo, da je njena pravica po vrstnem redu slabša).

12. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Pravilno 2013. (2) Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

(3) Tako kot sodišču prve stopnje ni potrebno s posebnim sklepom odločiti, da o zadevi še ni bilo pravnomočno odločbo (da torej ugovor res iudicata ni utemeljen). Če namreč sodišče kljub ugovoru neobstoja za sojenje potrebne procesne predpostavke (ali ugovoru, da je podana negativna procesna predpostavka) s postopanjem nadaljuje, to pomeni, da šteje, da to ne drži oziroma da so vse pozitivne predpostavke podane in da niso podane negativne (na kar mora paziti že na podlagi samega ZPP).

(4) Pa čeprav je (največkrat že po naravi stvari) mišljena (tudi) za takšne spore.

(5) Zakon o arbitraži, Uradni list RS, št. 45/2008

(6) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami

(7) Tudi to potrjuje naziranje sodišča prve stopnje, da se v 3. členu aneksa z dne 10.4.2013 v korist tožnice dogovorjena pravica do razveze, ne nanaša na razvezo aneksa v celoti (ampak le na določene dogovore znotraj njega).

(8) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(9) Obogatena bi bila lahko (pa v tem trenutku to ni izkazano) kvečjemu za hipoteko.

(10) S katerim se zemljiški dolg kot stvarna pravica prenaša. (11) S katerim se zemljiški dolg kot stvarna pravica prenaša. (12) Posledično pa tudi oporekanje sklicevanju sodišča prve stopnje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 15/2012 z dne 5.4.2012. (13) Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

(14) V nasprotju s katerimi temeljnimi pravili prava začasnih odredb oziroma sodno prakso naj bi bilo takšno stališče, ni razvidno oziroma ustrezno (konkretno) pojasnjeno. Tudi v sklepu, na katerega se sklicuje pritožnik (VSL I Cp 2975/2012 z dne 7.11.2012) pritožbeno sodišče v 16. točki omenja prav objektivno nevarnost. (15) Enako velja glede toženčevega očitka, da se sodišče ni opredelilo do njegovega v ugovoru zoper začasno odredbo postavljenega dokaznega predloga po zaslišanju bančnega uslužbenca M. S. glede toženčevega dogovarjanja z banko X.