Jedro

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 14. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je po narodnosti Arabec, muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Ima osem razredov osnovne šole. V Ljudski demokratični republiki Alžiriji (v nadaljevanju tudi Alžirija ali izvorna država) še vedno prebivajo njegovi starši, brat in tri sestre, tožnik je od tam odšel konec 2022 izključno zaradi ekonomskih razlogov; slabo je zaslužil, njegov ekonomski položaj je bil slab. V Republiko Slovenijo (v nadaljevanju Slovenija) je nezakonito vstopil 12. 2. 2023 po balkanski poti preko Turčije in nazadnje Hrvaške. Svoje istovetnosti ni izkazal, potni list naj bi imel v Turčiji, poslali mu ga bodo, ko bo prišel v Italijo.

3. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidna vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila dne 28. 2. 2023. Takrat je povedal, da je njegova ciljna država Italija, kjer ima sorodnike. Šolanja v izvorni državi ni nadaljeval zaradi slabega ekonomskega položaja. Tam je živel s svojo družino in občasno delal na tržnici. Mesečno je zaslužil 100 EUR in imel zaradi nizkih prihodkov finančne težave. Če bi bil njegov zaslužek v Alžiriji dostojen, od tam ne bi odšel. Drugih razlogov, razen ekonomskih, za odhod iz Alžirije nima, tam ni bil nikoli ogrožen. Odšel je, ker si je želel izboljšati življenje.

4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je po njenem mnenju tožnik navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev države je namreč navedel slabo ekonomsko situacijo in željo bo boljšem življenju. Ocenila je, da to ne utemeljuje priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Omogočeno mu je bilo izobraževanje (končal je osem razredov osnovne šole) in dostop do trga dela, saj je občasno delal na tržnici in pri tem tudi nekaj zaslužil. 5. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nerelevantne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1. Ugotovila je, da je podan razlog za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. 6. Tožena stranka je še ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Ljudsko demokratično republiko Alžirijo določila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da tam tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi; sam je navedel, da iz Alžirije ne bi odšel, če bi imel redno zaposlitev, ki bi bila ustrezno plačana. Tožena stranka je zaključila, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država, zato je podan tudi razlog za zavrnitev prošnje na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. 7. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek. Strinja se s toženo stranko, da mu v izvorni državi ni bil onemogočen dostop do trga dela, vendar pa je delo opravljal le občasno in zanj prejemal zelo nizko plačilo, ki ni zadostovalo za dostojno življenje. V Slovenijo ni prišel le zaradi revščine oziroma ekonomskih razlogov, tu išče tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče, ki so skladno s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) bistveni za dostojno življenje. Tveganje, da tega ob morebitni vrnitvi v izvorno državo ne bo imel, je resnično in stvarno. V Alžiriji je za občasno delo prejemal zelo nizko plačo (v povprečju so plače približno 50 EUR na mesec), ki ni zadostovala za dostojno življenje. Tveganje je tudi osebno (vplivalo je na njegovo življenje) in predvidljivo, saj verjetnost, da bo v primeru vrnitve v Alžirijo prišlo do kršitve 3. člena EKČP, presega merilo „zgolj možnosti ali suma“. Zaradi izpolnitve objektivnega standarda ni treba, da bi bil izkazan tudi t.i. subjektiven strah. Pri njegovih težavah gre za resno škodo v skladu z drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, saj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožnik se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede prepovedi nevračanja, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

_O sodni presoji_

10. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Na naroku za glavno obravnavo tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil, izostanka pa ni opravičil. Poleg tega iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)2, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.3

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

13. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.4 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 14. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.5 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.6 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.7 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES8 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.9

15. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako navedel prenizko plačilo za zagotovitev dostojnega življenja oziroma revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.10

16. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.11 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.12 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.13 V zvezi s tem pa sodišče še pripominja, da je tožnik na osebnem razgovoru 28. 2. 2023 izjavil, da je za občasno delo v izvorni državi prejel okoli 100 EUR na mesec, v tožbi pa ob zatrjevanju, da takšno plačilo ne zadošča za dostojno življenje, navedel, da povprečna plača v Alžiriji znaša 50 EUR na mesec. Iz trditvenega gradiva v tožbi torej izhaja, da so bili tožnikovi prihodki v izvorni državi enkrat višji od povprečja, zato ni mogoče sklepati, da niso zadoščali za njegovo dostojno življenje v Alžiriji.

17. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 3 Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 4 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 5 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 6 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 7 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 8 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 9 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 10 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 11 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 12 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 13 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).