Jedro

Pisna odpoved udeležene družbe od podjetniške kolektivne pogodbe po svoji pravni naravi in pomenu namreč ni samo listina, ki predstavlja posebno podlago za presojo zakonitosti (dispozitivna listina), temveč je hkrati tudi dokazna listina. To pa pomeni, da je kot dokazno sredstvo podvržena postopku dokazovanja za ugotovitev odločilnih dejstev (obstoju zakonitih predpostavk za razvezo).

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

2. Sklepanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo (prav: odločbo) zavrnilo predlog za uvedbo kolektivnega delovnega spora, s katerim je predlagateljica SKEI - Sindikalna podružnica M.P.P. STP, sedaj P. zahtevala ugotovitev, da je udeležena družba nezakonito odstopila od podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), sklenjene dne 15.1.1998. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da je sklep udeležene družbe o izplačilu regresa za redni letni dopust za leto 1998 v nasprotju s 93. členom PKP in, da je bil nasprotni udeleženec dolžan izplačati regres za redni letni dopust za to leto do 30.6.1998. Odločitev je utemeljilo s tem, da so se pri udeleženi družbi po sklenitvi PKP spremenile finančne razmere, ki so skladno določilu 1. odstavka 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) narekovale udeleženi družbi razvezo omenjene pogodbe.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo predlagatelja le-tej ugodilo in spremenilo prvostopno sodno odločbo tako, da je v celoti ugodilo predlogu sindikalne podružnice. Pri svoji odločitvi se je oprlo na določbo 93. člena (pravilno: 92.) kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarne ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96) - ki naj bi veljala za udeleženo družbo - po kateri lahko odstopi od pogodbe le pogodbi zvesta stranka. Ker finančne težave udeleženca spadajo v njegov normalni poslovni riziko, ni obstajala ne dejanska ne pravna podlaga za odstop od pogodbe niti po 1. odstavku 133. člena ZOR, niti po 92. členu panožne kolektivne pogodbe (SKEI).

Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje je nasprotna udeleženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

Pritožbenemu sodišču očita pomanjkljivosti v uvodu izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da naj bi predlagatelja zastopal pooblaščenec A. Z., ki ne izpolnjuje pogojev za obvezno zastopanje iz 3. odstavka 87. člena ZPP, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 11. in 14. točki 2. odstavka 339. člena tega zakona. Sodba pa ima, po stališču revizije, tudi druge pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so si posamezni razlogi o odločilnih dejstvih in sama dejstva med seboj v nasprotju. V obrazložitvi revizije navaja, da je zmoten zaključek sodišča druge stopnje o obvezni uporabi določb Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije, saj iz podatkov sodnega registra nedvomno izhaja, da je udeležena družba uvrščena v dejavnost invalidskega podjetja, ki opravlja storitve varovanja, zato omenjena kolektivna pogodba zanjo ne velja. Po napotilni normi iz 2. odstavka 1. člena podjetniške kolektivne pogodbe je uporabiti glede inštituta odpovedi pogodbe 67. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG) in glede ugotovitve obstoja pogojev za njeno razvezo določbo 358. člena ZOR. Ker zaradi nepričakovanih okoliščin (spremenjenih pogodb o opravljanju storitev s T. d.d. - v stečaju, odpovedi pogodbe s strani G. d.d.) udeležena družba ni mogla izpolniti obveznosti iz 93. člena PKP (izplačati regresa delavcem v enkratnem znesku do 30.6.1998) je predlagala obročno izplačilo regresa - ni pa o tem sprejela nobenega sklepa -, ki je bil delavcem tudi dejansko izplačan do 18.10.1998, s čimer pa se predlagatelj ni strinjal. Zaradi nepopustljivosti in togega ravnanja sindikata je bila nasprotna udeleženka prisiljena odpovedati podjetniško kolektivno pogodbo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani tako, da potrdi odločitev prvostopnega sodišča oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila skladno določbi 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP je dolžno revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagatelja je v pritožbenem postopku skladno določilu 3. odstavka 87. člena ZPP zastopala odvetnica V. Z. iz M., za katero je pooblastilo izkazano na list. št. 44. Zato napaka v uvodu izpodbijane odločbe ne predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve postopka. Tudi v primeru, če pooblaščenec ne bi izpolnjeval pogoja iz 3. odstavka 87. člena ZPP, kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne bi obstajala, saj jo v obravnavanem primeru izključuje izjema, določena v prehodni določbi 1. odstavka 499. člena ZPP. Določbe, ki se nanašajo na obvezno zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ter določbe, da smejo biti pred okrožnimi, višjimi in Vrhovnim sodiščem pooblaščenci le odvetniki ali osebe, ki so opravile pravniški državni izpit (3. in 4. odstavek 86. člena, 87., 88., 89., 90. in 91. člen) se po omenjeni zakonski določbi ne uporabljajo, če je bila tožba, kot v danem primeru, vložena pred uveljavitvijo tega zakona.

Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodne odločbe pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je uveljavljeni revizijski razlog iz 1. točke 1. odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP podan. Po določbi 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) se postopek v kolektivnih delovnih sporih začne na predlog, ki mora po določbi 1. odstavka 41. člena vsebovati opis spornega razmerja z navedbo udeleženca, dejstva, ki so pomembna za odločitev, in dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora vsebovati vsaka vloga. Zakon torej od predlagatelja zahteva, da v svojem predlogu navede dejansko podlago zahtevka in jo dokazno podpre s predložitvijo dokazov.

Ta obveznost izhaja tudi iz 1. odstavka 7. člena ZPP, na katerega uporabo napotuje 1. odstavek 14. člena ZDSS, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To načelo (materialne resnice) je ponovljeno v 212. členu ZPP - kot uvodni določbi poglavja o dokaznem postopku. Na to načelno določbo se navezuje 213. člen, s katerim je določeno, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek). Drugi odstavek omenjenega člena pa določa procesno vlogo sodišča pri izvajanju načela materialne resnice (o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče). Na določbi 1. odstavka 7. člena in 2. odstavka 213. člena ZPP se navezuje določba 8. člena, po kateri sodišče o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov).

Pritožbeno sodišče zaradi določbe 8. člena ZPP praviloma preizkuša pravilnost uporabe določbe 2. odstavka 213. člena ZPP le v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi odločanje na revizijski stopnji je omejeno s prepovedno določbo iz 3. odstavka 370. člena ZPP, ki ne dovoljuje izpodbijanja dejanske podlage sodbe z revizijo. Samo izjemoma, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti (zlasti če obstaja nasprotje med tem, kar ugotavlja sodišče in kar izhaja ali ne izhaja iz listin in zapisnikov), se lahko izkaže, da je sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje tudi zmotno uporabilo procesna pooblastila in v posledici ni ugotovilo za odločitev pravno pomembnega dejstva. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 370. člena ZPP, ki je podana tudi v obravnavani zadevi.

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval presojo zakonitosti odpovedi podjetniške kolektivne pogodbe s strani udeležene družbe. Neposredni predmet presoje je torej zakonitost konkretne (dispozitivne) odločitve udeležene družbe, torej njena skladnost s formalnim in materialnim zakonom. Presoja materialne zakonitosti odločitve nasprotne udeleženke bi torej obsegala uporabo materialnega prava, presoja formalne zakonitosti pa vprašanje pristojnosti organa, pravilnost in zakonitost postopka in sestavne dele pismenega odpravka odločitve, ki bi, če bi bil predložen sodišču, imel tudi naravo dokazne listine.

Pisna odpoved udeležene družbe od podjetniške kolektivne pogodbe po svoji pravni naravi in pomenu namreč ni samo listina, ki predstavlja posebno podlago za presojo zakonitosti (dispozitivna listina), temveč je hkrati tudi dokazna listina. To pa pomeni, da je kot dokazno sredstvo podvržena postopku dokazovanja za ugotovitev odločilnih dejstev (obstoju zakonitih predpostavk za razvezo).

Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi, da je udeležena družba nezakonito odstopila od PKP, v razlogih na strani 4 (zadnji stavek) navedlo, da so njene finančne težave razvidne iz dopisa direktorja o odpovedi podjetniške kolektivne pogodbe z dne 5.6.1998. Ker omenjena listina (dispozitivne in dokazne vrednosti), na katero je pritožbeno sodišče oprlo svojo odločitev, sodišču prve stopnje ni bila predložena, niti sodišče njene predložitve ni zahtevalo (226. in 227. člen ZPP), dokaznega postopka z njo ni izvedlo (list. št. 41). Zato v izpodbijani sodbi navedeni razlog (o obstoju finančnih težav udeleženca kot odločilnega dejstva) nima opore v vsebini sporne listine, ki se v dokazne namene ni predložila niti uporabila. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje (1. odstavek 379. člena ZPP).

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni preizkušalo.

O stroških revizijskega postopka je bilo odločeno na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.