Jedro

Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi navedb tožeče stranke, ne da bi zaslišalo obe stranki o tem, da je bila pogodba fiktivna, ni zadosti ugotovilo dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke priznanje, da je tožnik izključni lastnik nepremičnin, vpisanih v izreku sodbe, kakor tudi izstavitev listine, na podlagi katere se bo pri opisanih nepremičninah vknjižil kot izključni lastnik, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v ponovno sojenje. Iz spisa izhaja, da je sodišče opravilo glavno obravnavo 22.4.1999, nato je narok preložilo in opozorilo stranki, da bosta zaslišani kot stranki. Nato je preklicalo narok 31.5.1999 in razpisalo novi narok, dne 12.7.1999. Tožnik na novi narok ni bil vabljen oziroma vabila ni prejel, na povratnici je podpis "...", ki na prvi pogled že ni tožnikov. Tožeča stranka ni bila pravilno vabljena. Pooblaščenka tožeče stranke pa zaradi smrti v družini ni mogla pristopiti in je prosila za preložitev. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo in gre za bistveno kršitev določb ZPP iz 7. in 11. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Sodišče je sklepalo, da ne verjame, da gre za fiktivno pogodbo. Za takšno ugotovitev pa v spisu ni bilo podatkov, razen trditve tožene stranke. Sodišče ni zaslišalo stranki, ni pribavilo listinske dokumentacije, ki bi opisovala dinamiko kupovanja in plačevanja spornih nepremičnin, razen vpogled v tiste listine, ki jih je imelo. Pravna presoja, ali gre za fiktivno pogodbo ali ne, mora temeljiti na izvedenih dokazih in ne zgolj na navedbah. Tožnik prilaga listinsko dokumentacijo o dinamiki kupovanja oz. vlaganja sredstev in fotokopije dveh položnic in končnega obračuna. Iz tega izhaja, da je tožena stranka plačala zgolj 380.030,00 din za obresti. Tožnik je do vselitve v hišo stanoval v najetem dvosobnem stanovanju in tja je sprejel toženko na stanovanje in ni zahteval plačila. Ves čas je sam skrbel zase, toženka pa je bila zaposlena pri B. in je kmalu po najetju kredita službo pustila. Kredit je plačal tožnik. Toženka je nadaljevala z obrtjo, ki ni bila uspešna. Tožnik je toženko financiral tudi po sklenitvi zakonske zveze, saj je bil uspešen pilot in večino časa v tujini. Zato se bo sodišče v nadaljevanju lahko prepričalo, da ni bilo govora o kakšni izvenzakonski skupnosti pred poroko in le kot protiuslugo je toženka za tožnika najela kredit. O toženkini obrtni dejavnosti pa tožnik prilaga vrsto dokumentacije. Predlaga zaslišanje priče S. R., tajnice pooblaščenke tožnika, ki bo pričala o prošnjah odvetnice za preložitev obravnave.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku glede na zatrjevano tožbeno podlago (2. čl. ZPP/77). Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je v celoti poravnal kupnino za hišo in garažo, da je v celoti skrbel za dokončanje hiše in opremo ter v zahtevku zahteval ugotovitev izključne lastnine na celotni nepremičnini. Glede na obrambo tožene stranke pa je med pravdo tožeča stranka postavila dodatno trditveno podlago in sicer, da je prodajna pogodba z dne 23.5.1988, v katero je vstopila toženka, fiktivna pogodba. Tožeča stranka tudi zatrjuje, da gre za navidezno pogodbo, ki nima pravnega učinka (primerjaj navedbe na list. št. 15 in 16).

O prvi tožbeni podlagi je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da je tožnik sklenil z N. d.o.o. prodajno pogodbo za nakup stanovanjske hiše in garaže na .... dne 24.2.1988. Nato je z dodatkom z dne 4.10.1988 v prodajno pogodbo vstopila tudi toženka kot sokupec z vsemi pravicami in obveznostmi iz prodajne pogodbe. Obe pogodbi sta v prilogi. Sodišče prve stopnje je na podlagi obeh pogodb in glede na trditveno podlago pravilno sklepalo, da sta pravdni stranki postali solastnika in da zato tožnik ne more uspeti z zahtevkom o izključni lastninski pravici.

Nato pa je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ugotovilo, da ne verjame tožeči stranki, da bi šlo za fiktivno pogodbo. Pri tem se je oprlo na nelogične trditve tožeče stranke, da je tožena stranka vstopila v pogodbo zato, da bi pridobila manjši kredit. Štelo je tudi, da je pogodbena stranka tudi N. in da tožeča stranka ne more zahtevati, da od tožene stranke ugotovi ničnost te pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da druge tožbene podlage, to je zatrjevane ničnosti pogodbe, sodišče prve stopnje ni zadosti obdelalo, saj za zavrnitev tožbenega zahtevka ni imelo zadosti ugotovljenega dejanskega stanja. Za pravilno uporabo 66. čl. ZOR je treba ugotoviti pravo voljo strank. Zato je tožeča stranka predlagala zaslišanje strank. Tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče lahko sklepa na podlagi opravljenega dokaznega postopka. Katerih dejstev ni treba dokazovati, pa določa 221. in naslednji členi ZPP. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnikova trditev iz pripravljalnega spisa neprepričljiva in nelogična. Na takšni ugotovitvi pa ne more temeljiti sodba, saj ne gre za dejstva, ki jih ni treba dokazovati oziroma bi bila splošno znana. Sodišče se je opredeljevalo o trditvah v pripravljalni vlogi in jih ocenjevalo za neverjetne in prirejene, kar pa ni dopustno glede na predpisani dokazni postopek in odločanje sodišča, kar je v procesnem zakonu kogentno predpisano (primerjaj 8. čl. ZPP). Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je o drugi tožbeni podlagi treba izvesti predlagane dokaze in nato ponovno odločiti. Kar pa zadeva materialnopravno izhodišče, da je N. nujni in enotni sospornik, pa je treba dodati, da za razmerje med sopogodbenikoma, ki sta kupca, to ni vedno nujno.

Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. čl. ZPP). Ker pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, je ta del izreka odpadel. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje odloči o drugi tožbeni podlagi na podlagi korektno opravljenega postopka.