Jedro

Konkretni dogodki oziroma situacije, ki jih je navajala tožnica, ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je to opredeljeno v 26. členu ZMZ. V odločbi je bilo dovolj podrobno pojasnjeno in tudi iz priloženih dokazil izhaja, da se je policija na dogodke odzvala in da je država tožnici sposobna nuditi ustrezno zaščito pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov tudi v primeru, ko jo ti preganjajo zaradi vere. Tožnica tako ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnica povedala v prošnji in kaj na osebnem razgovoru. Ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s spremembo veroizpovedi ter s težavami s svojo primarno družino. Tožena stranka sprejema, da je tožnica leta 1997 spremenila svojo veroizpoved in postala katoličanka. Dogodki, ki jih je tožnica doživela zaradi svoje veroizpovedi, po oceni tožene stranke ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno sodni praksi pomenijo trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica v izvorni državi ni bila podvržena preganjanju. Pripombe, opazke, morebitne žaljivke, za katere zatrjuje, da jih je bila deležna s strani okolice, ne dosegajo standarda preganjanja. Tožena stranka ne dvomi, da tožnico resnično moti ravnanje okolice in bližnjih članov družine in da se zaradi njih slabo počuti, vendar pa to kljub temu ne dosega standarda preganjanja. Po njenih izjavah je vsako nedeljo obiskovala sveto mašo, redno se je udeleževala molitev in aktivno sodelovala v molitveni skupnosti. Ljudje so jo sicer pogosto zmerjali, ko je odhajala ob nedeljah v cerkev, vendar je niso nikoli fizično napadli, deležna je bila zgolj neprimernih kletvic in žaljivk. Pri prakticiranju vere ni imela nobenih težav, saj razen posmehovanja in žaljivk ni naletela na ovire pri izpovedovanju svoje veroizpovedi. Tožnica je tudi navedla, da je bila v izvorni državi žrtev organiziranega kriminala in zamenjave identitete. Ko pa je bila pozvana, da pojasni, zakaj tako pomembnega dejstva ni navedla že pri podaji prošnje, je odgovorila, da sta se s sinom odločila, da bosta podrobnosti povedala kasneje. Tega razloga tožena stranka ne more sprejeti za opravičljivega. Bila je namreč poučena o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Republiki Sloveniji kot prosilka za mednarodno zaščito. Navedla ni nobenega konkretnega primera, da je bila žrtev organiziranega kriminala. Zelo skopo je tudi opisala okoliščino, da je zdravnica v zdravstvenem domu preiskovala učinke posameznih zdravil na njej in njenemu otroku. Neprepričljive so njene navedbe v povezavi z zamenjavo identitete. Na osebnem razgovoru je rekla, da je prišla zdravstvena ekipa z namenom, da njo in njenega sina odpeljejo v Zavod za zaščito otrok, pri čemer naj bi zdravstvena ekipa prišla po žensko, ki naj bi bivala skupaj z njenim bratom in naj bi imela otroka s posebnimi potrebami, ker naj bi brat identiteto te ženske in otroka skrival pod identiteto tožnice in njenega otroka. Na vprašanje, ali ne bi zdravstveno osebje predhodno preverilo identiteto tožnice in sina, je odgovorila, da jih to ni zanimalo. Na vprašanje, zakaj bi njenega sina, ki je zdrav in polnoleten, zdravstvena ekipa odpeljala v Zavod za zaščito otrok, ni odgovorila. Zelo skopo je opisala tudi okoliščino, da so jo poskušali vpeljati v prostitucijo. V zvezi s tem je le povedala, da so jo sosedje žalili in zmerjali iz razloga, ker je njena sestra snemala porno filme in so to pripisovali tudi njej. Navedla ni nobenega konkretnega primera, da bi bila žrtev prostitucije in trgovine z ljudmi. Prav tako ni navedla nobenega konkretnega primera, da je bila žrtev organiziranega kriminala. V skladu s 3. točko 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) so nedržavni subjekti, kar so v konkretnem primeru bližnja okolica in tožničini bližnji družinski člani, lahko subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država, oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Iz izjav tožnice je razvidno, da je tožnica večkrat prijavila grožnje in je policija prijave tudi sprejela in je bila deležna ustrezne obravnave s strani policije in drugih inštitucij in organizacij. Le te so ustrezno obravnavale primere kaznivih dejanj, ki naj bi se zgodili nad tožnico. Policija je voljna pomagati tožnici in nuditi pomoč svojim državljanom. Uspešno se spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima. Tožnica se ne more uspešno sklicevati, da policija ni storila ničesar in da ji ni zmožna nuditi zaščite. Dokazila, ki jih je predložila, ne potrjujejo njenih navedb, ki jih je podala pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru, ampak iz njih izhaja ravno nasprotno. Priložena dokazila izkazujejo, da je država tožnici sposobna nuditi ustrezno zaščito, saj je bila v vseh primerih deležna ustrezne obravnave s strani policije kot tudi drugih institucij in nevladnih organizacij.

Tožena stranka je tudi pridobila informacije o izvorni državi, ki jih v nadaljevanju odločbe podrobno povzema. Na podlagi proučenih informacij tožena stranka ugotavlja, da ni mogoče slediti tožničinim navedbam, da bi bila v Bosni in Hercegovini preganjana kot pripadnica katoliške veroizpovedi. Katoliška veroizpoved je ena izmed treh glavnih na ozemlju Bosne in Hercegovine. Bosna in Hercegovina je sprejela ustrezno zakonodajo o verskem delovanju, ravno tako njena ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi, enakost vseh ver pred zakonom in pravico vsake osebe do svobode veroizpovedi. Poročila sicer omenjajo primere napadov, vendar iz vseh poročil izhaja, da se njihovo število vsako leto zmanjšuje. Iz poročil prav tako izhaja, da se v zadnjih letih povečuje kazenski pregon oseb ter obsodbe dejanj, ki so versko motivirana. Odnos oblasti do katoliške skupnosti je soliden, kar poudarjajo celo predstavniki katoliške veroizpovedi. Tožnica zaradi njene katoliške veroizpovedi ob vrnitvi v izvorno državo ne bo utrpela preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ. Tožnica je v postopku tudi zatrjevala, da je preganjana s strani fizičnih oseb in kriminalnih združb. Iz informacij izhaja, da te kriminalne združbe lahko dejansko in učinkovito preganja tožničina izvorna država, saj je v Bosni in Hercegovini vzpostavljena oblast, ki svoje državljane lahko učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov ali kriminalnih združb. Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati niti navedbe tožnice, da je policija v Bosni in Hercegovini vpletena v organiziran kriminal. Iz informacij jasno izhaja, da je policija v Bosni in Hercegovini sposobna ustrezno odreagirati, če zazna kriminalna dejanja znotraj svojih vrst in v drugih državnih institucijah. Uvedla je številne postopke zoper svoje uslužbence, ki so bili vpleteni v kriminalna dejanja.

Tožnica pa tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ni uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Ker so njene navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanem preganjanju zaradi njene veroizpovedi, je tožena stranka njene navedbe presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca, ko je presojala razloge iz 2. alineje 28. člena ZMZ. Ob vrnitvi v izvorno državo tožnica ne bila podvržena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. V izvorni državi tožnice pa tudi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnice.

Tožnica v tožbi na kratko povzema, kaj je povedala ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ter da s strani policije s sinom nista bila deležna zaščite in da se je policija ukvarjala s kriminalom in mamili. Bila je priča dogodku, ko je vplivni policist nesel večji zavitek droge v šolo. Tožničin brat in ženska, s katero je živel, sta preprodajala heroin. Nekega dne so jo policisti ustno obvestili, da se mora zglasiti na policiji in ko je tam dala izjavo o trgovanju z mamili, ji je inšpektor rekel, da bi bilo bolje, da je v povezavi s tem popolnoma tiho. Center za socialno delo je sestavil lažni psihološki profil o tožnici in jo ocenil kot neprištevno, invalidska komisija pa je njen zahtevek za invalidnost zavrgla. Tožnica je izpovedala, da ima psihične težave in je bila večkrat na zdravljenju na nevropsihiatriji v Republiki Ž. Tožena stranka se do navedb v zvezi s tožničinim zdravjem ni opredelila. Tožničine navedbe v zvezi z delom policije se ujemajo s poročili iz izvorne države, ki so navedeni v izpodbijani odločbi ter poročili, priloženimi tej tožbi. Iz poročila države v prehodnem obdobju izhaja, da je bilo v Bosni in Hercegovini kljub intenzivnim naporom mednarodne skupnosti malo narejenega v boju proti prevladujoči korupciji. Vsi pozitivni dogodki tekom leta so bili rezultat ad hoc dejavnosti, ne pa sistematične izboljšave ob podpori politične volje na lokalni ravni. Sodišča v BiH obravnavajo manj primerov korupcije, čeprav narašča število prijavljenih primerov. Politiki na vseh ravneh so pogosto vpleteni v korupktivne dejavnosti, vendar le redko pridejo pred sodnika in so obsojeni. Iz poročila Sveta Evrope izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve Bosne in Hercegovine ignoriralo kriminal v lastnih vrstah. O korupciji v policiji poročajo tudi priloženi članki. Gre za popolnoma nove članke, zato jih ni bilo možno predložiti tekom postopka na prvi stopnji. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da v Bosni in Hercegovini prihaja v vseh predelih države do diskriminacije verskih manjšin. Diskriminiranost kristjanov pa se kaže v tem, da ni bilo izdano še nobeno gradbeno dovoljenje za krščansko cerkev in da se nacionalizirane cerkve kljub sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, da se to stori, ne vračajo prejšnjim lastnikom. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne more sprejeti tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zato pri njej vztraja. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi tožene stranke, zaradi česar je razloge izpodbijane odločbe tudi nekoliko bolj podrobno povzelo v tej obrazložitvi.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnica v svoji matični državi ni deležna zaščite s strani pristojnih organov, saj se je policija vedno odzvala, ko je bilo to potrebno, kar je razvidno tudi iz predloženega pismenega gradiva, konkretno iz pismene dokumentacije, ki jo je predložila tožnica. V zvezi s tožbeno trditvijo, da jo je želel center za socialno delo s sinom odpeljati v Zavod za zaščito otrok popolnoma neupravičeno, sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do teh navedb v odločbi opredelila, s tem, ko je navedla, da so neprepričljive njene navedbe v povezavi z zamenjavo identitete. Sodišče pojasnjuje, da je nelogično, da ne bi zdravstveno osebje predhodno preverilo identiteto tožnice in sina in da bi njenega sina, ki je zdrav in polnoleten, zdravstvena ekipa odpeljala v Zavod za zaščito otrok.

Tožnica nadalje v tožbi navaja, da je nekoč vplivni policist nesel večji zavitek droge v šolo, da sta njen brat in ženska, s katero je živel, preprodajala heroin in da so ji na policiji v zvezi s tem rekli, da bi bilo bolje, če je v zvezi s tem tiho. V kolikor se je ta dogodek zgodil, kaže to na na nepravilno delovanje policije, ki ni hotela odreagirati, ko bi morala, vendar pa konkretno ta dogodek ne ustreza definiciji preganjanja, kot je to opredeljeno v 26. členu ZMZ. V tožbi je tudi navedeno, da je invalidska komisija zavrgla tožničin zahtevek. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu nahajajo odločbe pristojnih organov v zvezi s tem, kjer je pojasnjena zavrnitev zahtevka in citirana ustrezna pravna podlaga. Le-te so obrazložene in iz njih ni mogoče sklepati, da bi šlo za kakršnokoli preganjanje zaradi tožničine vere.

Nadalje je v tožbi navedeno, da ima tožnica psihične težave in da je bila večkrat na zdravljenju na nevropsihiatriji v Republiki Ž. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnica na osebnem razgovoru povedala, da je ženska, ki je živela v hiši skupaj s tožničinim bratom povedala, da se je v Ž. ukvarjala s prostitucijo in se pretepala z nemškimi specialci ter rekla, da ima rada mlajše moške. Izjavila je tudi, da je imela psihične težave in je bila večkrat na zdravljenju na nevropsihiatriji v Ž. (stran 12 in 13 zapisnika o osebnem razgovoru). Ta ženska naj bi to izjavila na oddaji na TV Z. Iz tega torej izhaja, da je tožnica za neko drugo osebo rekla, da ima psihične težave in da je bila na zdravljenju na nevropsihiatriji v Ž. Pač pa je pri podaji prošnje na vprašanje o svojih zdravstvenih težavah navajala le različne telesne bolezni, ne pa tudi psihičnih težav (odgovor na vprašanje št. 25).

Nadalje tožnica v tožbi navaja, da iz različnih poročil o Bosni in Hercegovini izhaja, da je malo narejenega v boju proti korupciji, da ni sistematične izboljšave na tem področju, da so politiki pogosto vpleteni v koruptivne dejavnosti in da Ministrstvo za notranje zadeve BiH ignorira kriminal v lastnih vrstah. Vse te navedbe so po mnenju sodišča le splošne navedbe na načelni ravni, ki konkretno niso povezane s tožničinim primerom, saj je bilo v odločbi dovolj podrobno pojasnjeno in tudi iz priloženih dokazil izhaja, da se je policija na dogodke v zvezi s tožnico odzvala in odreagirala. Tudi iz trditev, da prihaja do diskriminacije verskih manjšin, da ni bilo izdano še nobeno gradbeno dovoljenje za krščansko cerkev in da se nacionalizirane cerkve ne vračajo, ne izhaja, da bi to pomenilo konkretno za tožnico preganjanje v smislu 26. člena ZMZ, saj je bilo že pojasnjeno, da je država tožnici sposobna nuditi ustrezno zaščito, ker je bila v vseh primerih deležna ustrezne obravnave s strani policije kot tudi drugih institucij in nevladnih organizacij, kar pomeni, da ji je država sposobna nuditi pomoč pred preganjanjem s strani nedržavnih subjektov tudi v primeru, ko jo ti preganjajo zaradi vere.

Ker tožnica ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.