Jedro

Pritožba pooblaščenke in pridržane osebe izpostavlja, da je bila pridržani osebi kršena pravica t. i. mirande. Sodišče prve stopnje je v postopku zadržani osebi zagotovilo v ZDZdr določena procesnopravna jamstva, ki imajo svojo podlago (tudi) v 19. členu Ustave.

Sodišče je opozorilo zadržano osebo, da mora govoriti resnico. Ker je v teh postopkih položaj udeleženca bistveno drugačen, kot položaj stranke ali udeleženca v drugih (ne)pravdnih postopkih, ima pravica zoper samoobtožbo širši (drugačen) pravni pomen, zaradi učinkovite zaščite varstva pravic zadržane osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se A. A.1 zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v X za obdobje dveh mesecev (do vključno 1. 3. 2018). Sodišče je ugotovilo, da ima zadržana oseba paranoidno shizofrenijo, zaradi česar je njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoja ravnanja hudo motena. Iz njenih ravnanj izhaja, da zaradi vpliva duševne bolezni obstaja velika nevarnost (samo)poškodbe ter ogrozitve njenega zdravja in življenja, ogroža pa na enak način tudi druge, zato predstavlja zadržana oseba nevarnost za okolico. Sodišče je ugotovilo, da vzrokov motnje in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zgolj z zadržanjem osebe na oddelku pod posebnim nadzorom.

2. Zadržana oseba v pritožbi navaja, da so pri tretji aretaciji v stanovanje vdrli policisti v spremstvu zdravstvenega osebja in jo vklenili. Ob zadržanju so ji bile kršene pravice po "mirandi", ker ji niso bile predstavljene njene pravice. Osebje psihiatrične klinike jo ni seznanilo z razlogi sprejema, niso ji zagotovili, da bi jo zastopal varuh pacientovih pravic, zato ni želela odgovarjati na vprašanja. Zadržana oseba meni, da ne ogroža svojega življenja in zdravja, niti življenja in zdravja drugih. Meni, da je prisebna, zavestna, čistih in jasnih misli in nima duševne motnje. Zmožna je presojati realnost in obvladovati svoja ravnanja. Razlogi, ki jih navaja psihiater za zadržanje so pavšalni in med seboj v nasprotju. Spornega dne je stanovanje čistila, ker je za silvestrovo pričakovala obiske. Poleg urejenega doma je za prijetno atmosfero potrebna tudi dišeča svečka. Pred četrto hospitalizacijo je odšla po torti za otroka in pred odhodom iz bloka videla soseda, kako razbijata po vratih. Ker se je zelo prestrašila, je odšla. V kolikor bi bil sosed pri vratih še čez eno uro, bi poklicala policijo. Psihiatri so neenotni pri opredelitvi njene duševne motnje. Nekateri ugotavljajo, da gre za psihozo, drugi, da gre za depresijo, tretji pa ugotavljajo obstoj paranoidne shizofrenije. Zadržana oseba zdravljenja ne potrebuje, ker je zdrava, zato zahteva objektivnega izvedenca, ki ni iz EU. Izvedenci v Sloveniji so med seboj povezani. Zadržana oseba navaja, da vedno previdno vozi avtomobil. Iz zdravstvenega sistema je izstopila, ker so jo zdravili testno. Njena zdravnica ji je pojasnila, da ljudje jemljejo zdravila desetletja in to ni nič takšnega. Kot zdravnica ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker zadržani osebi ni predstavila stranskih učinkov zdravil, zato je o tem seznanila Agencijo za zdravila. Med hospitalizacijo je medicinska sestra dejala, da ji daje "vitaminčke", čeprav je dobila tablete. Na ta način je bilo grobo poseženo v njeno telo. Zadržana oseba navaja, da se je odločila, da se bo zdravila preventivno s TKM in medicinsko konopljo, ker so bile posledice tretje prisilne hospitalizacije tako hude, da je komaj preživela, zato zavrača vsa zdravila. V psihiatrični bolnišnici zahtevajo od pacientov, da jemljejo zdravila, vendar jih ne seznanijo s stranskimi učinki, ki jih povzročajo zdravila, ki se pokažejo zelo kmalu. Ob vizitah govorijo le o zdravilih in o ničemer drugem. Paciente imajo za "zadnja praseta" in se iz ljudi norčujejo.

3. Pritožbo vlaga tudi pooblaščenka zadržane osebe. Navaja, da nasprotuje ugotovitvam sodišča in izvedenca. Iz izpovedbe zadržane osebe izhaja, da je zadržana oseba zdrava, da nima ne psihoze in ne paranoidne shizofrenije. Psihoza in paranoidna shizofrenija nista sopomenki, zato je treba postaviti novega izvedenca, ker izvedenec meša med pojmom psihoza in paranoidna shizofrenija. Postavitev novega izvedenca bo pripeljala do drugačnih ugotovitev in sicer, da zadržana oseba zdravljenja ne potrebuje, ker tudi zdravil ne potrebuje. Protiustavno je zato, da se zadržano osebo sili k zdravljenju in k jemanju zdravil, ki imajo številne nezaželene učinke. Takšen način je bil vsiljen zadržani osebi že v prejšnjih hospitalizacijah. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je tokrat potreben daljši čas hospitalizacije. Zadržana oseba nima blodenj, ne vozi avtomobila nevarno, ne obnaša se nenavadno. Tudi ne drži, da naj bi zakurila pod posteljo. Stanovanje je le zračila in nato prižgala dišeče svečke, kot to stori marsikdo drug. V postopku ji ni bilo omogočeno, da bi jo zastopal zastopnik pacientovih pravic. Ob zadržanju ji ni bila dana t.i. miranda, v posledici česar so ji bile kršene temeljne človekove pravice, ker ne ve, zakaj so jo odpeljali na prisilno zdravljenje, ki ga ne potrebuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo v skladu z določbami Zakona o duševnem zdravju2. Na podlagi 23. člena ZDZdr je s sklepom Pr 7/2018 z dne 1. 1. 2018 zadržani osebi postavilo zastopnika istega dne, kot je prejelo obvestilo direktorja Psihiatrične klinike v X o sprejemu zadržane osebe brez privolitve v nujnem primeru na oddelek pod posebnim nadzorom. Sodišče je zaslišalo zadržano osebo ob prisotnosti njene pooblaščenke. Pooblaščenka in zadržana oseba sta bili prisotni pri podaji izvedenskega mnenja. Sodišče je seznanilo zadržano osebo o razlogih za uvedbo postopka in da si lahko zamenja odvetnika. Udeleženci postopka so bili tudi opozorjeni, da gre za tajni postopek in na pravne posledice kršitve tajnosti postopka.

6. Pritožba pooblaščenke in pridržane osebe izpostavlja, da je bila pridržani osebi kršena pravica t. i. "mirande"3. Sodišče prve stopnje je v postopku zadržani osebi zagotovilo v zakonu (ZDZdr) določena procesnopravna jamstva, ki imajo svojo podlago (tudi) v 19. členu Ustave4. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo le izpovedbo, ki jo je dala zadržana oseba potem, ko jo je sodišče seznanilo z razlogi za uvedbo postopka in ki jo je dala ob prisotnosti njene pooblaščenke. Pred izpovedbo je bila zadržana oseba seznanjena s pravico, da lahko zamenja odvetnika, ki ga je postavilo sodišče, odvetnica in zadržana oseba pa sta bili prisotni pri zaslišanju izvedenca. Zadržani osebi in njeni odvetnici je bil pred zaslišanjem vročen sklep o uvedbi postopka, v katerem so pojasnjeni razlogi za uvedbo postopka, da je bila zadržani osebi postavljena odvetnica, ki jo zadržana oseba lahko zamenja in da bo v postopku izvedenec podal izvedensko mnenje. Zadržano osebo je sodišče pred zaslišanjem opozorilo tudi na pravico, da ni dolžna izpovedovati, kot to določa 262. člen ZPP (ki se uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku5). V tem členu je posebej določeno, da se stranko (oziroma udeleženca postopka) ne sme prisiliti k izpovedbi. Sodišče je tudi opozorilo zadržano osebo, da mora govoriti resnico6. 7. Sodišče prve stopnje je v postopku sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve pravilno ugotovilo, da kumulativno obstajajo vse zakonske predpostavke iz 39. člena ZDZdr. Iz ravnanj pridržane osebe prepričljivo izhaja, da ogroža svoje življenje in zdravje ter hkrati tudi življenje in zdravje drugih, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržana oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, hkrati pa tudi, da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

8. Izvedenec je izpovedal, da ima zadržana oseba "pravo duševno bolezen paranoidno shizofrenijo." Sodišče prve stopnje pa je v sklepu zapisalo, da pridržana oseba potrebuje ustrezno terapijo zaradi poslabšanja "psihoze - paranoidne shizofrenije." Vendar ta zapis, ki dobesedno ne povzema duševne motnje, kot jo je opredelil izvedenec7, kot to trdi pritožba, v ničemer ne spreminja pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bile utemeljena podlaga, da se osebo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike. Splošno znano dejstvo je, da je psihoza duševna motnja, shizofrenija pa je ena izmed več vrst psihoz. Za shizofrenijo je značilno, da gre za bolezen, ki potrebuje redno zdravljenje, pri čemer je odločilno sodelovanje pacienta pri zdravljenju. Psihoza namreč poruši doživljanje resničnosti in bolnik jo vidi drugače kot drugi, zato se bolniki bolezni ne zavedajo in so prepričani, da zdravljenja ne potrebujejo8. Analiza ravnanj zadržane osebe ob dogodkih, kot jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa, to porušeno resničnost pri zadržani osebi potrjuje, kar pa je odločilno, ravnanja zadržane osebe dokazujejo resno ogroženost njenega zdravja in življenja ter zdravja in življenja drugih. Zadržana oseba opisuje prižiganje svečk pod posteljo kot del "prijetne atmosfere", čeprav je bila zato potrebna intervencija. Pridržana oseba v pritožbi opisuje, da je pred prisilno hospitalizacijo odšla po torte za otroka, videla je "soseda in njegovo ženo, ki sta razbijala po vratih, ker pa se je prestrašila, je odšla," kar potrjuje, da spravlja s svojimi dejanji v življenjsko nevarnost sebe in druge. Tudi brat zadržane osebe v izpovedbi opisuje ravnanja svoje sestre, ki potrjujejo obstoj duševne bolezni in s katerimi zadržana oseba resno ogroža sebe in druge. Brat zadržane osebe pojasnjuje, da njegova sestra odpira okna, ker naj bi bil v radiatorjih plin, opisuje njeno nevarno vožnjo z osebnim avtomobilom in nerazumljive obtožbe o spolnem nadlegovanju dobrih družinskih znancev, s tem, da v službi ni mogla ustrezno opravljati dela.

9. Pri pridržani osebi zato obstaja duševna motnja, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje in dojemanja sebe in okolja, torej ne gre le za neprilagojenost moralnim, socialnim ali drugim vrednotam oziroma ravnanjem, ki jih družba šteje kot običajno sprejemljive. Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike je nujno, ker je to edini možen način zdravljenja zadržane osebe in zaradi obvladovanja njenega nevarnega vedenja, s katerim ogroža svoje življenje in življenje drugih. Zadržana oseba odklanja zdravljenje, ne želi jemati zdravil, čeprav je prav redno jemanje zdravil temeljna predpostavka za uspešno zdravljenje shizofrenije, poleg psihoterapije. Značilnost shizofrenije je prav v tem, da se oseba s to duševno motnjo, teh motenj ne zaveda in zato odklanjajo zdravljenje. Pomemben del uspešnosti zdravljenja je, da se oseba stanja zave. Zadržana oseba ima paranoidno shizofrenijo, za katero je značilna motnja mišljenja in neodgovorno vedenje. Vse te ugotovitve temeljijo na mnenju izvedenca, zadržana oseba in njena pooblaščenka pa na mnenje izvedenca nista dali pripomb ob njegovem zaslišanju. V mnenju izvedenca tudi ni nasprotij, prav tako ni nastal dvom o pravilnosti mnenja (glej tretji odstavek 254. člena ZPP), zato ni utemeljen pritožbeni predlog, da se postavi nov izvedenec.

10. Pritožba vztrajata pri tezi, da zadržana osebe ne potrebuje zdravljenja, da zdravljenje z zdravili zadržani osebi škoduje, kar le dodatno potrjuje, da je sodišče prve stopnje določilo primerno trajanje zadržanja, ki ima podlago v izvedenskem mnenju.

11. Zadržana oseba zatrjuje, da so tudi drugi udeleženci nepravilno (nezakonito) postopali, tako v fazi, preden je postopek začelo voditi sodišče prve stopnje, kakor tudi v času preteklih zdravljenj zadržane osebe na psihiatrični kliniki. Ta zatrjevana dejstva, glede na že predstavljena dejstva, ki jih je v tem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ne morejo spremeniti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo odločitev o zadržanju osebe na psihiatrični kliniki na oddelku pod posebnim nadzorom. Zatrjevane kršitve v postopku zdravljenja bo zadržana oseba lahko uveljavila v drugih postopkih, pri uveljavljanju teh pravic pa ji bo lahko strokovno svetoval zastopnik pacientovih pravic (glej Zakon o pacientovih pravicah).

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 37. členom ZNP).

1 V nadaljevanju zadržana oseba. 2 V nadaljevanju ZDZdr. 3 Pritožba s tem smiselno zatrjuje, da so ji bile kršene pravice iz tretjega odstavka 19. člena Ustave, ki določa, da "ima vsak pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojen organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje." 4 Do teh se je pritožbeno sodišče deloma že opredelilo v prejšnji točki obrazložitve sklepa. 5 V nadaljevanju ZNP. 6 Očitno ob upoštevanju določbe drugega odstavka 238. člena ZPP v zvezi z 263. člena ZPP, kar pa pritožba opredeljeno ne izpodbija. Treba je upoštevati, da gre v teh zadevah, ki se vodijo po ZDZdr, za poseben nepravdni postopek, ki se bistveno razlikuje od pravdnih in tudi večine drugih nepravdnih postopkov, ker je udeleženec postopka (le) zadržana oseba (in se razmerja ne urejajo med dvema ali več udeleženci (ne)pravdnega postopka), zoper katerega se vodi postopek in kateremu grozi, da bo njegova osebna svoboda zaradi njegovega osebnega stanja za določeno časovno obdobje bistveno omejena zaradi odločbe sodišča, v kateri mu bo naloženo zdravljenje, ki ga zadržana oseba šteje kot nedopusten poseg v pravico do svobode (19. člen Ustave) ter v njegovo pravico do zasebnosti in osebnostne pravice (35. člen Ustave) ter kot kršitev njegove pravice iz tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki določa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon; zadržana oseba pa zatrjuje, da ne gre za takšen v zakonu dopusten primer zdravljenja. Ker je v teh postopkih položaj udeleženca bistveno drugačen, kot položaj stranke ali udeleženca v drugih (ne)pravdnih postopkih, ima pravica zoper samoobtožbo širši (drugačen) pravni pomen, zaradi učinkovite zaščite varstva pravic zadržane osebe. 7 V nadaljnji obrazložitvi tudi sodišče prve stopnje duševno motnjo zadržane osebe označi kot paranoidno shizofrenijo. 8 Glej prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., spec. psihiater: Sodelovanje bolnikov pri zdravljenju shizofrenije,www.viva.si, glej tudi www.eZdravje in sl.wikipedia.org.