Jedro

Prosilec ne more pridobiti pravice do materialne oskrbe (druga alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) in pravice do finančne oskrbe (tretja alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) hkrati, temveč sta omenjeni pravici alternativni in prva prosilcu pripada v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, druga pa v primeru nastanitve na zasebnem naslovu.

Če so v določenem obdobju izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev pravice do finančne pomoči in upravičenec to upravičenje v časovnih okvirjih podaljšuje, potem le-ta lahko pripada upravičencu tudi za nazaj, ko je bil nastanjen na zasebnem naslovu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 450-4/2018/6 (URSOIM1-04) z dne 9. 4. 2018 odpravi v 2. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča, št. I U 246/2017 z dne 24. 1. 2018, je toženka odločila v 1. točki izreka, da tožniku, ki je bil prosilec za mednarodno zaščito do vključno 23. 11. 2016 (ko je postala pravnomočna zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev mednarodne zaščite) pripada mesečna finančna pomoč, v 2. točki izreka pa je odločila, da višina finančne pomoči od 11. 10. 2016 do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito (to je do 23. 11. 2016) znaša 297,53 EUR.

2. V odločbi toženka navaja, da je prosilec 16. 8. 2016 vložil prošnjo za razselitev zunaj azilnega doma, ki mu je bila odobrena 11. 10. 2016. Pri SNOI je 30. 11. 2017 tožnik vložil vlogo za uveljavljanje finančne pomoči, ki mu je bila dne 3. 1. 2017 zavržena. Prosilec je nato preko svojega pooblaščenca 8. 2. 2017 sprožil upravni spor. Upravno sodišče RS je 24. 1. 2018 izdalo sodbo številka I U 246/2017-14, s katero je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, pri tem pa je podalo navodilo, da med strankama ni sporno, da tožnik ob podaji prošnje za finančno pomoč ni bil več prosilec, bistveno pa je, ali se je njegova prošnja za finančno pomoč, če je bila podana v razumnem časovnem okviru po ponovni odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za bivanje na zasebnem naslovu, nanašala na obdobje, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito ter je v tistem obdobju izpolnjeval pogoj za pravice iz tretje alineje prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Pri ponovnem odločanju je pristojni organ preverjal, ali so v danem primeru podani pogoji za uveljavljanje finančne pomoči prosilcu za mednarodno zaščito. V odločbi organ ugotavlja, da je bila prosilcu odobrena razselitev 11. 10. 2017 (pravilno 2016). Na podlagi odobrene vloge za razselitev na zasebni naslov lahko šele prosilec poda vlogo za uveljavljanje finančne pomoči, kar je prosilec storil sicer z vlogo 30. 11. 2017 (pravilno 30. 11. 2016). Iz sodbe I U 246/2017-14 z dne 24. 1. 2018 izhaja, da kadar se uresničuje finančna pomoč v primeru nastanitve na zasebni naslov večkrat v določenih zaporedjih na istem ali drugem zasebnem naslovu, je narava pravice takšna, da če so v določenem obdobju izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev te pravice in upravičenec to upravičenje v časovnih okvirih podaljšuje, potem le-ta lahko pripada upravičencu za nazaj, ko je bil nastanjen na zasebnem naslovu. Postopek priznanja mednarodne zaščite je 23. 11. 2016 postal pravnomočen. Organ ugotavlja, da glede na to, da je bila prosilcu odobrena razselitev na zasebni naslov 11. 10. 2017 (pravilno 2016) ter da nima lastnih sredstev za preživljanje, kar je razvidno iz vloge za uveljavljanje finančne pomoči z dne 30. 11. 2017 (pravilno 2016) ter da je bil v tem času dejansko prosilec za mednarodno zaščito, zato tožniku pripada finančna pomoč od 11. 10. 2016 dalje do 23. 11. 2016 v višini enega minimalnega dohodka, kar znaša 297,53 EUR.

3. V tožbi, ki jo vlaga zoper navedeno odločbo, tožnik izpodbija 2. točko izreka te odločbe, in sicer zato, ker z njo ni bilo odločeno o primarnem zahtevku, a ni bila izdana kot delna sodba - organ je namreč odločil samo o subsidiarnem zahtevku (in še to napačno), o primarnem subsidiarnem zahtevku pa ne. Po tožniku primarni zahtevek predstavlja odločitev, da je tožnik do nadaljnjega izplačevanja finančne pomoči upravičen za ves čas, odkar se njegov postopek odločanja v prošnji za azil nadaljuje, točneje od 1. 9. 2016 naprej (ker je do takrat še prejemal denarno socialno pomoč kot tujec z dovolitvijo zadrževanja), toženka pa je odločila le o subsidiarnem zahtevku – zahtevku za izplačevanje finančne pomoči od dne ponovne odobritve razselitve (to je od 11. 10. 2016) naprej, kar pa je očitna kršitev drugega odstavka 207. člena ZUP-1, po katerem mora biti z odločbo odločeno o vseh zahtevkih stranke, razen če se v nekaterih zahtevkih odloči z delno odločbo. Poleg tega tožnik ugovarja tudi napačni višini izračuna pomoči od 11. 10. 2016 do 23. 11. 2016. Finančna pomoč je bila tožniku priznana za navedeno obdobje, vendar le v višini, kakršna pripada upravičencu za en mesec, čeprav je bilo to obdobje daljše. Tožnik predlaga odpravo odločbe v izpodbijanem delu. Tožnik podaja tudi prošnjo za oprostitev plačila takse in drugih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila tožniku izdana odločba o dovolitvi zadrževanja PU Ljubljana od 5. 9. 2017 do 5. 3. 2018, za kar je prejemal mesečno denarno socialno pomoč, tožnik pa ima izdanih še več odločb o dovolitvi zadrževanja, med drugim tudi odločbo št. 021-4/2015/26 (3E23-01) z dne 16. 5. 2015 od 6. 5. 2016 do 5. 11. 2016 ter odločbo št. 021-4/2015/30 (3E23-01) z dne 7. 12. 2016, da mu z dnem 17. 10. 2016 preneha pravica do osnovne oskrbe (na podlagi odločitve sodišča - ponoven postopek za priznanje mednarodne zaščite). Toženka sicer prereka tožbene navedbe, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne ter ponovno poudarja, da tožniku pripada finančna pomoč v višini enega minimalnega dohodka, kar znaša 297,53 EUR, in sicer za čas od 11. 10. 2016 do pravnomočno končanega postopka (to je do 23. 11. 2016).

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je bil 23. 11. 2016 pravnomočno končan tožnikov postopek za mednarodno zaščito. Med strankama tako ni sporno, da tožniku pripada finančna pomoč le do dne pravnomočno končanega postopka mednarodne zaščite, to je 23. 11. 2016. 7. Med strankama pa je sporno, ali pripada finančna pomoč tožniku že od 1. 9. 2016 ali pa od 11. 10. 2016 dalje, kot je v izpodbijani odločbi že odločila toženka – s tem dnem je bila namreč izdana odločba toženke tožniku o odobritvi razselitve na zasebni naslov. Prošnja za razselitev je bila vložena 16. 8. 2016, kar med strankama tudi ni sporno, vendar je po neprerekani trditvi tožnika slednji prejemal še denarno socialno pomoč do 1. 9. 2016, zato zahteva dodelitev finančne pomoči s 1. 9. 2016. 8. Sodišče se ne strinja z ugovorom tožnika, da je toženka odločila le o podrednem, ne pa o primarnem zahtevku - dejansko je z vlogo z dne 30. 11. 2016 tožnik zahteval dodelitev finančne pomoči že s 1. 9. 2016 (kar sicer sam označuje kot primarni zahtevek)1. Nadaljnjih tožnikovih trditev o tem, da če temu ne bo ugodeno, bo sprožil upravni spor in bo zahteval finančno pomoč vsaj od 11. 10. 2016 dalje, ne gre šteti za dodatno postavljeni podredni zahtevek, temveč vse navedeno predstavlja le zahtevek za dodelitev finančne pomoči od (vsaj) 1. 9. 2016 dalje.

9. Sodišče pa se strinja z ugovorom tožnika, da toženka ni odločila o celotnem zahtevku tožeče stranke, saj toženka ni odločila o vtoževanem obdobju finančne pomoči od 1. 9. 2016 do 11. 10. 2016. Glede navedenega obdobja ni podala nobenih razlogov in ni o tem odločila. V izpodbijani odločbi toženka tako ni spoštovala določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sploh ni ugotavljala dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo pogojev za dodelitev finančne pomoči v navedenem obdobju, zato je bilo potrebno že iz tega razloga odpraviti 2. točko izreka izpodbijane odločbe, skladno s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP.

10. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 78. člena določa, da pravice iz prvega člena 78. člena ZMZ-1 (med drugim tudi finančno pomoč v primeru nastanitve na zasebnem naslovu v skladu s tem zakonom) prosilec pridobi z vložitvijo prošnje in traja do izvršljivosti odločitve pristojnega organa o prošnji.

11. Upravno sodišče je že s sodbo I U 18/2017 z dne 2. 2. 2017 odločilo, da prosilec ne more pridobiti pravice do materialne oskrbe (druga alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) in pravice do finančne oskrbe (tretja alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) hkrati, temveč sta omenjeni pravici alternativni in prva prosilcu pripada v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, druga pa v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Prosilec tako ne pridobi obeh pravic hkrati, temveč lahko ob vložitvi prošnje najprej pridobi pravico do materialne oskrbe, če je nastanjen v azilnem domu ali njegovi izpostavi, nato pa v trenutku, ko mu je odobrena nastanitev na zasebnem naslovu, njegova pravica do materialne oskrbe preneha in mu pripade pravica do finančne oskrbe za nastanitev na zasebnem naslovu. Relevanten časovni trenutek za prenehanje ene in za nastanek druge pravice predstavlja čas izdaje odločbe, s katero se prosilcu odobri nastanitev na zasebnem naslovu (ne pa šele z datumom vročitve odločbe).

12. Na takšen način je sicer odločila tudi toženka, vendar je konkretni primer drugačen od že obravnavanega v sodbi I U 18/2017 z dne 2. 2. 2017. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe v zadevi I U 246/2017 z dne 24. 1. 2018, je narava pravice do finančne pomoči iz tretje alineje prvega odstavka 78. člena ZMZ-1, kadar se uresničuje večkrat po določenih zaporedjih na istem ali drugem zasebnem naslovu, taka, da če so v določenem obdobju izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev te pravice in upravičenec to upravičenje v časovnih okvirjih podaljšuje, potem le-ta lahko pripada upravičencu tudi za nazaj, ko je bil nastanjen na zasebnem naslovu, glede na to, da pristojni organ na podlagi prošnje za finančno pomoč v primeru nastanitve na zasebnem naslovu preverja izpolnjevanje pogojev, tudi če gre zgolj za podaljševanje dovoljenja za nastanitev na zasebnem naslovu in za podaljševanje dodeljevanja finančne pomoči. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do neupravičenega časovnega zamika pri uresničevanju zakonske pravice do finančne pomoči, v primeru zakonite nastanitve prosilca na zasebnem naslovu, tako da bi bil upravičenec v določenem obdobju, čeprav je bil zakonito nastanjen na zasebnem naslovu in je v relevantnem obdobju izpolnjeval pogoje za finančno pomoč, nedopustno izključen iz te finančne pomoči, čeprav je v danem obdobju imel status prosilca1. 13. Tudi po interpretaciji sodišča EU, ki temelji na primarnem pravu iz določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, prosilec ne sme biti "niti za začasno obdobje" po vložitvi prošnje izključen iz zaščite minimalnih standardov za sprejem.2 Tudi drugi in tretji odstavek 13. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)3 določata, da morajo materialni pogoji za sprejem zagotoviti življenjski standard, ki je primeren za zdravje prosilcev in ki lahko zagotovi njihovo eksistenco. Nadalje države članice lahko predvidijo, da so nekateri materialni pogoji odvisni od pogoja, da prosilci nimajo zadostnih sredstev (tretji in četrti odstavek 13. člena Direktive o sprejemu), materialni pogoji pa se lahko zagotovijo v naravi ali v obliki finančne pomoči ali kuponov ali kot kombinacija (peti odstavek 13. člena Direktive o sprejemu). V temu okviru iz sekundarnega prava EU je treba dodati še dodaten pravni okvir, ki se veže na primarno pravo, in sicer na temeljno pravico do varstva človekovega dostojanstva iz prvega člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi s sodno prakso SEU. V sodbi v zadevi Cimade (C-179/11) Sodišče EU pravi, da "člen 13 (1) Direktive 2003/9 v zvezi z obdobjem, v katerem morajo biti prosilcem na voljo materialni pogoji za sprejem, vključno z nastanitvijo, hrano, obleko in dodatkom za dnevne izdatke, določa, da se to obdobje začne, ko prosilci za azil vložijo prošnjo za azil." Sodišče EU tudi dodaja, da si "navedena direktiva prizadeva zagotoviti celovito spoštovanje človeškega dostojanstva in spodbujati uporabo členov 1 in 18 Listine" ter da "splošna sistematika in namen direktive 2003/9 ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati nasprotujejo/.../ temu, da bi bil prosilec za azil izključen - čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil /.../ iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva"4. 14. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku že v preteklosti večkrat odobrena razselitev na zasebni naslov, tožnik pa je status prosilca za mednarodno zaščito zopet pridobil 16. 6. 2016, ko je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Up-213/2015-27, vlogo za razselitev na zasebni naslov je tožnik podal 16. 8. 2016, pri čemer je tudi iz vloge za razselitev na zasebni naslov razvidno, da je v njej pooblaščenec tožnika uveljavljal, da je treba vzpostaviti enak status kot takrat (vključno z vlogo za finančno pomoč, kot zatrjuje v tožbi), preden mu je prenehal status prosilca. Glede na navedeno in glede na to, da nobena od strank ni zatrjevala, da bi se potem, ko je tožniku prenehal status prosilca in ko je ta status tožnik s 16. 6. 2016 zopet pridobil, tožnik iz zasebnega naslova preselil nazaj v azilni dom, sodišče ugotavlja, da je v navedenem konkretni primer bistveno drugačen od obravnavanega v zadevi I U 18/2017 z dne 2. 2. 2017, saj tožnik v konkretnem primeru ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov v času bivanja v azilnem domu, temveč že v času bivanja na zasebnem naslovu (ko je ponovno pridobil status prosilca), zato sodišče skladno s pravom EU ter z jezikovno in teleološko razlago zakona ugotavlja, da mora tožena stranka v konkretnem primeru preučiti, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za pravico iz tretje alineje prvega odstavka 78. člena ZMZ-1 že od 1. 9. 2016 (kot je tožnik zahteval), skladno z že razlogovano interpretacijo sodišča EU po 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah in 13. členu Direktive o sprejemu.

15. Prav tako je utemeljen ugovor tožnika, da mu je toženka za obdobje od 11. 10. 2016 do 23. 11. 2016 (kar je več kot obdobje enega meseca), priznala finančno pomoč v višini enega minimalnega mesečnega dohodka, to je 297,53 EUR, pri čemer pa ni pojasnila pravne podlage, zaradi katere je v daljšem obdobju od enega meseca tožniku priznala zgolj mesečni dohodek za navedeno obdobje. V zvezi z navedenim toženka ni podala nobenih razlogov, zakaj je tako ravnala in kakšne kriterije je za navedeno uporabila, tako je bilo potrebno tudi zaradi navedenega odpraviti 2. točko izreka izpodbijane odločbe.

16. Sodišče je zato ugodilo tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravilo v 2. točki izreka ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Toženka mora v zvezi z izpodbijano 2. točko izreka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Toženka bo morala pri ponovnem odločanju v primeru nespremenjenega dejanskega stanja tožniku ponovno priznati mesečno finančno pomoč tudi glede na 1. točko izreka izpodbijane odločbe, tako da odločitev sodišča glede odprave 2. točke izreka izpodbijane odločbe ne bo v njegovo škodo.

17. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih v zadevah mednarodne zaščite taksa ne plača, zato sodišče o tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev sodnih taks. Ker drugi stroški postopka v zadevi niso nastali, je odpadla tako odločitev o prošnji za oprostitvi plačila takse kot o drugih stroških postopka.

1 Tako navaja tožnik v tožbi in tega toženka ni specificirano prerekala. Zato tudi sodišče šteje, da je tožnik od toženke zahteval dodelitev finančne pomoči od 1. 9. 2016 dalje in je sodišče v tem postopku to upoštevalo, skladno z 2. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). 2 Glej 14. točko obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 246/2017 z dne 24. 1. 2018. 3 Glej 15. točko obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 246/2017 z dne 24. 1. 2018. 4 Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu. 5 Glej 19. točko sodbe Upravnega sodišča I U 776/2014 z dne 29. 10. 2014.