Jedro

Tožena stranka je za kršitev izvedela najkasneje, ko je tožniku podala pisno obdolžitev, saj je v pisni obdolžitvi natančno opisala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja. Iz tega razloga bi morala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v nadaljnjih 15-ih dneh, da bi bila zakonita.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v 2. in 5. točki izreka tako, da se ugotovi, da traja delovno razmerje tožnika pri toženi stranki do ponovne vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 14. 6. 2006 do vrnitve na delo obračunati bruto in izplačati neto razliko nadomestila plače oz. nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov dalje do plačila; kar tožeča stranka zahteva več (priznanje delovnega razmerja tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ter za ta čas izplačilo cele plače), se zavrne; - v 6. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka (poleg že prisojenih stroškov v višini 427,00 EUR) še v znesku 213,50 EUR, vse v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 22,40 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, podana dne 6. 2. 2003 nezakonita in jo je razveljavilo (točka 1 izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 2. 2006, ampak je trajalo do 13. 6. 2006 (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo v 15 dneh pod izvršbo (točka 3 izreka), mu za čas od 11. 2. 2006 do 13. 6. 2006 prizna delovno razmerje in obračuna plačo, kot če bi delal ter mu po obračunu davkov in prispevkov izplača neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska plače do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka 4 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev in priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki od 13. 6. 2006 dalje do ponovnega poziva nazaj na delo ter za obračun bruto in izplačilo neto plače s p.p. za to obdobje (točka 5 izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 427,00 EUR v 15 dneh od izdaje izpodbijane sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (točka 6 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v točki 2 in 4 spremeni tako, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo 15. 9. 2006 in ne 13. 6. 2006, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plače in prispevke do 15. 9. 2006 in ne do 13. 6. 2006, tožena stranka pa je dolžna plačati tožniku tudi vse priglašene pravdne stroške, kakor tudi stroške pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč napačno odločilo, da je trajalo delovno razmerje tožniku pri toženi stranki le do 13. 6. 2006, saj se je dejansko zaposlil pri drugem delodajalcu šele 15. 9. 2006, kar izhaja iz kopije njegove delovne knjižice. Očitno je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil tožnik v času od 15. 6. 2006 do 14. 9. 2006 na usposabljanju brezposelnih oseb preko Zavoda RS za zaposlovanje in je takrat prejemal le nadomestilo za povračilo stroškov v zvezi z usposabljanjem, ni pa mu bilo priznano delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno priznalo le 50 % priglašenih pravdnih stroškov, čeprav je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Tožena stranka pa se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ne navaja natančneje, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo. Napačno ugotovitev dejanskega stanja vidi pritožba v tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2006 prepozna, ker naj bi potekel 15-dnevni prekluzivni rok po 2. odstavku 110. člena ZDR, v katerem bi tožena stranka tožniku lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku izdala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 14. 11. 2005, iz razloga po 1. al. 1. odstavka 111. člena ZDR. Zagovor je potekal dne 2. 2. 2006 in dne 6. 2. 2006, nakar je bila tožeči stranki dne 6. 2. 2006 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Glede na vsebino 1. in 2. odstavka 110. člena ZDR je očitno, da je zakonodajalec določil objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ta rok je 6 mesecev in začne teči od nastanka razloga) zaradi tega, ker je predvidel, da lahko traja več časa, da se delodajalec dokončno in v celoti seznani z razlogi za izredno odpoved. Šele z dokončno in celovito seznanitvijo začne teči subjektivni 15 dnevni rok za odpoved. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z odpovednimi razlogi je namreč dejansko vprašanje, na katerega je potrebno v vsakem primeru posebej poiskati odgovor. Petnajstdnevni subjektivni rok za odpoved torej lahko začne teči šele takrat, ko se je delodajalec dokončno in v celoti seznanil z vsemi okoliščinami primera in ko z vso gotovostjo ugotovi, da je odpovedni razlog v resnici podan. Zaradi tega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru začel teči 15 dnevni subjektivni rok za odpoved z dnem, ko je bila tožeči stranki vročena pisna obdolžitev oz., da se je za kaznivo dejanje in storilca izvedelo najkasneje 14. 11. 2006. Sodišče prve stopnje je zavzelo tako stališče neutemeljeno in v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami ter veljavno sodno prakso. Delodajalcu mora biti omogočeno, da se prepriča, ali je njegov sum utemeljen. Najkasneje se o tem prepriča takrat, ko delavcu omogoči zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR. V nasprotnem primeru bi se sicer lahko zgodilo, da bi ob upoštevanju časa za vročanje vabila in spoštovanju rokov z vročanjem potekel 15-dnevni subjektivni rok. Tako stališče bi bilo v nasprotju s sodbo VDSS opr. št. Pdp 646/2004. Sodišče prve stopnje bi po navedenem moralo ugotoviti, da je začel teči 15-dnevni odpovedni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki dne 2. 2. 2006 oz. 6. 2. 2006. Zaradi tega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Podlaga za tako ugotovitev je tudi v odločbah VDSS z opr. št. Pdp 316/2004, Pdp 1611/2004, Pdp 827/2004 in Pdp 1935/2003. Sodišče prve stopnje je po navedenem napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov obeh strank, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti, vendar je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi delno zmotne materialno pravne presoje sprejelo delno napačno odločitev glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 13. 6. 2006 dalje do ponovnega poziva nazaj na delo ter deloma v odločitvi o stroških postopka in zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom teh stroškov.

K pritožbi tožene stranke: Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka izdala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 6. 2. 2006 (priloga A1), iz razloga navedenega v 1. al. 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik naj bi namreč kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 181. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.), ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank pa ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na razveljavitev navedene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je ugotovilo, da je bila izredna odpoved z dne 6. 2. 2006 podana prepozno, saj je potekel 15-dnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, v katerem bi tožena stranka lahko tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je namreč, da naj bi tožnik storil kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ, dne 10. 11. 2005. Tožena stranka je za kršitev in za storilca izvedela najkasneje 14. 11. 2005, ko je bila tožniku podana pisna obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, v povezavi s 1. in 2. odstavkom 177. člena ZDR. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana šele 6. 2. 2006, to je po poteku 15-dnevnega prekluzivnega roka, je bila odpoved prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo.

Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja z ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ko uveljavlja in se pri tem sklicuje na citirano sodno prakso tega sodišča, da je 15-dnevni rok za pravočasno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pričel teči šele z datumom njegovega zagovora, to je dne 2. 2. 2006 oz. 6. 2. 2006. Kot je razvidno iz obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2005 (priloga B1), je bila tožena stranka tega dne dejansko seznanjena s tožnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega nasilja iz 1. odstavka 181. člena KZ in je torej s tem datumom pričel teči 15-dnevni subjektivni rok za pravočasno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 110. člena ZDR.

Pravilno je sicer stališče pritožbe, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z odpovednimi razlogi, dejansko vprašanje, na katerega je potrebno poiskati odgovor v vsakem posameznem primeru. Delodajalec je z razlogi lahko seznanjen takoj, ko je do razloga prišlo, lahko pa se z njimi seznani kasneje, vse do zagovora delavca (o tem natančneje sodba in sklep opr. št. VS RS VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006). Zmotno pa je stališče pritožbe, da je tudi v obravnavanem sporu potrebno šteti datum zagovora delavca kot tisti datum, od katerega je pričel teči subjektivni 15-dnevni rok za pravočasno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč že omenjeno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izdala 14. 11. 2005. V obdolžitvi je natančno opisana tožnikova kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja, datum storitve, kršitev je tudi podrobno opisana. Navedeno ravnanje tožnika je bilo tudi podlaga za dne 6. 2. 2006 podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kolikor je bila tožena stranka morda še v dvomu glede posameznih okoliščin tožniku očitane kršitve, bi morala take nejasnosti odpraviti znotraj 15-dnevnega roka po izdani obdolžitvi, saj bi v nasprotnem primeru tvegala uspešno delavčevo (tožnikovo) uveljavljanje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku 15-dnevnega prekluzivnega roka.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na odločitve tega sodišča v drugih primerih, ki naj bi bile v prid stališču, da prične teči 15 dnevni rok za pravočasno podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi od datuma zagovora delavca, saj je že iz citirane odločbe VS RS razvidno, da je pravočasnost podane odpovedi potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in da datum zagovora ne pomeni nujno tudi tistega datuma, od katerega dalje teče 15-dnevni rok.

V okviru preizkusa izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o obveznosti tožene stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti v zvezi s povračilom stroškov postopka. V tem delu je namreč sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od stroškov postopka od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje in tako ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov postopka šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev iz 1. odstavka 313. člena ZPP, ki ga sodišče določi v sodbi, s katero je naložena izpolnitev določene dajatve. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je z upoštevanjem načela uspeha v postopku iz 1. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP ponovno odločalo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov postopka in je po določbi 4. točke 338. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v 6. točki izreka tako, da je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska šele od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

K pritožbi tožeče stranke: V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del (točka 5 izreka) izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da se je tožnik 13. 6. 2006 zaposlil pri drugem delodajalcu za določen čas in je pri njem delal tudi še na dan izdaje prvostopne sodbe. Zaradi tega je v tem delu, to je od 13. 6. 2006 dalje do ponovnega poziva nazaj na delo, zavrnilo tako tožbeni zahtevek za ugotovitev in priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki, kot tudi reparacijski zahtevek, to je obračun bruto in izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. za to obdobje. Vendar pa je, ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka, delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna je sicer ugotovitev, da delovno razmerje ne more biti sklenjeno istočasno pri dveh delodajalcih. To pomeni, da delavcu za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja (tudi) pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih hkrati. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 6. 2. 2003. Nadalje je ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje 11. 2. 2006, ampak je trajalo do 13. 6. 2006 (točka 2 izreka) in tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja od 11. 2. 2006 do 13. 6. 2006 ter mu za to obdobje prisodilo reparacijski zahtevek (točka 4 izreka). Pri tem pa je zmotno zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja tudi za čas, ko je bil tožnik (do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki) brez zaposlitve in za ta čas zavrnilo tudi reparacijski del tožbenega zahtevka, vključno s tistim delom, ki se nanaša na morebitno razliko v plači, ki jo je oz. ki jo prejema tožnik v času zaposlitve pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal, če mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP delno spremenilo 2. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe, tako, da se ugotovi, da traja delovno razmerje tožniku pri toženi stranki do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je za čas od 14. 6. 2006 do vrnitve na delo dolžna tožniku obračunati bruto plačo in izplačati neto razliko nadomestila plače oz. nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov (razlike nadomestila plače oz. nadomestila plače) dalje do plačila.

Zaradi delno spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno ugovarjala odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo 50 % sicer pravilno odmerjenih stroškov postopka, v skladu s predloženim stroškovnikom in veljavno odvetniško tarifo (OT – Ur. l. RS, št. 67/03). Glede na naravo tožbenega zahtevka (ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracija in reparacija za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja), je ob upoštevanju delne spremembe izpodbijane sodbe na pritožbo tožene stranke, potrebno v smislu določbe 3. odstavka 154. člena ZPP šteti, da je tožeča stranka uspela z bistvenim delom tožbenega zahtevka, samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka pa ni uspela. Ker z ugotavljanjem tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela, niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da gredo tožeči stranki stroški postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (na skupno 854,00 EUR), v celoti. Glede na to je delno spremenilo 6. točko izreka izpodbijane sodbe v odločitvi o stroških postopka tako, da je naložilo toženi stranki plačilo stroškov postopka tožeče stranke (poleg že prisojenih 427,00 EUR) še v znesku 427,00 EUR. Skupni znesek prisojenih stroškov (854,00 EUR) je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude, to je od zapadlosti dalje do plačila.

Ker v preostalem niso bili podani s pritožbama obeh strank uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka uspela s pritožbo z 10 %. Glede na to je na priznane pritožbene stroške tožeče stranke (400 točk za pritožbo, 2 % materialni stroški in 20 % DDV) naložilo toženi stranki, da povrne skupno 22,40 EUR pritožbenih stroškov tožeče stranke, v 8 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04).

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj jih v tem primeru ni mogoče šteti kot potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.