Jedro

Dogovori o obrestni meri v višini ..... 6,5% mesečno v posojilnih pogodbah glede na dejanske pomene in ekonomske okoliščine, niso bili v nasprotju z moralo in tudi ne s temeljnimi načeli ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "1.Kreditna pogodba št. 6, ki sta jo sklenili toženi stranki dne 30.11.1990, je v delu, ki se glasi: - obrestna mera: 6% / 30 dni in določba 7. člena -, nična.

2.Kreditna pogodba št. 7/91, ki sta jo sklenili toženi stranki dne 11.2.1991, je v delu, ki se glasi: - obrestna mera: 6,5% / 30 dni in določba 7. člena -, nična.

3.Kreditna pogodba št. 14/91, ki sta jo sklenili toženi stranki dne 19.2.1991, je v delu, ki se glasi: - obrestna mera: 6,5% / 30 dni in določba 7. člena -, nična.

4.Kreditna pogodba št. 78/91, ki sta jo sklenili toženi stranki dne 29.7.1991, je v delu, ki se glasi: - obrestna mera: 6,5% / 30 dni in določba 7. člena -, nična.

5.Kreditna pogodba št. 125/91, ki sta jo sklenili toženi stranki dne 5.12.1991, je nična v celoti.

6.Prvotožena stranka je dolžna drugotoženi stranki v roku 8 dni plačati znesek 7.101.269,99 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obrestmi, ki od zneska 5.430.855,00 SIT tečejo od 9.2.1993 dalje do plačila in od zneska 1.670.414,99 SIT od 18.3.1998 dalje do plačila," ter naložilo tožeči stranki, da prvotoženi stranki plača pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo je stranski intervenient vložil obsežno pritožbo, tožeča stranka pa je podala izjavo, da ne nasprotuje pritožbi stranskega intervenienta in še navedla, da bi se moral o spornih vprašanjih glede hkratne uporabe različnih instrumentov ohranjanja realne vrednosti pri izpodbijanih kreditnih pogodbah izreči sodni izvedenec finančne stroke. Mnenja je tudi, da ne gre za to, da takoimenovana dvojna revalorizacija a priori ni dovoljena, temveč gre za vprašanje realnih vrednosti, kar pa je mogoče ugotoviti le po posamezni kreditni pogodbi in s pomočjo izvedenca.

Strankam je bila pritožba stranskega intervenienta vročena, zato sodišče ni povzemalo navedb v njej.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi po 353. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 354. člena ZPP). Tudi materialnopravno je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Pritožbeno sodišče odloča v tej zadevi tretjič. Že v prejšnjih postopkih je zavzelo stališče, ki ga sedaj tudi pravilno utemeljuje sodišče prve stopnje glede aktivne legitimacije tožeče stranke. V tem konkretnem primeru je prvotno utemeljevanje družbenega pravobranilca na določilu 2. odstavka 50. člena ZLPP zmotno iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Utemeljena pa je aktivna legitimacija na temelju Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 69/95) po katerem ima le-ta pravico zahtevati ugotovitev ničnosti oziroma delne ničnosti pravnih poslov, sklenjenih v škodo družbenega kapitala tudi po navedenem zakonu, pri čemer pa mora dokazati vsa dejstva, ki jih zatrjuje. Pravilna je ocena prvostopnega sodišča, da revizijsko poročilo v tej zadevi ne more biti podlaga za ugotavljanje ničnosti oziroma delne ničnosti pravnih poslov, to je kreditnih pogodb št. 6, 7, 14, 78 in 125/1 iz let 1990 in 1991. Delno ničnost posojilnih pogodb št. 6, 7, 14 in 78 uveljavlja tožeča stranka na temelju trditve, da je prišlo do kršitve moralnih načel, ker je bila v pogodbah določena ob devizni klavzuli tudi pogodbena obrestna mera, ki je bila previsoka (od 98,8% do 1128,86% letno) in je torej zaradi dogovorjene dvojne valorizacije dogovor o višini obrestne mere ničen. Glede pogodbe številka 125/1 pa je zatrjevala, da je ta fiktivna in da je bila sklenjena iz nedopustnega nagiba ter je nična na podlagi 53. in 56. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo vsebino posameznih pogodb in glede tega dejansko stanje pravilno ugotovilo. Ni potrebno nobeno izračunavanje po izvedencu finančne stroke za ugotovitev, da določila pogodb št. 6, 7 in 14 niso v nasprotju z moralo. Navedene kreditne pogodbe so bile sklenjene z rokom vračila manj kot 30 dni od dneva nakazila kredita z obrestno mero 6% oziroma 6,5% na mesec. V njih pa je bilo tudi določeno, da se v primeru spremembe tečaja din nasproti DEM kreditojemalec obveže vrniti kreditodajalcu razliko po srednjem tečaju DEM na dan vračila kredita. Ugotovljeno je bilo, da je bil ta kredit pravnočasno vrnjen in da v času vrnitve niti ni prišlo do spremembe tečaja din nasproti DEM, da torej valutna klavzula ni bila uporabljena. O dvojni valorizaciji (D+R+r) torej pri teh pogodbah ni mogoče govoriti. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z pravnim stališčem prvostopnega sodišča glede najvišje obrestne mere pogodbenih obresti in šteje, da je ponavljanje v zvezi z utemeljevanjem dopustnosti pogodbene obrestne mere v določeni višini (v konkretnem primeru 6 - 6,5% mesečno) nepotrebno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-202/93 z dne 6.10.1994, v kateri je navedeno, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva, očitno kršijo kar nekaj od navedenih splošnih načel ZOR in nadalje, da bi sodišče moralo pri odločanju o posameznih primerih vedno presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek obrestnih terjatev tudi z upoštevanjem navedenih temeljnih načel ZOR, pri čemer je navedlo določila 10., 12., 13, 15., 141. in 400. člena ZOR ter še nekatere druge določbe ZOR in drugih predpisov. Sodišče prve stopnje je prikazalo izračun obresti in revaloriziranih zneskov vrnjenih posojil po navedenih pogodbah, iz česar izhaja, da nikakor ni prišlo v kratkem času do doseganja, kaj šele do preseganja zneska posojene glavnice. Poleg tega je sodišče izčrpno opisalo ekonomske razmere v tistem času, ki kažejo, da nikakor ni bilo stabilniih razmer v tem smislu, da bi bila stabilna domača denarna enota. Sodišče prve stopnje ima prav, da je potrebno analizirati vsebino pogodb s stališča rizičnosti posojilodajalca. Opisalo je, kako je prišlo do spremembe fiksnega tečaja marke, do naraščajoče inflacije in zaključilo, da so bile na podlagi naraščajoče inflacije v določenem spornem obdobju fiksnosti tečaja marke in kasneje zaradi treh devalvacij razmere takšne, da je bilo posojanje denarja visoko rizičen posel, zato cena posojila v negotovih in nestabilnih razmerah ne zajema zgolj ohranitve realne vrednosti posojilnega nadomestila za uporabo denarja, pač pa tudi kritje povečanega rizika. Ugotovilo je tudi, da je primerjava obrestnih mer, po katerih so banke do julija 1991 nudila posojila svojim komitentom, neustrezna in pri tem navedlo, da banke R, to je indeksa rasti drobnoprodajnih cen v času od 1.1.1990 do 30.6.1991 sploh niso smele uporabljati. Z drugimi besedami je sodišče prve stopnje povedalo, s čemer se strinja tudi drugostopno sodišče, da valutna klavzula lahko nadomesti R in obratno, pri čemer ima funkcijo ohranjanja realne vrednosti lahko valutna klavzula le v razmerah stabilnega tržnega gospodarstva, o čemer pa v tistem času ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega nagiba pri sklepanju posojilnih pogodb, s tem pa tudi ne tega, da je oškodovala družbeno lastnino oziroma, da je sklepala pogodbe na škodo družbenega kapitala. Pravilno je ugotovilo namreč, da so bile posojilne pogodbe št. 6/91, 7/91 in 14/91 realizirane tako, da je bilo posojilo dano in vrnjeno, ne da bi se med tem spremenil tečaj nemške marke, torej do dvojne valorizacije sploh ni prišlo. Poleg tega je sodišče opravilo primerjavo zneska revaloriziranih posojil po navedenih pogodbah z dejansko vrnjenimi posojili in tudi ob tej primerjavi ni mogoče zaključiti, da je posamezna pogodba delno nična zaradi nedopustne podlage ter nedopustnih nagibov (primerjaj 52. in 53. člen ZOR). Tožeča stranka je tudi sama zatrjevala, ko je soglašala s pritožbo stranskega intervenienta, da hkratna uporaba različnih instrumentov še ne izkazuje avtomatično, da gre za nedopusten kreditni posel. Mnenja je, da bi le v primeru, če bi se izkazalo, da se vrednost pridobljena z uporabo R+r ne razlikuje bistveno od vrednosti z uporabo D+R+r sodišče lahko ocenilo, da hkratna uporaba devizne klavzule, to je D+R, ni sporna. V konkretnem primeru pa do uporabe devizne klavzule sploh ni prišlo kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje glede pogodb št. 6, 7 in 14. Tožnica zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe št. 78/91 z dne 29.7.1991 in sicer v delu, ki se glasi: - obrestna mera: 6,5% / 30 dni in določba 7. člena. Tudi v tej pogodbi je dogovorjena enaka obrestna mera kot v prejšnjih navedenih pogodbah, zato zanjo veljajo enaki razlogi o utemeljenosti kot pri že omenjenih pogodbah. V tej navedeni pogodbi pa je bila uporabljena tudi devizna klavzula, ker kot utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje, drugotožena stranka ni pravočasno vrnila posojila, ampak ga je vrnila z zamudo. V tej pogodbi sta stranki določili 100% letne obresti, v primeru devalvacije pa 50% letne obresti. Zaradi devalvacije je cena posojila narasla, kar gotovo ne bi v taki meri, če bi kreditojemalec pravočasno vrnil kredit. V takih razmeram ima prav sodišče prve stopnje, da sta se obe stranki morali zavedati ob podpisu pogodbe, da lahko pride do spremenjenih okoliščin (neugodnih dejavnikov). Tudi pri zaščiti premoženja je potrebno upoštevati načelo ekvivalentnosti.

Sodišče prve stopnje je glede na opis dejanskih, pravnih in ekonomskih okoliščin v tistem času, presojalo dopustnost pravnih podlag za sklenitev navedenih pogodb in glede na opisana ter navedena dejstva pravilno materialnopravno zaključilo, da dogovori o obrestni meri v navedenih pogodbah niso bili v nasprotju z moralo in tudi ne v nasprotju s temeljnimi načeli ZOR, zato je tudi utemeljeno zahtevek za ugotovitev delne ničnosti teh pogodb zavrnilo.

Glede uveljavljanja ničnosti kreditne (posojilne) pogodbe številka 125/91 sodišče druge stopnje soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da pri tej pogodbi ne gre za ničnost zaradi navideznosti pogodbe v smislu 2. odstavka 66. člena ZOR. Pravilna je ocena, da gre za dopolnitev oziroma spremembo pogodbe št. 78/91. Sodišče je vpogledalo tudi prijavo terjatve prvotožene stranke v stečajnem postopku in iz nje pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka uveljavljala terjatev v višini 3.000.000,00 SIT z obrestno mero R mesečno in 20% letnimi realnimi obrestmi. Iz prijave terjatve ne izhaja, da je uveljavljala tudi devizno klavzulo (D), čeprav drži, da iz pogodbe izhaja dogovor o obrestih v višini D+R+r. To je z gotovostjo lahko ugotovilo le sodišče druge stopnje, ki je vpogledalo pritožbi priloženo kreditno pogodbo št. 125/1, kar je procesno sicer nov dokaz, ki v gospodarskem sporu, glede na določilo 1. odst. 496.a člena ZPP ni dopusten, res pa je tudi, da drugotožena stranka ni oporekala tožniku, da je vsebina pogodbe taka kot jo je v svojem pripravljalnem spisu oziroma v tožbi zatrjeval. Vendar pa dogovorjena vsebina pogodbe sama po sebi še ne pomeni nedopustnosti pravne podlage oziroma navideznosti pogodbe, ampak je potrebno presojati pogodbo kot posledico oziroma izvedbo osnovne pogodbe št. 78/91. Tožnik uveljavlja nepravilen obračun terjatve in govori o enormni višini kredita, vendar ima sodišče prve stopnje prav, da bi eventuelne nepravilnosti v izračunu na podlagi kredita po pogodbi št. 78/91 v zvezi s pogodbo št. 125/91 tožeča stranka oziroma njen stranski intervenient kot upnik v stečajnem postopku, uvedenem nad drugotoženo stranko, moral uveljavljati v stečajnem postopku, saj je imel možnosti po ZPPSL kot stečajni upnik z več pravnimi sredstvi izpodbiti eventuelne nepravilnosti ob uveljavljanju terjatve prvotožene v stečajnem postopku drugotožene stranke. Čim je namreč stečajni upravitelj terjatev priznal, upnik, to je stranski intervenient pa ni prerekal oziroma izpodbijal pravnih dejanj stečajnega dolžnika, je postala taka terjatev priznana in jo je potrebno po samem zakonu v stečajnem postopku upoštevati pri razdelitvi stečajne mase. Tako se pokaže, da obsežni obračuni samega stranskega intervenienta, ki izhajajo tako iz napačnih materialnopravnih predpostavk, ne morejo dokazovati zatrjevanih dejstev, da je do sklenitve kreditnih pogodb prišlo zaradi kršitve 53. in 56. člena ZOR ter zaradi nedopustne podlage v smislu 52. člena ZOR.

Neutemeljeno pritožbo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. členu ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).