Jedro

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik obravnavan zaradi prekrška, prav tako ni sporno, da je globo plačal takoj na kraju samem. Sporno pa je to, ali zgolj zaradi tega prekrška obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri presoji, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-3699/2011-8 (1312006) z dne 14. 6. 2011 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka višini 385,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15 dneh.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Skopju vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela. Pri vpogledu v uradne evidence je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dne 7. 2. 2011 s strani Policijske postaje Velenje obravnavan zaradi kršitve 3. točke 1. odstavka 98. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj). Obravnavan je bil zaradi nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, istega dne je bil iz Republike Slovenije odstranjen in izrečena mu je bila globa v višini 500,00 EUR, katero je v polovičnem znesku poravnal na kraju prekrška. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik kljub temu, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 32. člena ZTuj zaradi zaposlitve ali dela ni upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, saj so bili v postopku ugotovljeni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja, skladno s 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj. Tožnik je v upravnem postopku izjavil, da do sedaj še nikoli ni bil v kakšnem policijskem postopku, izjavil je tudi, da je imel vizo za leto dni in jo je podaljšal pravočasno, dobil je delovno dovoljenje in ni šel pravočasno na upravno enoto, da bi se prijavil na čakanje. Takrat so mu povedali, da bo moral iti v matično državo, ker ni pravočasno oddal vloge. Ker je imel star potni list, je šel sam na policijo in povedal, da bo plačal, ker je predolgo ostal v Sloveniji. Povedal je tudi, da Republike Slovenije po preteku dovoljenja za prvo prebivanje ni zapustil, ker se je zmedel. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni upravičen do izdaje dovoljenja, ker so bili v postopku ugotovljeni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja, skladno s 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj. To določilo določa, da se dovoljenje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da že od otroških let živi v Republiki Sloveniji na naslovu A. Že njegov oče je živel v Sloveniji, saj je bil slovenski državljan in je samostojno opravljal slaščičarsko dejavnost. Tožnik je prisoten in zaposlen v Republiki Sloveniji že od leta 1989 in z izjemo občasnih potovanj je vseskozi prebival na naslovu A. Iz seznama dovoljenj za prebivanje je razvidno, da je imel začasno dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji že večkrat. Dne 5. 4. 2004 je na Upravni enoti Velenje vložil tudi vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva, saj je izpolnjeval vse zakonske pogoje. Postopek je bil kasneje zaradi neaktivnosti tožnika ustavljen. Dne 18. 9. 2009 je ustanovil družbo B. d.o.o. s sedežem v Ljubljani, preko katere je opravljal in še vedno opravlja slaščičarsko dejavnost. Pridobil je tudi dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela za obdobje od 8. 1. 2011 do 7. 1. 2012. Do leta 2011 je pretežno živel oziroma prebival v Republiki Sloveniji in v celoti spoštoval pravni red Republike Slovenije, saj nikoli ni storil nobenega nezakonitega dejanja. Ker je tožniku poteklo dovoljenja za prvo prebivanje tujca, ki je veljalo do 7. 1. 2011 in ker ni bil pozoren na datum prenehanja veljavnosti dovoljenja ter ni pravočasno vložil prošnje za podaljšanje dovoljenja, je takoj, ko je ugotovil, da je v prekršku, sam odšel na policijo. Na Policijski postaji Velenje je 7. 2. 2011 plačal globo zaradi storjenega prekrška in je istega dne tudi zapustil Republiko Slovenijo. Tožnik je zaradi lastne nepazljivosti res storil prekršek, vendar je prekršek tudi sam naznanil in globo nemudoma poravnal ter še isti dan zapustil državo. Navedeni prekršek nikakor ne pomeni, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije ali da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tožnik je že od konca osemdesetih let pretežno prisoten na ozemlju Republike Slovenije in nikoli ni bil kaznovan in je že vseskozi dosledno upošteval vse veljavne predpise in spoštoval pravni red Republike Slovenije. Zaradi tega doslej tudi ni nikoli imel težav pri pridobivanju dovoljenj za prebivanje in pri pridobivanju vizumov. Če se tožnik ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, bi iz države preprosto poskusil oditi, ne da bi prekršek sploh naznanil pristojnim organom in ne da bi poravnal globo. Dikcija razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je splošna in jo je nedvomno treba presojati skladno z okoliščinami konkretnega primera in je po mnenju tožnika pri uporabi navedene dikcije potrebna tudi prepričljiva obrazložitev, ki upošteva vse okoliščine primera in razloge za sprejeto odločitev. Prekršek, ki je bil storjen, ni takšne narave, da bi tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zavrnilna odločba tožene stranke je za tožnika izrazito restriktivna in predstavlja dodatno sankcijo, ki je nesorazmerna v primerjavi s težo storjenega prekrška. Storjeni prekršek ni bil tako hud, kot to šteje tožena stranka, saj je bila tožniku odmerjena najnižja možna globa. Tožnik storjeni prekršek obžaluje, vendar je absurdno, da je več kot dvajset let spoštoval pravni red Republike Slovenije, nato pa mu je bila zaradi prekrška, storjenega pri urejanju statusa tujca, v kratkem času izdana zavrnilna odločba s strani tožene stranke. Tožnik je želel na predpisan način urediti svoj status, vendar je zaradi nepazljivosti in poštenega odnosa, ko je sam naznanil prekršek in plačal globo, prišel v situacijo, da je tožena stranka podvomila v njegove namene in mu izdala zavrnilno odločbo. Že s plačano globo je bil sankcioniran za storjeni prekršek, ki se lahko pripeti vsakemu tujcu, vendar pa iz takega primera ni mogoče zaključiti, da so podani razlogi za domnevo, da se ne podreja ali da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik je zaposlen v družbi B. d.o.o. in si želi še naprej opravljati pridobitno dejavnost ter s tem preživljati sebe in svojo družino. Na podlagi najemne pogodbe ima v najemu tudi poslovni prostor v Šoštanju za namen izdelave in prodaje sladoleda, prav tako pa oddaja v najem poslovne prostore v Velenju. Tožnikova družina ne živi v Sloveniji, vendar je tudi njihovo preživljanje ogroženo, v kolikor bi izpodbijana odločba upravnega organa ostala v veljavi. Tožnik ima poleg žene še dva otroka, ki ju preživlja in od katerih je en otrok bolan in bi imela izdana odločba tožene stranke hude posledice za tožnika in njegovo družino. Predlaga tudi svoje zaslišanje. Nedvomno želi še naprej spoštovati pravni red Republike Slovenije. Razen tega mu je bila z izpodbijano odločbo kršena pravica do zasebne lastnine in pravica do svobode dela, saj ne more opravljati dela na ozemlju Republike Slovenije, kar vpliva na njegov stoodstotni lastniški delež v družbi B. d.o.o. Onemogočeno pa mu je tudi uživanje lastnine na nepremičnini v Velenju, ki jo tožnik oddaja v najem. Zaradi odločbe je brez prihodkov iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, zaradi česar je ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. Meni, da mu je kršena tudi pravica svobode dela iz 49. člena ustave. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na določilo 5. alineje 1. odstavka 43. člena, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Povzema, kaj je tožnik povedal v upravnem postopku in navaja, da 3. odstavek 65. člena ZTuj med drugim določa, da v primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena, pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je nesprejemljivo in absurdno, da se mu zaradi storjenega prekrška, katerega je sam naznanil in plačal globo ter isti dan zapustil državo, očita, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V zvezi z navedbo v upravnem postopku, da je izjavil, da ni bil nikoli v policijskem postopku, pa je mislil na odprte policijske postopke in ne na zaključen postopek zaradi prekrška. Tožnik ni bil pozoren na rok veljavnosti in mu je dovoljenje za prvo prebivanje poteklo in je takoj po ugotovitvi tega dejstva sam naznanil prekršek pristojnim organom. Nesorazmerno pa je, da mu je upravni organ samo zaradi tega zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Življenjsko in človeško je, da človek zaradi lastne nepazljivosti lahko nenamerno stori prekršek oziroma pride v situacijo, ko se proti njemu vodi prekrškovni postopek. Zaradi odločbe je povsem onemogočen pri opravljanju pridobitne dejavnosti, s katero si ustvarja prihodke za svoje življenje in življenje svoje družine. Drži navedba, da 3. odstavek 65. člena ZTuj določa, da pristojni organ ni dolžan obrazložiti zavrnitve v primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena. Vendar pa pristojni organ kljub temu ne more ravnati brez kakršnihkoli objektnih meril in kriterijev. Tožena stranka se do številnih dejstev in okoliščin, ki gredo tožniku v prid, pri odločanju sploh ni opredelila. Odločitev tožene stranke je restriktivna in neživljenjska, kar zagotovo ni namen zakonskih določb ZTuj.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da ni samovoljno uporabila zakonskih določil, temveč v skladu z ZTuj, saj so bili ugotovljeni zadržki, ki narekujejo zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 5. alinejo 1. odstavka 43. člena ZTuj, ki določa, da se tujcu dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri tem je tožena stranka navedla, da je bil tožnik obravnavan zaradi prekrška po 3. točki 98. člena ZTuj. Po tem določilu se z globo od 500 do 1200 EUR za prekršek kaznuje tujec, če nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik obravnavan zaradi tega prekrška, prav tako ni sporno, da je globo plačal takoj na kraju samem. Sporno pa je med strankama to, ali zgolj zaradi tega prekrška obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. S tem v zvezi sodišče meni, da samo zaradi tega prekrška še ne obstajajo taki razlogi, ker je to edini prekršek, ki ga tožena stranka navaja kot razlog za domnevo, razen tega je tožnik globo za prekršek tudi takoj poravnal. Samo zaradi enega prekrška še ni mogoče sklepati, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri presoji, ali obstajajo razlogi za domnevo, je namreč treba po mnenju sodišča upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati, da tožena stranka ni navajala, da bi razen tega prekrška tožnik storil še kakršnokoli drugo kaznivo ravnanje na območju Republike Slovenije. Sodišče se pridružuje stališču tožnika, da storjeni prekršek ni bil tako hud, saj mu je bila odmerjena najnižja možna globa. Sodišče se tudi strinja z navedbo tožnika, da lahko vsakdo zaradi lastne nepazljivosti nenamerno stori prekršek, kar se dogaja v vsakodnevnem življenju, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je to edini prekršek, ki se tožniku očita. Sodišče želi še opozoriti, da 3. odstavek 65. člena ZTuj sicer res določa, da v obravnavanem primeru zavrnitve izdaje dovoljenja za prvo prebivanje tožena stranka ni dolžna obrazložiti, vendar pa to ne pomeni, da je taka odločba pravno povsem nevezana. V konkretnem primeru po mnenju sodišča sicer obrazložitev odločbe ni pomanjkljiva in se jo da preizkusiti, saj so razvidni razlogi, zakaj je tožena stranka tožniku zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje, pač pa je bil napačno uporabljen materialni zakon, in sicer 5. alineja 1. odstavka 43. člena ZTuj, ker je po presoji sodišča tožena stranka napačno ocenila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker je sodišče v obravnavanem primeru spoznalo, da je šlo za napačno uporabo materialnega prava, je odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe napačna uporaba materialnega prava, se sodišče do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagala tožeča stranka s predlogom za zaslišanje tožnika, ker je skladno z 2. odstavkom 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pri ponovnem odločanju upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo 2. odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 evrov, 4. člen pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v 3. členu. Iz navedenih razlogov je zato sodišče priznalo znesek v višini 385 evrov.