Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena in ker tožeča stranka ni dokazala obogatitvene podlage za vračilo, stroškov obratovanja in vzdrževanja od toženke ni upravičena zahtevati.
Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.
Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 94,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.
Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razveljavilo slep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 54334/2008 z dne 28. 08. 2008, tudi v 1. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 310,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 230,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka in predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem,ko je štelo, da bi za določitev upravnika oziroma veljavnost pogodbe o upravljanju bilo potrebno soglasje vseh solastnikov oziroma lastnikov posameznih garaž. V konkretnem primeru je namreč šlo za etažno lastnino, saj so kupci garaž, med katere sodi tudi tožena stranka, kupovali garaže kot zaključene celote. Napačen je zaključek sodišča, da se etažna lastnina lahko vzpostavi šele z vknjižbo. V kolikor bi dejansko šlo za solastnino, bi morala biti ta ustrezno vknjižena v zemljiško knjigo, vendar ni bila, saj je bila v času sklenitve pogodbe o upravljanju kot imetnik pravice uporabe pri družbeni lastnini nad celotnim garažnim objektom vknjižena družba I. d.d. Nadalje pa tožena stranka v postopku ni nikjer oporekala, da pri garažnem objektu ne gre za etažno lastnino. Sodišče je odločitev oprlo na povsem drugo trditveno podlago in prekoračilo svoje materialno procesno vodstvo postopka, saj je odločilo izven meja postavljenih zahtevkov. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je štelo, da tožeča stranka niti na podlagi določb OZ o neupravičeni obogatitvi ni upravičena do povračila obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, ki jih je iz lastnih sredstev založila za toženo stranko. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala in dokazala, da je poravnala vse račune dobaviteljev blaga in storitve iz lastnih sredstev. Za toženo stranko je založila denarna sredstva s tem, ko je iz svojega transakcijskega računa plačala stroške dobaviteljem, čeprav ni dolžna sama nositi stroškov obratovanja in vzdrževanja, ki odpadejo na toženo stranko. Odločitev sodišča je povsem neživljenjska, saj ni dvoma, da so bili vsi obratovalni in vzdrževalni stroški poravnani iz sredstev tožeče stranke, tožena stranka pa je bila s tem neupravičeno obogatena. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke in sicer glede stroškov odkupa zemljišča. Tožena stranka v postopku ni prerekala, da sredstva, potrebna za vknjižbo etažne lastnine v zemljiško knjigo, niso bila založena iz sredstev tožeče stranke, zato na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP to dejstvo tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati.
Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem obrazloženo zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, mora tudi pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevati določbe 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki urejajo ta postopek. Po 1. odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav se v pritožbi sklicuje le na navedena dva pritožbena razloga, pa je očitno, da tožeča stranka v tem okviru predvsem izpodbija dejanske ugotovitve sodbe. Odločitev je sodišče prve stopnje oprlo namreč na sledeče dejansko stanje: tožnica je lastnica garaže št. 64 v objektu garažne hiše R.; etažna lastnina glede navedene garažne hiše v spornem obdobju, to je v času nastanka vtoževanih obveznosti, še ni bila vzpostavljena; potrebnega soglasja vseh solastnikov garažne hiše za sklenitev pogodbe o upravljanju ni bilo; pogodba o upravljanju z dne 01. 06. 2004 ni bila veljavno sklenjena, tožeča stranka ni bila upravnik garažne hiše; tožeča stranka se je zavedala, da plačuje tuj dolg; tožeča stranka ni uspela dokazati, da je vtoževane stroške, ki odpadejo na toženo stranko, založila iz lastnih sredstev. Navedene dejanske ugotovitve tudi pritožbeno sodišče vežejo. Tožeča stranka pa jih nedopustno izpodbija, ko trdi, da je šlo za etažno lastnino in ne za solastnino na garažnem objektu, da je bilo doseženo potrebno soglasje vseh solastnikov posameznih garaž za veljavnost pogodbe o upravljanju ter da je tožeča stranka iz lastnih sredstev založila obratovalne in vzdrževalne stroške za toženo stranko. Glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 65. in 67. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ ter določbe 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Določba 2. odstavka 118. člena SPZ namreč ureja le razmerja, ki se nanašajo na etažne lastnike. Ker pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena in ker tožeča stranka ni dokazala obogatitvene podlage za vračilo, stroškov obratovanja in vzdrževanja od toženke ni upravičena zahtevati.
Omejeni pritožbeni razlogi se nanašajo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se ne upoštevajo, če gre za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Prav na te kršitve pa se tožeča stranka sklicuje v pritožbi, ko navaja, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo svoje materialnoprocesno vodstvo postopka (286. člen ZPP) ter se sklicuje na nedopustno upoštevanje neprerekanih dejstev (214. člen ZPP). Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP, saj ni ugotovilo pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi z določbama 154. in 155. člena ZPP. Stroški se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo in sodno takso ter so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo.