Jedro

Spor med dolžnikom in upnikom o nedopustnosti izvršbe ne predstavlja spora o stvarnih pravicah, zato glede uporabe postopka v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti objektivnega kriterija iz drugega odstavka 481. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka). Zapisalo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka). Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tako tožeča kot tožena stranka gospodarski družbi, kar je neposredno razvidno že iz njunih firm. Štelo je, da tožeča stranka v konkretnem primeru v tožbenem zahtevku zahteva, da se izvršba izreče za nedopustno, kar pomeni, da gre za spor o nedopustnosti izvršbe in ne za spor o stvarnih pravicah na premičninah. Zaključilo je, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, za odločanje v katerem je izključno stvarno pristojno okrožno sodišče. 2. Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v vnovično odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za spor o stvarni pravici na (ne)premičnini1, napačno. Posledično je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesno pravo. Tožeča stranka izpostavlja, da v tožbi trdi, da je lastnica več premičnih stvari, ki jih hoče tožena stranka v izvršilnem postopku zarubiti, prodati in se iz njih poplačati. Tožeča stranka izrecno trdi, da je lastnica teh premičnin in da zato izvršba ni dopustna. Zahtevek se skladno s sodno prakso glasi samo na nedopustnost izvršbe, v njem se ne navaja, da je tožeča stranka lastnica premičnin, je pa to izrecno navedeno v trditvah, kot njihov esencialni del. Glede na navedeno je zato predmetni spor po vsebini (in nenazadnje že po naravi spora) povsem klasičen spor o (ne)obstoju lastninske pravice, čeprav ne poteka med lastnikom in domnevnim lastnikom, temveč med lastnikom in tretjo osebo. Zato je za ta spor treba uporabiti pravilo iz drugega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba opozarja na pretežno novejšo, po mnenju tožeče stranke, pravilno prakso.

Pritožba še dodaja, da je glede na 23. člen ZPP krajevna pristojnost tudi sicer vezana na tek izvršilnega postopka in je zato odločitev sodišča, da je pristojno sodišče v Mariboru, še očitneje napačna.

_Presoja utemeljenosti pritožbe_

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zapisalo tudi, kateremu sodišču bo zadeva odstopljena po pravnomočnosti sklepa. Glede na to, da navedeno pojasnilo ne more biti sestavni del izreka, ni zavezujoče in zoper njega tudi ni možna pritožba. Pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče obravnavalo zgolj kot pritožbo zoper odločitev o stvarni pristojnosti (I. točka izreka).

5. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je v predmetni zadevi bistveno, da sta obe pravdni stranki gospodarski družbi, zato v primeru spora med njima, v skladu s prvo točko prvega odstavka 481. člena ZPP (subjektivni kriterij), veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

6. Izjeme od subjektivnega kriterija so določene v drugi točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Pravila v gospodarskih sporih se ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah in v sporih zaradi motenja posesti (objektivni kriterij). Pritožnica uveljavlja eno od navedenih izjem, in sicer trdi, da je predmetni spor, kljub temu, da je vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, po vsebini spor o (ne)obstoju lastninske pravice, čeprav ne poteka med lastnikom in domnevnim lastnikom, temveč med lastnikom in tretjo osebo; da gre torej za spor o stvarni pravici na nepremičnini.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS), ki skrbi za enotnost sodne prakse, je v sklepu II Ips 568/2007 z dne 16. 4. 2009 zavzelo stališče, da spor med dolžnikom in upnikom o nedopustnosti izvršbe, ne glede na trditve v tožbi, ne predstavlja spora o stvarnih pravicah in zato glede uporabe postopka v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti objektivnega kriterija iz drugega odstavka 481. člena ZPP. Navedenemu stališču sledi tudi večina novejše sodne prakse. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, za odločanje v katerem je izključno stvarno pristojno okrožno sodišče, je zato po mnenju pritožbenega sodišča, ki temelji na stališču VSRS in novejši sodni praksi, pravilna.

8. Glede na to, da bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odstopilo spis pristojnemu sodišču, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 63. člena ZPP, ki ureja posebno krajevno pristojnost za spore v izvršilnem postopku (pravilo o atrakciji).

9. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. O stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper izpodbijani sklep v tej fazi postopka ni mogoče odločati, saj bo moralo sodišče o njih odločiti glede na uspeh v pravdi, ne pa glede na uspeh s posameznim procesnim dejanjem.

1 Tožeča stranka je pri navedbah nedosledna, enkrat navaja premičnine, enkrat nepremičnine.