Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega prihodka. Tožbeni zahtevek je utemeljeval z navedbami, da ga je tožena stranka neenakopravno obravnavala v postopku presoje upravičenosti odhoda na mednarodno operacijo. Tožena stranka je uspela dokazati, da v postopku odločanja o tem, katere pripadnike bo napotila na misijo na Kosovu, ni kršila prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Odločitev o izvzetju iz kadrovske liste je bila utemeljena z obstojem objektivnih (in ne subjektivnih) okoliščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v neto znesku 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti 937,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; U. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bistveno izpostavlja dejstvo, da je v času od oktobra 2013 do marca 2014 izpolnjeval vse zdravstvene zahteve za napotitev na misijo. Nasprotuje stališču sodišča, da je tožena stranka ravnala korektno, ker mu je omogočila ponovno preverjanje njegovega zdravstvenega stanja. Na ponovnem pregledu so ga namreč napotili k psihiatru, ponovno testiranje vzorca urina pa je bilo opravljeno izključno zaradi njegove vztrajnosti. Le zaradi njegovega prizadevanja je pridobil tudi mnenje neodvisne institucije, da ni naglušen in da ne jemlje prepovedanih substanc. Kot bistveno izpostavlja dejstvo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zoper njega zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nadalj.). Uveljavlja, da je bil z liste kandidatov za odhod na mirovno misijo izvzet brez utemeljenih razlogov in brez kakršnegakoli pojasnila. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bil ta ukrep potreben in primeren. Sodišče za to odločitev ni navedlo jasnih razlogov, kot tudi ni pojasnilo, na kateri pravni podlagi je imela tožena stranka diskrecijsko pravico za odločitev, katerega izmed prijavljenih pripadnikov bo napotila na misijo. To ni razvidno niti iz poročila Komisije za oceno navedb o nezakonitem in neetičnem ravnanju z dne 27. 2. 2014. Navaja, da je tožena stranka na razgovoru 4. 9. 2013 le pavšalno navedla, da je pri njem ugotovila negativno varnostno preverjanje, njemu nadrejeni delavec A.A. pa v zvezi s tem ni videl nobenega uradnega dokumenta. Po njegovem mnenju je izpodbijana odločitev tudi protiustavna. Po stališču sodišča prve stopnje bi namreč delodajalec lahko enostransko in arbitrarno odločil, da delavec, ki sicer izpolnjuje vse zahtevane pogoje, pri opravljanju določenega dela ne sme sodelovati. Uveljavlja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, saj iz nje ne izhaja, kdo je pri toženi stranki sprejel odločitev o zavrnitvi njegovega odhoda na misijo oziroma kdo je imel diskrecijsko pravico za to odločitev. Sodišču očita, da odločitve v zvezi z zatrjevano diskriminacijo ni obrazložilo ter uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče B.B. Sodišču tudi sicer očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ustrezno obrazložilo zavrnitve njegovih dokaznih predlogov. Po njegovem mnenju sodišče ni navedlo jasnih razlogov za odločitev, da je tožena stranka utemeljeno razlikovala med njim in sodelavcem B.B., saj so ugotovitve v zvezi s tem nelogične. Sklicuje se na določbo šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in izpostavlja, da je v postopku na prvi stopnji navedel dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka z zavrnitvijo njegove zahteve za odhod na misijo kršila prepoved diskriminacije. Opozarja, da bi bila diskrecijska pravica, ki bi upravičevala diskriminacijo na podlagi katere od osebnih okoliščin v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Splošno deklaracijo človekovih pravic in splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava. Po njegovem mnenju dejstvo, da mu je tožena stranka ponudila odhod na misijo 13. 2. 2014, dokazuje, da tudi jeseni 2013 pri njem ni bilo podanih varnostnih zadržkov. Povzema izpovedi prič C.C., D.D., A.A. in E.E. Opozarja, da izpodbijana odločitev krši načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena URS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je pravočasno podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi moral tožnik v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. S pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče B.B., tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravno odločilnih dejstev, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je za vse zavrnjene dokazne predloge navedlo utemeljene razloge. Tožnik je zaslišanje B.B. predlagal v potrditev navedb, da je bila tudi zoper njega zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1 vložena kazenska ovadba, pa ga je tožena stranka spomladi 2014 kljub temu napotila na misijo (7. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 7. 2016). Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje vse navedeno med strankama niti ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje priče B.B. utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, uveljavljana procesna kršitev pa ni podana.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega prihodka v znesku 13.200,00 EUR. Tožbeni zahtevek je utemeljeval z navedbami, da ga je tožena stranka neenakopravno obravnavala v postopku presoje upravičenosti odhoda na mednarodno operacijo (KFOR SVNKON ...).

9. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 179. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, pri čemer se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi OZ): nastanek škode (tožniku), nedopustno ravnanje tožene stranke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke ter odgovornost tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za dolžnost vojaka z dne 7. 10. 2011 za določen čas do 3. 7. 2021 oziroma do njegovega 45. leta starosti; - da se je v letu 2013 zanimal za udeležbo v mednarodni operaciji sil KFOR na Kosovu; - da ga je tožena stranka uvrstila na listo kandidatov za usposabljanje, tožnik pa se je usposabljanja tudi udeležil; - da je tožena stranka dne 4. 4. 2013 izdala Usmeritve za nabor kadra za popolnitev SVNKON v napotitvenem obdobju "MOM - H." (v nadaljevanju: Usmeritve za nabor kadra), v katerem so bile navedene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za popolnjevanje posamičnih dolžnosti oziroma modulov; - da je tožena stranka tožnika napotila na zdravniški pregled, saj je bila med zahtevami v Usmeritvah za nabor kadra navedena tudi zdravstvena sposobnost pripadnika za opravljanje nalog v tujini; - da je bilo na zdravniškem pregledu, ki je bil opravljen dne 17. 7. 2013, ugotovljeno, da tožnik posebnih zdravstvenih zahtev začasno ne izpolnjuje, saj je bila pri njem ugotovljena zloraba pripravkov za povečanje mišične mase, zaznana naglušnost in THC pozitivnost; - da je tožnik toženi stranki dne 4. 9. 2013 predložil obvestilo z dne 3. 9. 2013, iz katerega je izhajalo, da izpolnjuje vse posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto "specialist mehanik za bojna vozila" na misiji.

11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženi stranki glede preverjanja tožnikove zdravstvene sposobnosti ni mogoče očitati, da je ravnala nekorektno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik sam izpovedal, da je dr. G.G. pravilnost izvidov glede prisotnosti prepovedane droge (THC) v njegovi krvi preverjala dvakrat. Ker je bil test na prisotnost THC pozitiven tudi pri ponovnem preverjanju, toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala testiranje ponoviti še enkrat. Poleg tega ni dvoma, da so bili predmetni izvidi v mesecu juliju 2013 pravilni. Po pravilni ugotovitvi sodišče prve stopnje iz izpovedi tožnika izhaja, da je bil THC v njegovi krvi prisoten zato, ker je to substanco vseboval eden od pripravkov za povečanje mišične mase, ki ga je v spornem obdobju jemal. Glede na vse navedeno ni mogoče slediti tožnikovim pritožbenim navedbam, da so izdaji negativnega zdravniškega spričevala botrovali njemu neznani, neutemeljeni razlogi. Da je tožena stranka ravnala korektno, potrjuje tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dopustila, da ji tožnik s strani neodvisne institucije dostavi zdravniško potrdilo o tem, da izpolnjuje vse zahtevane zdravstvene pogoje za napotitev na misijo. Ker je tožnik toženi stranki takšno zdravniško potrdilo v začetku septembra 2013 tudi predložil, drži njegova pritožbena navedba, da je v obdobju od oktobra 2013 do marca 2014 izpolnjeval vse zdravstvene zahteve za napotitev na misijo. Vendar pa je za odločitev o tem, ali je tožena stranka tožnika s kadrovske liste KFOR ... resnično izvzela iz neutemeljenih razlogov, bistveno, da je tožena stranka v času priprav na misijo ugotovila, da pri tožniku obstoji tudi drug utemeljen razlog, da tožnika ne napoti na misijo.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bil Oddelek za napotitve na mednarodne operacije in misije (MOM) in Mirnodobne strukture Slovenske vojske v tujini (MSSVT) v J-1 Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV) dne 7. 8. 2013 obveščen, da je obveščevalna-varnostna služba (OVS) na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zoper tožnika podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnika je zato namestnik poveljnika čete A.A. v uradnem razgovoru dne 4. 9. 2013 obvestil, da je bil s strani kadrovske službe podan predlog na GŠSV, da se ga zaradi negativnega mnenja OVS za napotitev na misijo izvzame s kadrovske liste za KFOR ...

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bilo izvzetje tožnika s kadrovske liste za KFOR ... potreben in primeren ukrep, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za to odločitev ni navedlo razlogov, saj iz 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo po presoji sodišča prve stopnje le na ta način mogoče zagotoviti nemoten potek kazenskega postopka, ki do datuma, ko bi tožnik moral oditi na misijo, še ni bil zaključen. Sodišče prve stopnje je to odločitev utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da je ena od zahtev, navedenih v Usmeritvah za nabor kadra, tudi pozitivna službena ocena pri ocenjevanju uspešnosti, lastnosti pri delu in usposobljenosti, česar tožnik v relevantnem obdobju ni prejel. Tožnikove navedbe, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. I K 16724/2014 z dne 30. 12. 2014 obtožbo zoper njega zavrnilo, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč za odločitev v tem individualnem delovnem sporu bistveno le, da je bilo izvzetje tožnika s kadrovske liste za KFOR ... primerno in potrebno v obdobju, ko bi ta moral oditi na misijo (torej H.). Med strankama ni bilo sporno, da je bil kazenski postopek zoper tožnika v letu 2014 zaključen njemu v prid, vendar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje to samo po sebi še ne pomeni, da je bil tožnik s strani tožene stranke neenakopravno obravnavan oziroma da so njegovemu izvzetju s kadrovske liste za KFOR ... botrovali subjektivni razlogi. Tudi okoliščini, da tožnik na razgovoru 4. 9. 2013 s strani tožene stranke ni bil natančneje seznanjen o razlogih za izvzetje s kadrovske liste ter da A.A., ki ga je v imenu tožene stranke o tem obvestil, pred razgovorom o tem ni videl nobenega uradnega dokumenta, ne dokazujeta tožnikovih navedb o sabotiranju njegovega odhoda na misijo. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odločitev protiustavna in da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da lahko delodajalec delavcu arbitrarno prepove opravljanje nekega dela, čeprav ta zanj izpolnjuje vse pogoje. Kot že obrazloženo, tožnik formalnih in vsebinskih pogojev, navedenih v Usmeritvah za nabor kadra, ni izpolnjeval, odločitve tožene stranke, da ga izvzame s kadrovske liste za KFOR ..., pa zato ni mogoče šteti kot arbitrarne.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena URS. Tožena stranka namreč pri izvzetju tožnika s kadrovske liste za KFOR ... ni izhajala iz ugotovitve, da je tožnik storil kaznivo dejanje, temveč je presojala, ali dejstva, ugotovljena v postopku varnostnega preverjanja, pomenijo zadržek za njegovo napotitev na misijo. Ob upoštevanju pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da ocena, ali pridobljeni podatki pomenijo varnostni zadržek, spada v polje proste presoje tožene stranke, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka za izvzetje tožnika s kadrovske liste za KFOR ... ni imela pravne podlage. Pritožba v zvezi s tem tudi neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Glede na to, da je tožnik tožbeni zahtevek utemeljeval z navedbami, da ga je tožena stranka neenakopravno obravnavala v postopku odločanja o tem, katerega pripadnika bo napotila na misijo, po izvedenem dokaznem postopku pa se je izkazalo nasprotno, za odločitev v zadevi niti ni pomembno, kdo (v smislu kateri organ tožene stranke) je sprejel odločitev o njegovem izvzetju s kadrovske liste oziroma kdo je imel diskrecijsko pravico v zvezi s tem. Bistveno je, da je bila ta odločitev utemeljena z obstojem objektivnih (in ne subjektivnih) okoliščin, sodišče prve stopnje pa ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do tega vprašanja ni opredelilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb glede zatrjevane diskriminacije. Sodišče prve stopnje se je namreč do teh navedb opredelilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je navedlo jasne razloge za odločitev, da tožnik s strani tožene stranke ni bil deležen neenakopravne obravnave. Pritožbeno sodišče ob tem kot bistveno izpostavlja ugotovitev, da B.B. na misijo ni bil napoten jeseni 2013, temveč šele spomladi 2014, ko je tožena stranka odhod na misijo ponudila tudi tožniku (to med strankama ni bilo sporno). Tožnikove navedbe o neenakopravni obravnavi v primerjavi s tem sodelavcem že iz tega razloga niso utemeljene.

17. Glede na vse navedeno je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela dokazati, da v postopku odločanja o tem, katere pripadnike bo napotila na misijo na Kosovu, ni kršila prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroška za podajo odgovora na pritožbo ni priglasila.