Jedro

Ali je storilec kaznivega dejanja razžalitve po 2. in 1. odstavku 169. člena KZ ravnal z namenom zaničevanja (3. odstavek navedenega člena), je dejansko vprašanje. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pravilna presoja v zadevi odvisna predvsem od tega, ali so dejstva, ki jih obsojenec zatrjuje, resnična. Če bi se izkazalo, da so, bi bilo ob tehtanju, ali je podan zaničevalni namen, treba presoditi obsojenčeve trditve, da se je za ureditev razmer zavzemal že v okviru invalidskih organizacij, se po izkjučitvi obrnil tudi na varuha človekovih pravic ter nato na podlagi ustavne pravice do svobode izražanja svoje stališče in kritiko delovanja zasebnega tožilca opisal v spornih časopisnih člankih.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornice obsojenega R.Z. se izpodbijana sodba v obsodilnem delu na podlagi 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.1.2000 pod točko I obsojenega R.Z. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 169. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 2. odstavka 169. člena KZ določilo kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II sodbe pa je zoper obsojenca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za nadaljevano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 171. člena KZ ter odločilo, da je zasebni tožilec B.Š. po 3. odstavku 96. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne obsojenčeve izdatke in potrebne izdatke ter nagrado zagovornice, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe in bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbama obsojenca in njegove zagovornice deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu določeno kazen znižalo na en mesec zapora, preizkusno dobo pa na eno leto, v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, podrejeno pa tudi zaradi izrečene kazenske sankcije, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njenem mnenju je iz obsojenčeve dodatne utemeljitve, ki jo prilaga zahtevi, razvidno, da navedenih člankov obsojenec ni napisal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da namesto kazenske sankcije obsojencu izreče sodni opomin.

Ob reševanju zahteve obsojenčeve zagovornice se je izkazalo, da je treba pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljaviti na podlagi določbe 427. člena ZKP.

Po tej določbi razveljavi Vrhovno sodišče pravnomočno odločbo, če pri odločanju o zahtevi nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da časopisna članka in navedbe, razvidne iz opisa dejanja, ne omogočajo presoje, da je šlo zgolj za obsojenčevo resno kritiko delovanja zasebnega tožilca B.Š. v invalidskih organizacijah, ampak da iz obeh pisanj veje podcenjevalen odnos do zasebnega tožilca in nespoštovanje njegovega človeškega dostojanstva. Da je tako, sta ocenili na podlagi načina izražanja, ki da kaže določen sarkastičen oziroma ironičen slog, kar da ob upoštevanju medsebojnega sovražnega razmerja med obsojencem in zasebnim tožilcem utrjuje sklepanje, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z zaničevalnim namenom.

Po 3. odstavku 169. člena KZ se ne kaznuje, tudi kdor se o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Ali je storilec ravnal s takim namenom, je dejansko vprašanje.

S to določbo zakonodajalec rešuje kolizijo med dvema ustavnima človekovima pravicama, tisto iz 35. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, na eni, in svobode izražanja iz 39. člena Ustave na drugi strani. Ta določba tudi predpisuje primere in merila, kdaj se tisti, ki se o drugem žaljivo izrazi, ne kaznuje. Za pravilno presojo v konkretni zadevi je pomembno tudi upoštevati, da so osebe, ki nastopajo v javnem življenju, med take je kot državni svetnik pripadal tudi zasebni tožilec, manj varovane in je tudi brez njihove privolitve dovoljeno opisati zlasti tista ravnanja in dogodke, ki so pomembni za značaj, dejanje in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje.

V uvodu obeh člankov je obsojenec navedel, da je namen njegovih pisanj širši javnosti predstaviti način sofinanciranja invalidskih organizacij s strani Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) in o zapletih, do katerih je prišlo, ker sta v letu 1996 iz kroga tistih, ki so izpolnjevali merila za sofinanciranje investicijskih projektov, izpadli podjetji B.B. ter D.d.t. iz I. Tudi v kazenskem postopku se je obsojenec zagovarjal, da so njegove navedbe resnične in da si je tudi z navedenima člankoma prizadeval doseči, da bi se sredstva med invalidskimi organizacijami pravično razdelila in da bi zasebni tožilec spremenil svoje poglede ter v okviru teh organizacij deloval bolj demokratično, nikakor pa ne z zaničevalnim namenom do zasebnega tožilca. V članku z dne 12.7.1996 "Razdiralna agresivnost med invalidi" je v časopisu Slovenec obsojenec med ostalim zapisal, da ne zanika, da je v svojem dosedanjem življenju gospod B.Š. naredil tudi marsikaj dobrega v korist invalidov, vendar pa zaradi svojega absolutističnega vedenja, kar da potrjujejo tudi primeri iz prakse, dela tudi večkratno škodo invalidom.

V članku pod naslovom "Pogled za kulise invalidskih demonstracij", objavljenem v časopisu Slovenec z dne 21.6.1996, je obsojenec naštel dejstva, na podlagi katerih je zasebnega tožilca označil kot vrh hierarhije, ki jo ta vodi in pooseblja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da taka trditev sama na sebi ni žaljiva.

V zvezi z navedbo v istem članku, da je bil zasebni tožilec tudi član Sklada za invalide pri Vladi Republike Slovenije, ki jo je ponovil tudi v istem časopisu z dne 4.7.1996 v članku "Moje trditve niso čisti nesmisli", je v omenjenem članku z dne 12.7.1996 zapisal, da je pri naštevanju funkcij zasebnega tožilca prišlo do pomote, in da ne drži, da bi bil ta član upravnega odbora navedenega urada.

Glede navedbe, da hierarhična organizacija, ki jo vodi in pooseblja zasebni tožilec, za dosego svojih ciljev izvaja pritiske in šikaniranja na državne uslužbence, ki se ne uklonijo zahtevam zasebnega tožilca, je obsojenec zapisal, potem ko je v članku izrazil priznanje direktorju sektorja za izvajanje zavarovanja ZPIZ B.G. za pokončno držo, da ve, kakšnim pritiskom in šikaniranju iz vsemogočih institucij in organizacij je bil izpostavljen še vsak državni uslužbenec, ki se ni uklonil zasebnemu tožilcu in njegovi "organizaciji". Te trditve je v članku utemeljil z navedbo, da nekaj takih primerov osebno tudi pozna. V kazenskem postopku pa je ta dejstva dokazoval, s tem da je predlagal zaslišanje mag. J.D..

Obsojenec je tudi opisal, na kakšen način naj bi zasebni tožilec izvajal te pritiske.

Glede navedbe v opisu dejanja, da je zasebni tožilec sistemsko kratil osnovne človekove pravice invalidnih oseb, pa je treba ugotoviti, da v članku kaj takega obsojenec ni zapisal. V članku je postavil trditev, da je dejstvo, da odkar je zasebni tožilec državni svetnik za področje socialnega varstva v Sloveniji, na račun njegovih "sistemskih" rešitev obstaja celo kopica nedorečenih stvari in pomanjkljivih zakonov, ki kratijo osnovne človekove pravice invalidnih ljudi, tako na področju socialnega varstva kakor tudi zdravstva. Zasebni tožilec, ki zastopa tudi interese invalidov v slovenskem parlamentu, pa da bi se zaradi toliko nedorečenih stvari moral zamisliti. Tudi v tem delu je zato vprašljivo stališče, da je obsojenec prestopil meje dovoljene kritike, ki zadeva javno udejstvovanje zasebnega tožilca.

V opisu dejanja, ki se nanaša na obsojenčeve navedbe v članku "Moje trditve niso čisti nesmisli", objavljenem v časopisu Slovenec dne 4.7.1996, je zapisano, da je obsojenec zasebnega tožilca označil kot avtokratskega predstavnika v zlatih časih monopola velikih, ki izkoriščajo invalide kot žrtve dvomljivih poklicnih usposabljanj, ki so bile izgovor za črpanje velikih finančnih sredstev ob prepustitvi invalidnih oseb samim sebi. Iz članka pa je razvidno, da stavku, da je zaposlovanje najtežje prizadetih invalidov postalo aktualno v času samostojnosti Slovenije, sledi navedba, da so bili v zlatih časih monopola velikih ti (invalidi) prepuščeni na milost in nemilost avtokratskih predstavnikov. Nato pa obsojenec opisuje lastno izkušnjo pri prvi zaposlitvi in navaja, da v zvezi s tem hrani vso dokumentacijo. O tem je zapisal, da je podjetje, ki ga je vodil zasebni tožilec, prejelo ogromno denarja za opremo in tečaje, ki se jih obdolženi sploh ni udeležil, v B.B. pa da je bil sprejet na usposabljanje za računalniškega programerja. Taka trditev sama po sebi, če je resnična, sploh ni žaljiva.

Kar pa zadeva navedbo, da je obsojenec zasebnemu tožilcu očital, da je ponaredil volitve, pa je iz izpodbijanega članka razvidno, da ga je, potem, ko so leta 1991 v B.B. propadle volitve za člana upravnega odbora, ki naj bi bile kasneje ponarejene, zasebni tožilec ustno obtožil, da je organiziral dogovore za glasovanje. V luči takega besedila je vprašljiva tudi trditev, da je na ta način obsojenec očital zasebnemu tožilcu, da je ponaredil volitve.

Navedbo, da je zasebni tožilec goljufal financerje, je treba presojati v zvezi z nadaljnjo obsojenčevo trditvijo, da so se sredstva vseskozi izrazito nenamensko porabljala in da je položaj vsako leto izgledal kot sod brez dna. Obsojenec je tako trditev utemeljil tudi z navedbo, da bi morali biti bazeni na obali že davno zgrajeni, da so se kopalnice gradile in rušile kar po nekajkrat ter da pri takem megalomanskem projektu, ki je požiral milijone in milijone, ob dejstvu, da mišično oboleli niso imeli zagotovljenih temeljnih življenjskih razmer, ni hotel sodelovati.

Očitek v članku, da si je zasebni tožilec prilastil dosmrtni mandat, pa je obsojenec oprl na dejstvo, da od leta 1984 ni bilo niti enega občnega zbora Društva mišično obolelih Slovenije in je zato zasebnemu tožilcu očital nelegitimno predsedovanje. V članku pa je navedena tudi trditev, da je zasebni tožilec "v primeru" D.d.t. preslepil predsednika takratnega izvršnega sveta Občine I., ki pa je obsojenec v članku ni pobliže utemeljil. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi zapisalo, da je oba članka ocenilo celovito in ugotovilo, da ju je obsojenec napisal z zaničevalnim namenom do zasebnega tožilca. Navedlo je sicer, da je slog obsojenčevega izražanja sarkastičen in ironičen, vendar te svoje ugotovitve ni pobliže konkretiziralo. Sklicevalo se je tudi na okoliščino, da sta si bila obsojenec in zasebni tožilec v invalidskih organizacijah vsaksebi in celo sovražna, in da tudi zato navedbe v obeh člankih pomenijo žaljive vrednostne ocene in napad na čast in dobro ime zasebnega tožilca z namenom zaničevanja ter da jih ni mogoče oceniti samo kot resno kritiko dela zasebnega tožilca.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravilna presoja v zadevi ni odvisna le od pravilnega povzemanja vsebine obeh člankov v opis dejanja, ampak predvsem od tega, ali so dejstva, ki jih obsojenec zatrjuje, resnična. Če bi se izkazalo, da so, bi bilo ob tehtanju, ali je podan zaničevalni namen, treba presoditi obsojenčeve trditve, da se je za ureditev razmer zavzemal že v okviru invalidskih organizacij, se po izkjučitvi obrnil tudi na varuha človekovih pravic ter nato na podlagi ustavne pravice do svobode izražanja svoje stališče in kritiko delovanja zasebnega tožilca opisal v spornih časopisnih člankih.

Glede na to, da je nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti navedenih odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornice obsojenega R.Z. ugodilo in pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.