Jedro

Tožnica je z denarnimi vložki iz posebnega premoženja povečevala vrednost skupnega premoženja, ki je bil namenjen tudi za kritje stroškov adaptacije nepremičnin v lasti toženca, zato gre za skupno terjatev iz naslova skupnega premoženja do posebnega premoženja toženca.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba v točki 2/I spremeni tako, da se znesek 39.258,80 EUR nadomesti z zneskom 42.518,54 EUR, v točki 2/II pa tako, da se znesek 65.399,09 EUR nadomesti z zneskom 62.139,35 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 39.258,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka 2/I), višji tožbeni zahtevek za glavnico v višini 65.399,09 EUR s pripadki je zavrnilo (točka 2/II) ter še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (točka 2/III).

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je posebno premoženje tožnice postalo del skupnega premoženja pravdnih strank, pri tem pa se je zmotno sklicevalo na sodno prakso, ki obravnava drugačne primere, ko je en zakonec s svojim premoženjem vlagal v skupno premoženje zakoncev. Od posebnega premoženja tožnice je treba ločiti tisti del vlaganj pravdnih strank, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank in na katerem sta deleža pravdnih strank enaka. Prvo sodišče ugotavlja, da je vrednost investicij ob prenehanju zakonske zveze znašala 78.864,24 EUR in ker je tožnica vložila svoje posebno premoženje v vrednosti 52.458,55 EUR, predstavlja posebno premoženje tožnice ¾ vrednosti celotnih vlaganj. Les iz gozdov je bil v lasti tožnice, vrednost lesa pa ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. Tožnica ima pravico zahtevati povračilo denarne vrednosti njenega vložka po cenah v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in navaja, da sporna nepremičnina predstavlja posebno premoženje toženca, zato se ne more ugotavljati prispevek posameznega zakonca, saj ne gre za skupno premoženje. Ker gre za posebno premoženje toženca, tožbeni zahtevek na plačilo denarnega vložka iz posebnega premoženja tožnice oziroma njenega vložka v času trajanja zakonske zveze, ni utemeljen. Trditvena podlaga se nanaša le na solastniški delež tožnice na posebnem premoženju toženca, v navedenem delu pa je tožnica tožbo umaknila, ne pa tudi na plačilo adaptacij, ki naj bi jih tožnica plačala iz njenega posebnega premoženja in iz naslova vlaganj iz skupnega premoženja zakoncev. Enako velja tudi glede višine zahtevka. Irelevantno je bilo zato ugotavljanje vrednosti vlaganj v nepremičnino z izvedencem gradbene stroke. V letu 2001 in 2002 so bila izvršene adaptacije v korist posebnega premoženja toženca, s tem, da se je z adaptacijo povečala površina stanovanja, na delu, ki je bil v času adaptacije v lasti pravne osebe M. B. d.o.o. Vlaganja so bila izvršena v korist tretje osebe in ne v korist posebnega premoženja toženca. Toženec je lastnik tudi tega dela nepremičnine postal šele na podlagi prodajne pogodbe z dne 6. 12. 2006, ko pravna oseba ni vrnila kredita, ki ga je najela za plačilo kupnine.

Pritožba tožnice je deloma utemeljena, pritožba toženca je neutemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in listinske dokumentacije izhaja, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo dne 10. 10. 1987, ki je bila razvezana dne 2. 3. 2006. Leta 1988 je toženec podedoval trisobno stanovanje št. 6 v izmeri 94 m² v prvem nadstropju stanovanjske stavbe v Ljubljani X, s pripadajočim kletnim prostorom. V letu 1988 – 1989 je bilo stanovanje obnovljeno, od leta 1990 dalje pa sta pravdni stranki adaptirali tudi kletne prostore in jih preuredili v gostinski lokal. V letu 2001 in 2002 se je z novo adaptacijo stanovanja povečala tudi stanovanjska površina. Pravdni stranki sta se skupaj odločili za adaptacije prostorov, ki sta jih plačevali iz skupnega premoženja, s tem, da je tožnica prispevala tudi denarna sredstva, ki so bila njeno posebno premoženje v višini 52.458,55 EUR. Del teh denarnih sredstev je dobila (izključno) tožnica (in ne tudi toženec) od očeta, del pa od kupnine od prodanega lesa. Delež na skupnem premoženju, ki pripada vsakemu zakoncu, je ½. Celotna vrednost vlaganj po sedanjih cenah je 156.857,23 EUR (2), vrednost vlaganj pravdnih strank v nepremičnine po stanju in vrednosti na dan 2. 3. 2006 je 70.864,24 EUR (3). Iz izvedeniškega mnenja izhaja (4), da se je cena gradbenih storitev od 2. 6. 2006 do 30. 11. 2011 povečala za 20 %. Pritožbi ne izpodbijata izračuna sodišča prve stopnje, da je od 2. 6. 2006 do 20. 3. 2009 prišlo do 10,8 % povečanja cen gradbenih storitev, in da je ocenjena vrednost skupnih vlaganj po stanju na dan 2. 3. 2006 ter po cenah na dan 20. 3. 2009 (5), 78.517,60 EUR.

Podlaga tožbenega zahtevka tožnice je 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (6). Nekdanja zakonca sta se sporazumela, da se s skupnimi sredstvi obnovi nepremičnina last toženca, saj sta si zakonca na ta način želela izboljšati bivalne pogoje družine, z adaptacijo prostorov na nepremičnini pa sta pridobila tudi dodatne možnosti povečanja skupnega premoženja (npr. tožnica je bila nekaj let zaposlena v gostinskem lokalu, ki je bil adaptiran iz prostorov last toženca). Tožnica je tudi z lastnimi denarnimi sredstvi (s posebnim premoženjem) povečevala vložek skupnih sredstev, ki sta jih zakonca porabila za plačilo adaptacij nepremičnine. Ker med zakoncema ni bilo posebnega dogovora o vračilu denarnih zneskov, ki so bili posebno premoženje tožnice, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da so bile adaptacije plačane tudi s premoženjem, ki sta ga zakonca pridobila z delom med trajanjem zakonske zveze, je tožnica upravičena do denarnega zneska iz naslova deleža na skupnem premoženju zaradi vlaganj v nepremičnino last toženca, v katerem so upoštevana denarna sredstva, ki so predstavljala njeno posebno premoženje, in ki so povečala njen delež na skupnem premoženju. Tožnica je z denarnimi vložki iz posebnega premoženja povečevala vrednost skupnega premoženja, ki je bil namenjen tudi za kritje stroškov adaptacije nepremičnin v lasti toženca, zato gre za skupno terjatev iz naslova skupnega premoženja do posebnega premoženja toženca. Takšna izhodišča so bila tudi pravna podlaga, na kateri je tožnica uveljavljala lastninskopravna upravičenja na nepremičnini v okviru primarnega zahtevka, ki ga je kasneje umaknila. Ali povedano drugače, tudi če bi tožnica vlagala posebno premoženje v nepremičnino zaradi pridobitve lastninske pravice, bi bil njen lastniški delež na nepremičnini (če ne bi bilo posebnega dogovora s tožencem) odvisen od velikosti deleža na skupnem premoženju, ki pa bi bil odvisen tako od denarnega vložka iz njenega posebnega premoženja, kot od prispevka k povečanju, ohranjanju oziroma zmanjševanju skupnega premoženja. Pravdni stranki sta v času trajanja zakonske zveze vlagali skupna denarna sredstva, ki so bila pridobljena med trajanjem zakonske zveze v adaptacijo nepremičnine, hkrati pa tudi posebno premoženje (denarna sredstva) tožnice, ki so na ta način izgubila samostojnost in postala sestavni del skupnega premoženja. Na ta način je tožnica povečala svoj delež na skupnem premoženju, ki pa je na podlagi trditvene podlage pravdnih strank ½. Tudi njen obligacijski zahtevek zato temelji na določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

Tožnica je nedenarno obveznost ovrednotila na dan vložitve tožbe, nato pa po izdelavi izvedeniškega mnenja spremenila tožbo dne 24. 1. 2012 in zvišala tožbeni zahtevek ter zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od izdelave izvedeniškega mnenja dne 30. 12. 2011 (7). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo stanje in vrednost adaptacij ter amortizacijo na dan razveze zakonske zveze, vendar bi moralo upoštevati povišano vrednost gradbenih storitev in materiala ne le do dneva vložitve tožbe, marveč do izdelave izvedeniškega mnenja (20%), kar predstavlja znesek 85.037,08 EUR, tako da je tožnica upravičena do zneska 42.518,54 EUR. Od izdelave izvedeniškega mnenja dalje je tudi upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ko je denarno ovrednotila prispevek zakoncev v posebno premoženje toženca in njen delež na skupnem premoženju.

Toženec je sodeloval pri adaptacijah nepremičnine, vedel je za vrednost adaptacij, zato kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenil z družbo M.B. d.o.o., katere edini ustanovitelj je, ne predstavlja okoliščine, ki bi bila utemeljena podlaga za znižanje vrednosti vlaganj za tisti del nepremičnine, ki v času trajanja zakonske zveze (še) ni bil v lasti toženca ampak v lasti njegove družbe. Ker je toženec vedel za vlaganje pravdnih strank, je moral to upoštevati tudi pri sklepanju kupoprodajne pogodbe.

Neutemeljene so pritožbene trditve toženca, da je s tem, ko je tožnica umaknila primarni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na priznanje lastninske pravice na nepremičnini izostala ustrezna trditvena podlaga glede podrejenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo, saj je trditveno podlago treba obravnavati kot celoto, kot je bila s strani tožnice tudi podana v zvezi s primarnim in sekundarnim tožbenim zahtevkom. Tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo vsebuje vsa odločilna dejstva in dokaze, na podlagi katerih je bilo možno ugotoviti povečano vrednost toženčeve nepremičnine, ki je bila predmet adaptacij. Pritožbeno sodišče pa tudi po uradnem preizkusu ni našlo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeni razlogi tožnice so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo prvega sodišča spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo tožnice in pritožbo toženca (v celoti) zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tudi po delnem uspehu tožnice s pritožbo, ostaja odločitev prvega sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka nespremenjena, glede na celoten uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje. Tožnica zato mora kriti tudi svoje pritožbene stroške, s tem, da odgovor na pritožbo ni bil potreben. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej izvedeniško mnenje prvi odstavek stran 64 oziroma stran 188 sodnega spisa.

(3) Glej izvedeniško mnenje z dne 27. 2. 2012 stran 216 sodnega spisa.

(4) Glej stran 3 izvedeniškega mnenja z dne 30.11.2011 oziroma stran 127 sodnega spisa ter izpoved izvedenca na naroku 8. 3. 2012 stran 220 sodnega spisa.

(5) Ko je bila vložena tožba.

(6) V nadaljevanju ZZZDR.

(7) Glej stran 198 sodnega spisa.