Jedro

Domneva nedolžnosti velja za obtoženca v kazenskem postopku, ne pa za udeleženko, na katero naj bi, zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi, bilo prenešeno več premoženja. Obrnjeno dokazno breme je upravičeno naloženo udeleženki, saj le ona razpolaga z dokazili, da je bila upravičena do take vrednosti skupnega premoženja, kot je bilo nanjo preneseno.

ZKP določa relativne in absolutne maksimalne roke trajanja ukrepa začasnega zavarovanja. Po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje, začasno zavarovanje lahko traja najdlje tri leta.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev udeleženke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Udeleženka A. A. je dolžna plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi do skupne višine 100.000,00 EUR do vključno 2. 4. 2016 in začasno zavarovanje premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev B. B. in C. C. do skupne višine 100.000,00 EUR do vključno 15. 4. 2016. Obe zavarovanji pa sta bili podaljšali na način, da se odredi zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, da z zaznambo pri A. A. prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine, ki je vpisana v zemljiški knjigi v katastrski občini X, in sicer na parceli št. 1/16 k. o. X z ID znakom 000 do višine 1/4 celote oziroma do višine 100.000,00 EUR.

2. Zoper takšen sklep sta se pritožila pooblaščenca udeleženke A. A. brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in odloči, da se udeleženki vrnejo stroški postopka in tega ugovora v 15-ih dneh pod izvršbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se odredi zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani: a.) zavarovanje premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev C. C. in B. B. do 15. 4. 2016 in b.) odvzem premoženjske koristi, v kolikor bi po pravnomočni odločitvi premoženjska korist presegala premoženjskopravna zahtevka citiranih oškodovancev do 2. 4. 2016, z zaznambo prepove udeleženki odtujitev in obremenitev udeleženki lastne polovice nepremičnine parcele št. 2/239 in lastne polovice parcele št. 2/240, obe k. o. Y, do 1/4 oziroma do vrednosti 100.000,00 EUR in odloči, da se udeleženki povrnejo stroški postopka iz tega ugovora v 15-ih dneh pod izvršbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršilo udeleženkino pravico do poštenega sojenja, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Takšno kršitev naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je bil predlog državnega tožilstva prepozen in se udeleženka ni mogla o predlogu izjasniti. Predlog je namreč prejela 14. 10. 2015, istočasno pa ji je bil določen tudi rok za odgovor do 13.00 ure 15. 10. 2015. Glede na rok, ki je bil udeleženki postavljen, pa udeleženki ni bilo omogočeno, da bi se o predlogu izjasnila.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlog temelji na dejanskem stanju kot je bilo ugotovljeno v predhodnih sklepih o začasnem zavarovanju in je bila udeleženka kot njeni pooblaščenci z njim seznanjena. Zato lahko v konkretnem primeru govorimo le o relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker pritožniki ne pojasnijo, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, navedena kršitev ni izkazana. Dejstvo, da pa je oškodovanka prejela izpodbijani sklep po izteku roka določenega v predhodnem podaljšanju začasnega zavarovanja pa ne pomeni nobene od zatrjevanih kršitev. Sklep je bil izdan pred pretekom z zakonom določenega roka. Državni tožilec, ki je predlog podal, pa tudi ni bil prekludiran kot zatrjujeta pritožnika, saj je bil predlog podan pred potekom predhodno odrejenega podaljšanja.

6. Navedbe pritožnikov, da je kršeno načelo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije, ker mora udeleženka nositi breme dokazovanja kot to določa četrti odstavek 75. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in da obtoženec nanjo ni prenesel premoženja, ki bi izhajalo iz zatrjevanega kaznivega dejanja, niso sprejemljive. Domneva nedolžnosti velja za obtoženca v kazenskem postopku, ne pa za udeleženko, to je bivšo ženo obtoženega, na katero naj bi zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi bilo s sporazumom o delitvi skupnega premoženja prenešeno več premoženja, kot ga je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Obrnjeno dokazno breme, ki ga določa četrti odstavek 75. člena KZ-1 je upravičeno naloženo udeleženki, saj le ona razpolaga z dokazili, da je bila upravičena do takšne vrednosti skupnega premoženja, kot je bilo nanjo preneseno s sporazumom o delitvi skupnega premoženja.

7. Pritožniki zmotno navajajo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da podaljša začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in istočasno na istem predmetu do iste višine tudi začasno zavarovanje premoženjskopravnih zahtevkov, nepravilna. Na takšne navedbe je sodišče prve stopnje odgovorilo v točki 12. Do njih pa se je opredelilo že višje sodišče v svojem sklepu II Kp 34556/2012-383 z dne 8. oktobra 2015 v točki 9 in se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na argumente navedene v tej točki sklepa višjega sodišča. Pri tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da nikakor ne gre za zavarovanje v višini dvojne vrednosti premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobil obtoženi. Po končanem kazenskem postopku bo v primeru pravnomočne obsodilne sodbe mogoče odvzeti le premoženjsko korist ali pa oškodovancema priznati premoženjskopravna zahtevka, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 12 izpodbijanega sklepa.

8. Pritožniki v svoji pritožbi problematizirajo tudi utemeljenost suma kot osnovnega pogoja za odreditev ukrepa začasnega zavarovanja in zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker v izpodbijanem sklepu pravnih dejstev, ki bi izkazovala verjetnost storitve kaznivega dejanja ni navedlo, ampak je navedlo le ime in priimek ene priče in dveh oškodovancev in zaslišanje izvedenke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je utemeljen sum izkazan že s pravnomočno obtožbo in je v izpodbijanem sklepu dovolj konkretiziran z navajanjem dokazov, ki potrjujejo očitke v obtožbi. Sodišče namreč ne ugotavlja krivde in zato dokazov v tem delu postopka ne ocenjuje. Prav tako pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do obstoja nevarnosti razpolaganja s premoženjsko koristjo, ki jo je pridobil obtoženi, in sicer v točki 10. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da ni izkazana samo nevarnost, da bi obtoženi razpolagal s premoženjem in tako onemogočal odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi oziroma povrnitev škode, ampak je ta nevarnost izkazana tudi za udeleženko. Iz časovne analize, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje o odtujitvi premoženja s strani obtoženega in dejstva, da je bil sklenjen sporazum je izkazan namen obtoženega, da oškodovanca ne bi prišla do povrnitve škode oziroma premoženjske koristi ne bi bilo mogoče odvzeti. Udeleženka pa bi lahko s premoženjem, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo nanjo preneseno v vrednosti 3/4 celotnega skupnega premoženja, kasneje prosto razpolagala (obtoženemu del premoženja vrnila).

9. V zvezi z vrednostjo skupnega premoženja in premoženja, ki je bilo s sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja preneseno na udeleženko, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ponavlja svoje navedbe, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo s prej navedenim sklepom v točki 10 in se sodišče v izogib ponavljanju na argumente navedene v tej točki sklepa v celoti sklicuje. Pri tem še poudarja, da pritožniki ne izkažejo, da udeleženka sredstev, s katerimi je bila kupljena hiša, ni pridobila na način (dedovanje, darilo …), da jih ni mogoče šteti za skupno premoženje.

10. Pritožbeno sodišče še poudarja, da gre za začasen ukrep. Sodišče prve stopnje, v kolikor bo prišlo do situacije, da bi bilo potrebno katerega od ukrepov začasnega zavarovanje realizirati, bo moralo dejansko vrednost skupnega premoženja in dejansko vrednost premoženja, prenesenega na udeleženko s sporazumom o delitvi skupnega premoženja ugotavljati po uradni dolžnosti. Zato bo šele takrat smotrno postaviti izvedenca. Zato je predlog za angažiranje cenilca nepremičnin najmanj preuranjen.

11. Pritožbeno sodišče še poudarja, da ZKP določa relativne in absolutne maksimalne roke trajanja ukrepa začasnega zavarovanja. Tako določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje, začasno zavarovanje lahko traja najdlje tri leta (absolutni rok). Zato so navedbe sodišča prve stopnje v točki 14, da ta absolutni rok ne velja za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka zmotne. Začasno zavarovanje tako premoženjskopravnega zahtevka kot tudi zahtevka za odvzem premoženjske koristi, glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila obtožba vložena 2. 4. 2013, poteče 2. 4. 2016, saj takrat poteče tudi absolutni rok, kolikor časa lahko traja začasno zavarovanje.

12. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščencev udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Udeleženka s pritožbo ni uspela in je zato v skladu z določili 98. člena ZKP dolžna plačati sodno takso po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah v višini 30,00 EUR.