Jedro

V pritožbi storilec zatrjuje, da je iz avta izstopil zaradi astmatičnega napada, ker je rabil Ventolin, ki je bil v zadnjem delu avtomobila ter za svoje trditve sodišču predlaga, da si pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo. S takimi navedbami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

Poleg tega zgoraj povzete pritožbene trditve in v pritožbi predlagani dokazi (naj si sodišče pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo) predstavljajo pritožbene novote, saj storilec ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Kot take so za pritožbeno sodišče neupoštevne in jih zato pritožbeno sodišče ni presojalo v smeri kršitve načela materialne resnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 150,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog (PN) ter odločilo, da je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozval prekrškovni organ.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Zatrjuje, da je izstopil iz vozila zaradi potrebe po vpihu Ventolina, ki ga je imel shranjenega v zadnjem delu avtomobila. Predlaga pridobitev njegove medicinske dokumentacije in ugoditev pritožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom z dne 12. 10. 2021 je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, ker je dne 12. 10. 2021 ob 08.55 uri (na v PN opredeljenem kraju) izstopil iz vozila kljub temu, da mu policist tega ni dovolil. Izrekel mu je globo 500,00 EUR in 5 kazenskih točk (KT).

5. Skladno z desetim odstavkom 101. člena ZPrCP se z globo 500 eurov se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo 3. točke tretjega odstavka tega člena. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 5 kazenskih točk. Določba 3. točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP opredeljuje pomen modre svetilke in kratkega zvočnega signala s sireno, in sicer voznik, za katerim vozi policijsko vozilo, ki daje tak znak, mora postopno zmanjšati hitrost in ustaviti ob robu ali zunaj vozišča. Voznik in potniki ne smejo izstopiti iz oziroma z vozila, dokler jim policist tega ne dovoli.

6. Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da ga policist ni ustavil na primernem mestu, zato mu je storilec rekel, da naj se pelje za njim na primerno mesto, dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo, da je storilec po ustavljanju s strani policistov izstopil iz vozila preden mu je policist to dovolil, saj je navedeno v svojem zagovoru potrdil tudi sam.

7. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

V pritožbi storilec zatrjuje, da je iz avto izstopil zaradi astmatičnega napada, ker je rabil Ventolin, ki je bil v zadnjem delu avtomobila ter za svoje trditve sodišču predlaga, da si pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo. S takimi navedbami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče že zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

Poleg tega zgoraj povzete pritožbene trditve in v pritožbi predlagani dokazi (naj si sodišče pridobi storilčevo medicinsko dokumentacijo) predstavljajo pritožbene novote, saj storilec ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Kot take so za pritožbeno sodišče neupoštevne in jih zato pritožbeno sodišče ni presojalo v smeri kršitve načela materialne resnice.

8. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo storilca, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1), izpodbijano sodbo potrditi.

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 150,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.