Jedro

Tožnik ni izkazal, da se z upravnim aktom, izpodbijanim v upravnem sporu, posega v njegovo pravico ali na zakon neposredno oprto korist, zato ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani se zavrne in se navedeni sklep potrdi.

2. Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) postopke v zadevah U 1291/2001, U 1301/2001, U 1302/2001, U 1309/2001 in U 1315/2001 združilo v skupno obravnavo in odločanje (1. točka izreka), na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS je ugodilo tožbam Državnega pravobranilstva RS, Gozdnega gospodarstva B. d.d. B. in Občine K., odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.7.2001 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (2. točka izreka), tožbi Društva za okolje, družbo, naravo in zdravje L. ter Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Ljubljana pa je na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo (3. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se ugodi pritožbama Nadškofije L. in Slovenske odškodninske družbe Ljubljana ter se odpravi delna odločba Upravne enote R. z dne 12.4.2001 (1. točka izreka); z dnem pravnomočnosti navedene odločbe je Nadškofija L. upravičena do vrnitve v last in posest nepremičnin vpisanih v vl. št. 850 k.o. S.G., vl. št. 339 k.o. V., vl. št. 933 k.o. Z.G., vl. št. 861 k.o. B.B., vl. št. 402 k.o. G., vl. št. 1065 k.o. B.Č., vl. št. 1105 k.o. S. in vl. št. 680 k.o. S., na katerih je vknjižena lastninska pravica v korist Republike Slovenije (2. točka izreka); zavezanec za vrnitev je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (3. točka izreka); vrednost vrnjenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja je 15.092.707,97 DEM, po stanju v času vračanja pa 12.583.760,17 DEM (4. točka izreka); pravnomočna odločba je podlaga za vpis lastninske pravice na vrnjenih nepremičninah v korist Nadškofije L., po uradni dolžnosti, (5. točka izreka), ter da bo o preostalem delu zahtevka odločil prvostopni organ z dopolnilno odločbo (6. točka izreka).

Svojo odločitev glede II. točke izreka je utemeljilo z ugotovitvijo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ni moglo rešiti spora, zato ker so bila ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Svojo odločitev glede III. točke izreka, pa je utemeljilo s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 18. člena ZUS, po kateri je lahko tožnik tisti, ki je imel v upravnem postopku lastnost stranke na zahtevo katere se je uvedel postopek (aktivna stranka), zoper katero je tekel postopek (pasivna stranka) ali ki je imel za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP/86). Pravica ali pravna korist pa ni splošna korist, temveč pravni položaj konkretnega subjekta. Ta je upravičen do tožbe le, če se z upravnim aktom neposredno posega v njegov pravni položaj, to je v njegove pravice ali njegove, na zakon ali drug predpis oprte koristi. Tožeča stranka v upravnem postopku ni imela položaja stranke. S sklicevanjem na varovanje okolja, kar je njen program, ekonomsko in drugačno ogroženost članov ter njihovo prizadetost kot davkoplačevalcev, ni uveljavljala svojih pravic ali na zakon oprtih neposrednih koristi, za katere je mislila, da so ji bile kršene z upravnim aktom izpodbijanim v upravnem sporu, temveč je uveljavljala le dejanske interese pri uresničevanju ciljev društva, s sklicevanjem na dolžnost države pri ohranjanju narodnega bogastva, pa je uveljavljala splošno korist. V denacionalizacijskem postopku se odloča o vzpostavitvi lastninske pravice na podržavljenem premoženju. S spremembo lastništva se varstveni režim na nepremičninah ne bo spremenil, saj bo moral tudi novi lastnik upoštevati omejitve, predpisane v javnem interesu. Tudi po spremembi lastništva, bo zato lahko opravljala dejavnosti, za katere ima pooblastilo v zakonu. Zato je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije za vložitev tožbe.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da odločitev sodišča, da ni izkazala aktivne legitimacije za vložitev tožbe, ni pravilna. Navaja, da bosta s spremembo lastništva v obravnavani denacionalizacijski zadevi prizadeta naravovarstveni in javni interes. Zato bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati, da zagotavljajo varstvo okolja v okviru svojih pravic in obveznosti tudi državljani in drugi prebivalci organizirani v društva (4. člen Zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju ZVO), načelo sodelovanja pri institucionalnem varstvu okolja (7. člen ZVO) ter da lahko tudi društvo s tožbo pri sodišču uresničuje pravico do zdravega in čistega okolja (15. člen ZVO), ter tožeči stranki priznati aktivno legitimacijo v tem upravnem sporu. Podobne določbe so vsebovane tudi v Zakonu o ohranjevanju narave (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZON). Navaja še, da ni pravilna ugotovitev pod točko 8. sodbe, po kateri iz upravnih spisov ne izhaja, da so nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka s posebnim aktom varovane kot naravna znamenitost. V zvezi z 10. in 11. točko je treba upoštevati, da gre za javno dobro in da zato vračanje v naravi preprečujejo okoliščine iz 19. člena ZDen. V zvezi z 12. točko navaja, da je treba v ponovnem postopku rešiti lastninska vprašanja vseh objektov na področju Triglavskega narodnega parka, glede 13. točke pa, da ni pravilno stališče, po katerem varstvo voda, ne zajema varstva vodnih zemljišč presihajočih jezer. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da mu prizna položaj stranke in odloči o njegovi tožbi.

Tožeče stranke, tožena stranka ter prizadeti stranki na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka: Po določbi 1. odstavka 18. člena ZUS je lahko tožnik posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb ali drugi, ki mislijo, da je z upravnim aktom kršena kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist. Navedena zakonska določba aktivne tožbene legitimacije sicer ne veže samo na stranke v upravnem postopku, pač pa daje aktivno tožbeno legitimacijo tudi osebam, ki niso sodelovale v upravnem postopku, ob pogojih da je z izdanim upravnim aktom kršena njihova pravica ali pravna korist. Ker tožeča stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala za verjetno, da je z izpodbijanim upravnim akom kršena kakšna njena pravica ali na zakon oprta neposredna korist, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njeno tožbo zavrglo v postopku predhodnega preizkusa na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, pravilno. Tožeča stranka namreč niti ne navaja, da bi se v obravnavanem postopku, v katerem se odloča o vzpostavitvi lastninske pravice na podržavljenih nepremičninah, zaradi spremembe lastništva, poseglo v njene pravice ali neposredne na zakon oprte koristi. Zgolj s sklicevanjem na pravice in obveznosti pri zagotavljanju varstva bivanjskega in družbenega okolja ter narave in zdravja ljudi, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka uveljavlja svoje dejanske interese pri uresničevanju ciljev društva.

Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Zoper sodbo, izdano v upravnem sporu na prvi stopnji, smejo (le) stranke vložiti pritožbo v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe (1. in 2. odstavek 70 člena ZUS). Pritožba, ki jo vloži oseba, ki nima te pravice je nedovoljena (3. odstavek 343. člena ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS). Če nedovoljeno pritožbo ne zavrže že sodišče prve stopnje (1. odstavek 343. člena ZPP) jo mora zavreči sodišče druge stopnje (352. člen ZPP).

V obravnavanem primeru tožeča stranka ni izkazala, da bi upravni akt, ki ga je izpodbijala s tožbo v upravnem sporu (odločba tožene stranke z dne 2.7.2001) posegala v kakšno njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Zato je bila njena tožba v predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavržena. Navedeno ima za posledico, da ji ne gre ne položaj stranke v upravnem sporu in ne pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o izpodbijanem upravnem aktu. Ker njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ni zavrglo že prvostopno sodišče, jo je na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s členom 68 in 16 ZUS moralo zavreči pritožbeno sodišče.