Jedro

Sojenje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja.

Kriterij "enostavnega dejanskega in pravnega stanja", ki ga ZUS-1 določa kot možen razlog za izjemo od senatnega sojenja predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti (ustrezno obrazložiti) glede na konkretni primer.

V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo svoje odločitve o sojenju po sodniku posamezniku, prav tako pa je glede obseg obrazložitev sodbe, v sodbo povzetega ugotovljenega dejanskega stanja in dokaznih predlogov evidentno, da v zadevi ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1558/2018-44 z dne 28. 3. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek z drugim sodnikom poročevalcem.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odpravilo odločbo, št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V zadevi je odločal sodnik posameznik, saj je Upravno sodišče s sklepom I U 1558/2018 z dne 7. 2. 2019 odločilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik, ker da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno vprašanje (tretja alineja prvega odstavka 13. člena ZUS-1).

2. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi že odločalo in sicer je s sklepom I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018 ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo o odpravi navedene odločbe toženke. Pojasnilo je, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker pritožnica prosilca ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je tožnik sam predložil, saj je šlo za dokazno oceno listinskih dokazov. Vrhovno sodišče je ocenilo, da v predmetni zadevi ne gre za to, da bi pritožnica prezrla tožnikove navedbe (izjave) oziroma, da ga ne bi soočila z neskladnostmi v njih, temveč gre za tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno njegovih listinskih dokazov in stališči, na katerih temelji pritožničina odločitev – gre torej za vprašanje nedokazanosti tožnikovih izjav in ne za vprašanje njihove neskladnosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede procesnih kršitev v tem postopku je bila zato zgolj navidezna, saj se sodišče v bistvu ni strinjalo s pritožničino dokazno oceno, zato je sodišču prve stopnje Vrhovno sodišče tudi naložilo, da je v takem primeru dolžno opraviti glavno obravnavo, pri čimer mu je podalo tudi napotek, da je glede preizkusa dejanskega stanja vezano na tožbene navedbe.

3. V obrazložitvi sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v ponovljenem sojenju, je presodilo,1 da je že zgolj iz določb Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razvidno, da je tožena stranka v konkretnem primeru kršila določbe o tolmačenju in izvajanju dokazov, saj se mora izvedenstvo v smislu tolmačenja opraviti na ustni obravnavi oziroma ob ustnem razgovoru po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ne pa tekom nekega drugega netransparentnega (procesnega) dejanja. Ugotovilo je, da se v predmetni zadevi dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ob ustnem razgovoru ni izvajal, čeprav so te listine vplivale na odločitev v tej zadevi in so dejstva v zvezi s tem sporna. Menilo je tudi, da mora organ prevode pridobiti pred zaslišanjem stranke, da se ti dokazi lahko izvajajo na zaslišanju, ne pa da se ocenjujejo izolirano in da stranka zanje izve šele z izdajo odločbe. Sodišče prve stopnje je mnenja, da je dokazna sredstva (prevedenih) listinskih dokazov in osebnega razgovora treba izvajati skupaj.

4. Glavno obravnavo, na izvedbo katere jo je s sklepom o razveljavitvi sodbe, izdane v prejšnjem sojenju, napotilo Vrhovno sodišče, je izvedlo zato, da bi preverilo, katerih predloženih dokumentov tožena stranka ni prevedla in jih ni izvajala, ter da bi ocenilo, kakšna je teža neprevedenih dokazov v celotnem predloženem dokaznem gradivu ter ali je bila zaradi tega kršena tudi pravica prosilca do izjave (obrambe). Ugotovilo je, da je bil preveden zelo majhen del dokaznih listin, prevedena vsebina dokumentov v spisu pa se ne nanaša na razloge ali dejanja preganjanja, medtem ko tožena stranka ključnih dokumentov, ki se nanašajo na razloge za preganjanje, ni prevedla. Sodišče prve stopnje sklepa, da je bila zaradi netolmačenja in neizvajanja pomembnega dela dokazov kršena tudi pravica do izjave (obrambe) prosilca v upravnem postopku. Pojasnilo je, da je glavno obravnavo izvedlo v zelo omejenem obsegu, ker pravice do poštenega sojenja ni mogoče kršiti Ministrstvu za notranje zadeve, ampak ta pravica pripada zgolj zasebni fizični ali pravni osebi, ki je v sporu z državo; da Sodišče EU nalaga obveznost izvedbe glavne obravnave z zaslišanjem prosilca samo v primeru, če je to nujno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje oziroma če se po sprejetju izpodbijane odločbe pojavilo novi elementi ter da izvedba glavne obravnave ni nujen predpogoj za ugotovitev sodišča o nepopolno ali nepravilno (napačno) ugotovljenem dejanskem stanju. Ker v tej zadevi ne gre za manjši ali neznaten del neprevedenih oziroma neizvedenih dokazov, sodišče prve stopnje ni dopolnilo ali popravilo te napake tožene stranke z originalnim izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Navaja še, da bi bila obveznost izvedbe glavne obravnave od tiste, ki velja v pravu EU, v nasprotju z načelom neodvisnosti sojenja in pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do azila, saj je izvedbo glavne obravnave v rokih po ZMZ-1 nemogoče izpeljati, in da prav tako ni brez pomena dejstvo, da so sodniki ocenjevani predvsem s kvantitativnega vidika sodb v postopkih s pravnimi sredstvi in z vidika potrjenih, spremenjenih in razveljavljenih sodb, kar ima neposreden in odločujoč vpliv na njihove zakonske pravice v zvezi s sodniško službo, vključno z možnostjo razrešitve na podlagi negativne ocene sodniške službe.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da mora izvesti dokaz z vpogledom v potrdilo veleposlaništva Kraljevine Španije, ki ga je tožnik predložil v upravnem sporu in ki ga sodišče na glavni obravnavi ni izvedlo, ker to ni bilo nujno za presojo v tem upravnem sporu ter da mora upoštevati standarde, kriterije in pravila glede izvajanja ocene neverodostojnosti tožnika, ki jih je potrdila upravno-sodna praksa v Sloveniji, kot tudi da mora navesti, na kateri podlagi je tožena stranka prevzela ugotovitve Generalne policijske uprave z dne 27. 12. 2016 o nekaterih nekonsistentnostih v izjavah prosilca. Prav tako je organu naložilo, da v dokazno oceno vključi tudi to, kar je tožnik izpovedal na zaslišanju na glavni obravnavi.

6. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer izvedlo glavno obravnavo, pri tem pa ni upoštevalo navodil Vrhovnega sodišča. Ne drži očitek sodišča prve stopnje, da pritožnica bistvenega dela dokazov sploh ni izvajala, vsa predložena dokumentacija je bila popisana in vsi očitani dokazi tudi presojani v razmerju do izjav tožeče stranke, ker pa so bili večinoma napisani v angleškem jeziku, jih pritožnica v luči ekonomičnosti postopka ni prevajala, saj jih je razumela. Ni šlo za zahteven tekst, ki se ga ne bi dalo razumeti z osnovnošolskim znanjem angleščine. Dokazila v farsi in španskem jeziku pa je prevajala. Če bi sodišče želelo vpogledati v prevode omenjenih dokumentov, bi jo lahko k temu pozvalo. Odločno zavrača zaključek sodišča, da pomanjkanje prevodov pomeni hkrati tudi neizvajanje dokazov. Tolmačenje in prevajanje je urejeno v 6. členu ZMZ-1, zato je primerjava tolmača in izvedenca, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, neprimerna. Smiselna uporaba se nanaša na določbe o izločitvi, kazenski odgovornosti in podobno, ne pa glede priprave izvedenskega mnenja. Tožeča stranka je sama predložila dokazila z namenom, da bi z njimi podprla svojo izjavo, torej je njihovo vsebino poznala oziroma bi jo morala poznati, pritožnica pa je opozorila na njihovo nedokazanost. Meni, da pritožnica tožeče stranke ni bila dolžna seznanjati s prevodi dokazov, saj jih tožeča stranka ne bi razumela, saj ne razume slovenskega jezika, zato ji je tudi bil zagotovljen tolmač. Ugotavljanje nekonsistenosti med izjavami tožeče stranke in dokazili je dejansko predmet dokazne ocene. Pravice do izjave tožeči stranki ni kršila, saj je sprejela vse njene dopolnitve in pripombe, kot ji je tudi posredovala vse pridobljene informacije o izvorni državi. Pritožnica je vse predložene dokumente presojala v povezavi z izjavami tožeče stranke in je odkrila veliko nedoslednosti. Nove nedoslednosti in kontradiktornosti izhajajo tudi iz izjav tožeče stranke iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi. Tožeča stranka opisane situacije glede študija ni predstavila na način, kakor jo je opisalo sodišče prve stopnje. Pojasnjuje, kako je presojala potrdila o šolanju in o delu za afganistansko vojsko (kar naj bi bil razlog preganjanja). Iz sodne prakse Sodišča EU ne izhaja, da bi bila glavna obravnava v konkretnem primeru nedovoljena ali v nasprotju v sodno prakso Sodišča EU. Okoliščina, ali je sodnik ocenjevan ali ne, ni predmet tega upravnega spora in ne sme nikakor vplivati na izid sodnega postopka. Glede na to, da gre za kompleksno zadevo, ni zakonskih pogojev, da bi o njej odločal sodnik posameznik. Pritožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne drugemu senatu sodišča prve stopnje v ponovno sojenje.

7. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navedla, da bi jo pritožnica morala seznaniti s prevodi listin, ki jih je predložila, saj bi lahko le tako sodelovala pri izvajanju dokazov. Predložena dokumentacija se ne bi smela prevajati šele po opravljenem osebnem razgovoru. Ni sporno, da tožeča stranka dokaze razume, sporno je, ali imata tožnik in njegov pooblaščenec pravico pregledati in pokomentirati pripravljene prevode. Bistvo spora po mnenju tožeče stranke ni, ali bi bila tožena stranka dolžna opozoriti na nekonsistence med izjavo tožeče stranke in prevedenimi dokazili, temveč da pritožnica večjega dela dokumentov ni prevedla, torej teh dokazov ni izvajala, zato mora to procesno kršitev odpraviti sama. Pritožnikova zahteva po drugačni sestavi senata je nezakonita in v nasprotju s 125. členom Ustave RS. Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje izpodbijane odločbe. Eden izmed pritožbenih očitkov je tudi nepravilna sestava sodišča prve stopnje, tj. odločanje po sodniku posamezniku. Po mnenju pritožnice v konkretni zadevi ni zakonskih pogojev za takšno odločanje, saj da gre za kompleksno zadevo. S tem je torej uveljavljala pritožbeni razlog iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče najprej presojalo utemeljenost pritožbenega očitka nepravilne sestave senata.

10. Prvi odstavek 13. člena ZUS-1 kot pravilo določa senatno odločanje. Izjeme od senatnega odločanja so taksativno in alternativno določene v drugem odstavku istega člena. V konkretnem primeru je Upravno sodišče s sklepom I U 1558/2018 z dne 7. 2. 2019 odločilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik, ker naj bi v zadevi šlo za enostavno dejansko in pravno vprašanje, torej iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 13. člena ZUS-1. Ker je zoper tak sklep posebna pritožba izključena, je pravilnost takšne odločitve mogoče izpodbijati šele v pritožbi zoper končno odločitev (tretji odstavek 363. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Nepravilna sestava sodišča pomeni absolutno bistveno kršitev postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP), nanjo pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), v konkretnem primeru pa je takšno kršitev postopka izrecno zatrjevala tudi tožena stranka.

11. Odločitev za sojenje po sodniku posamezniku je sodišče obrazložilo v 105. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po mnenju sodišča prve stopnje je bilo odločanje v konkretnem primeru po sodniku posamezniku možno zato, ker iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018 izhaja, da mora biti v ponovnem postopku opravljena glavna obravnava, pri tem pa naj bi bilo po mnenju sodišča prve stopnje treba postopek zgolj ponoviti na podlagi glavne obravnave, ne da bi sodišče izvajalo v upravnem postopku predložene dokaze, ki pa se v upravnem postopku niso izvajali.

12. Kriterij "enostavnega dejanskega in pravnega stanja", ki ga tretja alineja prvega odstavka 13. člena ZUS-1 določa kot možen razlog za izjemo od senatnega sojenja predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti (ustrezno obrazložiti) glede na konkretni primer. Sojenje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja.2 Za presojo, ali gre v konkretni zadevi za enostavno zadevo, tako ne zadošča zgolj enostavnost posameznega procesnega dejanja, ki ga opravi sodišče, temveč je treba presojati konkretni primer tako z dejanskega, kot tudi s pravnega stanja zadeve.

13. Stališče sodišča prve stopnje, da je zadeva enostavna, je napačno. Iz obrazložitve sodbe, ki jo je Vrhovno sodišče v prejšnjem postopku razveljavilo, izhaja, da je bil takrat sodeči senat treh sodnikov (z istim sodnikom poročevalcem) mnenja, da konkretni _"primer odpira zelo pomembna in temeljna (osnovna) vprašanja dokaznega prava v azilnem postopku v okoliščinah, ko prosilec predloži več listinskih dokazov oziroma dokumentacijo za svoje trditve, v zvezi s čimer pa upravno-sodna praksa še ni ustaljena"_.3 Glede na to, da je tudi v izpodbijani sodbi sodišče kot glavni razlog za končno odločitev navedlo toženkine kršitve določb ZUP in ZMZ-1 v zvezi s pravom EU (tj. ustreznimi določili Procesne direktive 2013/32/EU in Direktive 2011/95/EU) ob upoštevanju sodne prakse sodišča EU glede izvajanja in prevajanja dokazov, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je evidentno, da v predmetni zadevi ne gre za enostavno pravno stanje, ki bi odločanje po sodniku posamezniku upravičevalo.4

14. Hkrati tudi iz obsega sodbe (58 strani), povzetka poteka upravnega postopka in s strani upravnega organa ugotovljeno dejansko stanje, ki ga sodišče povzema na kar 23 straneh5 ter glede na sam obseg dokaznih predlogov,6 kot tudi glede na dolžino povzetka tožbenih razlogov7 ter njihovo vsebino (zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zatrjevanih kršitev postopka) v tej zadevi očitno ni šlo za enostavno dejansko stanje.8

15. Dodatno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje niti ni ustrezno pojasnilo svoje odločitve o sojenju po sodniku posamezniku, kar bi bilo dolžno storiti, glede na to, da gre pri takšnem sojenju za izjemo od siceršnjega senatnega sojenja. Vse navedeno pomeni, da je bilo sodišče v konkretnem primeru nepravilno sestavljeno.

16. ZPP v 1. točki drugega odstavka 339. člena določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. ZUS-1 pa v tretjem odstavku 75. člena določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre za razlog iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, saj bi v konkretni zadevi moral soditi senat treh sodnikov. Ker izpodbijana sodba ni bila sprejeta v pravilni sestavi sodišča, jo je Vrhovno sodišče že zaradi navedene procesne kršitve razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1 in jo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, sodbe pa po vsebini zato ni moglo presojati.

17. Glede na pritožbene navedbe in v izpodbijani sodbi zavzeta stališča sodišča prve stopnje pa Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da mora po prvem odstavku 6. člena ZMZ-1 organ prosilcu zagotoviti postopek s tolmačem, če oseba ne razume uradnega jezika. Postopek namreč teče v slovenskem jeziku, dokazi pa so lahko tudi v tujem jeziku. Vendar pa okoliščina, da organ ni prevedel nekega dokumenta ali listine, ki ga/jo je prosilec sam predložil, sama po sebi ne pomeni, da prosilcu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, niti da mu je bil onemogočen vpogled v neprevedeno listino. V zadevi namreč ni sporno, da je prosilec razumel vsebino listin, ki jih je sam predložil (tako izrecno izhaja tudi iz odgovora na pritožbo). Zgolj dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne omogoča ugotavljanja dejanskega stanja. Dokazno oceno lahko upravni organ sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, tudi neprevedenih, če jih razume. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov.

18. Tožena stranka je predlagala tudi, da sojenje poteka pred drugim senatom. Na takšen predlog sicer pritožbeno sodišče ni vezano, vendar pa glede na okoliščine konkretnega primera Vrhovno sodišče ocenjuje, da je iz razloga videza nepristranskosti sodišča v konkretni zadevi potrebno sojenje pred spremenjenim senatom, brez sodelovanja sodnika, ki je bil v dosedanjem postopku tudi sodnik poročevalec. V izpodbijani sodbi je namreč zavzel stališče, ki ga je vezal na svoj položaj sodnika, kar bi utegnilo vplivati tudi na videz pristranskosti njegovega bodočega odločanja v tej zadevi. Vrhovno sodišče je zato sklenilo, da se zadeva v ponovljenem postopku dodeli v sojenje drugemu sodniku poročevalcu (356. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), končna sestava senata (tj. preostalih dveh članov senata) pa bo odvisna od letnega razporeda dela.

19. V novem sojenju naj sodišče upošteva napotke Vrhovnega sodišča, ki jih je sodišču prve stopnje podalo že s sklepom I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018. 1 Pretežni del sodbe sicer predstavlja povzemanje poteka upravnega postopka, ugotovitev upravnega organa ter navedb strank v upravnem sporu (strani 2-39/58 sodbe) ter pojasnjevanje prejšnje, razveljavljene sodbe (strani 40-42 sodbe). 2 Tako tudi Kmecl, A. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 87. 3 Točka 101. obrazložitve razveljavljene sodbe z dne I U 629/2017-13 z dne 26. 3. 2018. 4 Za enostavno pravno stanje gre „predvsem takrat, kadar je sodna praksa glede pravne norme ali pravnih norm, ki jih je potrebno uporabiti pri odločanju v konkretni zadevi, stabilna in jasna, obravnavana zadeva pa ne zahteva dodatnih razlag pravnih pravil“ (Breznik, J. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 101). Pri presoji pravne zahtevnosti utegnejo priti „v poštev kriteriji, kot so novost in število pravnih vprašanj, enotnost stališč sodne prakse in pogostost primerov, v katerih se ta vprašanja pojavljajo“ (Kmecl, A. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 86). 5 Gre za strani 2-24 obrazložitve sodbe. 6 Ki jih upravni organ našteva v izpodbijanem upravnem aktu (A3) na straneh 8 in 9, dodatni dokazi pa so bili predloženi še naknadno v upravnem sporu. 7 Točke 59.-90. obrazložitve oziroma skoraj 10 strani obrazložitve. 8 Za enostavno dejansko stanje bo šlo, kadar ga tožnik v tožbi ne izpodbija (Breznik, J. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 101), v pomoč pa pridejo tudi kriteriji, kot so število pravno pomembnih dejstev, število in obseg dokaznih predlogov ter obseg in kakovost dejanskih ugotovitev v izpodbijanem aktu (Kmecl, A. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 86).