Jedro

Tožnik uveljavlja vlaganje »samo« v točno določene stvari (oziroma njihove sestavine), na katerih solastni del izloča iz zapuščine, kar pomeni, da ne more iti za dejanski stan iz 32. člena ZD.

V skladu z določbami ZTLR je imelo vlaganje v tujo nepremičnino za posledico nastanek stvarno pravne pravice le, če je nastala nova stvar ali je obstajalo soglasje lastnika za pridobitev oziroma spremembo (so)lastninskih deležev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točki I/1 izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče (in hkrati nasprotno tožene) stranke tudi v tem delu zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene (in hkrati nasprotno tožeče) stranke zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (točka II/3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik B. H. je dolžan tožencu J. H. v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.415,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.12.2011 odločilo, da se iz zapuščinskega premoženja po dne 24.6.2007 umrli B. H. in po dne 2.6.2007 umrlem J. H. v korist tožeče (in hkrati nasprotno tožene) stranke (1) izloči do 22/100 hiše na naslovu K. 27, stoječe na parc. št. 1173 in 1305/3 obe k.o. X. (točka I/1 izreka), medtem ko je v višjem delu tožnikov zahtevek zavrnilo (točka I/2 izreka). Zavrnilo je tudi primarni tožbeni zahtevek tožene (in hkrati nasprotno tožeče) stranke (2), s katerim je zahtevala, da se v njeno korist iz zapuščinskega premoženja po dne 24.6.2007 umrli B. H. in po dne 2.6.2007 umrlem J. H. izloči 1/3 vseh objektov in nepremičnin vpisanih v vl. št. 95 k.o. X., in sicer parc. št. 1138, 1139, 1140/1, 1140/2, 1142/1, 1142/2, 1145/1, 1148, 1149, 1151/1, 1155/1, 109.S, 1299/10, 1299/9, 1299/8, 1299/7, 1299/6, 1299/5, 1297/23, 1297/22, 1297/21, 1305/4, 1305/3, 1305/1, 1145/2, 1141, 1137, 1129/1 (točka II/1 izreka). Z odločitvijo, da se iz zapuščinskega premoženja po dne 24.6.2007 umrli B. H. in po dne 2.6.2007 umrlem J. H. (glede katerih se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Krškem opr. št. D 225/207) v korist tožene stranke izloči ½ velikega ribnika na parc. št. 1139 k.o. X. (točka II/2 izreka), je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, medtem ko je v višjem oziroma preostalem podredni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (točka II/3 izreka). Na koncu je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper točko I/1 in II/3 izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudaril je, da je odločitev o priznanju izločitve mansarde oziroma 22/100 stanovanjske hiše na parc. št. 1173 in 1305/3 obe k.o. X. napačna zato, ker naj bi bila kršena določila pravdnega postopka. Sam je že v vlogah z dne 12.10.2010, dne 7.7.2010 in dne 18.6.2010 opozoril, da tožnik vlaganj v mansardo ni konkretiziral, prav tako jih ni izkazal (niti z lastnim zaslišanjem niti z izvedencem, ki ga sploh ni predlagal). Celotna hiša z etažo mansarde je bila izdelana že prej. Ker se toženec do neobstoječih konkretnih vlaganj ni mogel določno izjasniti, sodišče ni imelo podlage, da o njih na podlagi 32. člena ZD odloča, ampak bi moralo njegov zahtevek zavrniti. Kljub temu je upoštevalo tožnikove pavšalne trditve in pri tem navedlo, da naj bi toženec to priznal, kar pa ni res. Toženec je v 4. točki odgovora tožbo in nasprotni tožbi konkretno opisal celoten potek gradnje stanovanjske hiše (čemur tožnik ni nasprotoval), prav tako je nasprotoval okoliščini, da naj bi tožnik izdelal mansardo in da naj bi vlaganja predstavljala ½ hiše, saj si je v že izdelani etaži-mansardi z minimalnimi sredstvi le uredil stanovanje. Na tožniku je bilo dokazno breme, da kot dokaz za vlaganje in posledično zatrjevani delež na hiši predlaga izvedenca, česar pa, kot to ugotavlja sodišče (ki pa je to potem kljub temu ugotavljalo, ker je toženec navebam ugovarjal), ni storil. Na tak način ni moč zaobiti procesnih določb o dokaznem bremenu, na kar je toženec opozoril že med pravdo. Ker je zaradi njihove kršitve prišlo do ugoditve tožbenemu zahtevku, je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (posledično je bila tožencu kršena pravica do enakega varstva pravic v sodnem postopku in do poštenega sojenja po 29. členu Ustave RS). Tožniku so bila priznana vlaganja, ne da bi jih konkretno navedel (izvedensko mnenje pa tega ne more nadomestiti) in zanje predlagal dokaze. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodba nima razlogov o tem, katera vlaganja (in na podlagi katerih dokazov) je sodišče (ki navaja, da znašajo nekaj več od 32.000,00 EUR) upoštevalo. Iz izvedenskega mnenja razviden (str. 24/54) odstotni delež ni zanemarljiv, iz mnenja pa ni razvidno, katera posamezna dela so v teh sklopih zajeta (zaradi česar toženec v tej smeri ni mogel ugovarjati). Kljub temu, da je toženec na to na zadnjem naroku opozoril, izvedenec ni bil zaslišan, da bi mnenje pojasnil, kar je v nasprotju z določbami 253. člena ZPP (prav tako členov 246, 251 – 252 ZPP). V spisu izvedenec ni imel podlage o konkretnih delih (vlaganjih), zaradi česar je te ocenil pavšalno – procentualno. Ker je sodišče na tako mnenje oprlo svojo odločitev, je ta neutemeljena tudi po višini. Nasprotno pa je toženec v gradnjo stanovanjske hiše in obnovo strehe (strojne lope) vlagal tako fizično delo kot finančna sredstva, česar ni moč oceniti kot nepomembno oziroma kot običajno pomoč in uslugo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da pravdni stranki nista vedeli (to bi lahko veljalo kvečjemu za tožnika), kaj se bo delalo in kako se bo financiralo, čeprav je toženec v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi do podrobnosti opisal gradnjo stanovanjske hiše in obnovo objektov. Ker tega sicer ne bi mogel opisati, to dokazuje, da je pri vsem pomembno sodeloval. V nadaljevanju navaja, kdaj naj bi se gradilo in kako naj bi prispeval. Njegovih navedb in izpovedbe sodišče ni upoštevalo, čeprav jim tožnik ni nasprotoval. Protisloven je zaključek sodišča prve stopnje, da ni logično, da je toženec v svoji takratni starosti dajal denar za gradnjo (ker naj bi si že takrat ustvarjal družino in z njo zaživel v tej hiši). Ni logično, da bi oče gradil novo hišo, tožencu pa pustil, da svoj zaslužek porabi zase (še posebej, ker naj bi imel namen z družino živeti v hiši, kot ugotavlja sodišče). Toženec je takrat živel s starši in skupaj so gradili novo hišo tudi zato, da bi sam, ko bi si ustvaril družino, z njo v njej živel (po poroki v letu 1982 sta z ženo tudi živela v hiši). Izročilna pogodba, s katero sta z ženo pridobila nepremičnino, je bila sklenjena šele v letu 1985 (in sicer iz razlogov, ker je prihajalo do sporov med ženama pravdnih strank), z gradnjo hiše (ki je trajala skoraj 10 let) sta začela šele v letu 1987. V obdobju gradnje nove hiše svojih staršev si toženec ni ustvarjal nobenega doma drugje, niti ni drugam vlagal svojega zaslužka. Poleg opisa gradnje nove hiše staršev je navedel svoj prispevek in zanj predložil dokaze, kakor tudi glede nabave stavbnega pohištva (oken, vrat), v zvezi s katerimi je predložil dobavnice (na katerih je njegov podpis) in račune (ki dokazujejo najmanj to, da se je z gradnjo ukvarjal tudi on). Njegova vlaganja v gradnjo nove hiše bi se morala zato upoštevati tako v fizičnem delu kot obliki njegovega zaslužka. Ker mati ni bila zaposlena in kmetija ni imela tržnih viškov, toženec pa je bil zaposlen od leta 1975 (od leta 1978 pa prejemal vsaj za 50 % višjo plačo od očeta), njegova vlaganja v gradnjo hiše v obliki fizičnega dela in zaslužka znašajo najmanj 1/3, če že ne ½ vrednosti hiše brez zemljišča. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi vse investicije financirala zgolj starša, ker naj bi imela prihranke in očitno dobre prihodke (ugotovitve sodišča o prihrankih in dvigih denarja, se ne morejo nanašati na gradnjo nove hiše, ki se je gradila do leta 1982). Sodišče je prihranke ugotavljalo brez trditev in dokaznih predlogov strank, zaradi česar je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom (kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve). Zmotna in v nasprotju s podatki v spisu je tudi ugotovljena višina prihrankov, saj je bilo vsega denarja, ki ga je mati dvignila s hranilnih knjižic tik pred očetovo smrtjo skupaj 14.800,00 EUR (in ne 10.600,00 EUR in še 13.000,00 EUR) ter je na njih ob smrti ostalo le 6.700,00 EUR. Glede na med strankama nesporno okoliščino (narok dne 24.3.2010), da se na kmetiji razen prodaje približno 5 l mleka na dan ni ustvarjalo tržnih viškov, je zmotna ugotovitev o visokih dohodkih staršev (kmetije). Iz mnenja izvedenca kmetijske stroke izhaja, da za obdelavo na kmetiji ni bilo potrebno nekega večjega fizičnega dela (preračunano približno 6 ur na dan), kar pomeni, da kmetija ni ustvarjala večjih tržnih viškov oziroma dohodkov. Tudi razlogi, da je oče v celoti financiral obnovo streh gospodarskih objektov, hkrati pa naj bi imel v letu 2007 visoke prihranke, si nasprotujejo. Ker kmetija ni prinašala tržnih viškov in glede na pokojnino staršev (očeta od 390,00 EUR do 613,00 EUR in matere 150,00 EUR), prihranki v letu 2007 (pred očetovo smrtjo) ne bi mogli obstajati, če bi obnovo streh gospodarskih objektov financiral zgolj oče. Toženec je navedel (izpovedal), da je v prekrivanje in obnovo strehe strojne lope prispeval svojo zavarovalnino v višini sedanjih približno 5.000,00 EUR, pri obnovi pa tudi fizično delal in vse organiziral, kar je potrdila priča I. H.. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi toženčev zahtevek glede vlaganj v strojno lopo, saj njegovo fizično delo (organizacija) in financiranje nista bila nebistvena. Deleža vlaganj v strojno lopo se ne da niti ovrednotiti, saj je bilo v izvedeniškem mnenju ocenjeno le prekrivanje strehe strojne lope ne pa celotni objekt. Z načinom financiranja sicer niso bile seznanjene priče, ki niso v tesnejših sorodstvenih razmerjih, je pa bilo to znano toženčevi ženi, sinovoma, svaku Z. M. in priči R. U., ki pa niso bili zaslišani. Zato je bilo glede toženčevih vlaganj v stanovanjsko hišo in strojno lopo dejansko stanje napačno (nepopolno) ugotovljeno, sami razlogi so nelogični (protislovni) in presegajo trditveno (prerekano) podlago. Materialnopravno podlago v konkretnem primeru predstavlja 32. člen ZD in ne 20. člen ZDKG (ki ne omejuje pravice do izločitve iz zapuščine), na katerega se sklicuje na koncu sodbe sodišče prve stopnje. Zato je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V 32. členu Zakona o dedovanju (ZD) je predvideno, da lahko zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom (3) in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, zahtevajo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči (alikvotni) del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. V korist potomca se iz zapuščine izloča delež (na stvareh oziroma pravilneje pravicah iz zapuščine), ki ustreza njegovemu prispevku k ohranitvi (povečanju) vrednosti premoženja. Toženec je s primarnim zahtevkom zahteval izločitev alikvotnega (solastninskega) dela na nepremičninah (parcelah), ki naj bi sodile v zapuščino, in na njih stoječih objektov (ki pa so v skladu z načelom superficies solo cedit/načelo enotnosti nepremičnine (4) »zgolj« sestavina nepremičnine parcele) (5), s podrednim zahtevkom (ki ga je utemeljeval z v bistvenem enakimi trditvami) pa »zgolj« izločitev alikvotnega (solastninskega) deleža na objektih, ki stojijo na teh nepremičninah (parcelah). Ker odločitve sodišča o zavrnitvi primarnega zahtevka (točka II/1 izreka sodbe) toženec ne izpodbija, je težko predstavljivo, da bi bil lahko uspešen pri izpodbijanju odločitve, ki se nanaša »zgolj« na objekte, kateri so (kot je bilo poudarjeno) le sestavina parcele (nepremičnine), na kateri stojijo in na katerih ni možno pridobiti »samostojne« (so)lastninske pravice. V tem okviru nadalje ni logično, da razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek, na drugi strani ne bi bili enako pomembni za odločitev o podrednem zahtevku. Tudi sicer je obrazložitev sodišča prve stopnje glede zaključka, da toženčevega prispevka k povečanju ali ohranjanju zaščitene kmetije kot celote (in v tem okviru k izgradnji objektov (6)) ni moč šteti za znatnejšega (oziroma relevantnega v smislu 32. člena ZD), prepričljiva in je pritožba v ničemer ne omaje. To velja za pritožbene trditve o tem, kako naj bi v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi toženec konkretno opisal potek gradnje stanovanjske hiše (7), o protislovnosti (ki pa to v resnici ni) zaključka sodišča prve stopnje, češ da ni logično, da bi toženec v svoji takratni starosti (ker naj bi si sam začel ustvarjati družino) dajal denar za gradnjo hišo (8), pritožbeno sklicevanje na predložene račune in dobavnice, ki naj bi dokazovale toženčev prispevek h gradnji hiše staršev (9), (neprepričljivo in pavšalno) navajanje, da kmetija ni mogla imeti viškov ter da je imel od leta 1978 za 50% višji osebni dohodek od očetovega (10), pritožbene trditve o zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede dohodkov kmetije (11) oziroma prihrankov, s katerimi naj bi starša financirala investicije (12), sklicevanje na okoliščino, da naj bi v letu 2005 v prekrivanje in obnovo strehe strojne lope toženec prispeval zavarovalnino v višini sedanjih približno 5.000,00 EUR (13) kot tudi za očitek, da v zvezi z načinom financiranja (hiše in strojne lope) sodišče prve stopnje ni zaslišalo določenih prič (14). Ker obravnavani pritožbeni razlogi niso utemeljeni (sklicevanje sodišča prve stopnje na relevantnost določbe 20. člena ZDKG za predmetni postopek sicer ni pravilna, a to ni imelo nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijani točki II/3 izreka potrdilo (353. člen ZPP).

6. Utemeljena pa je pritožba glede odločitve v točki I/1 izreka sodbe. Tožnik je svoj zahtevek po izločitvi ½ hiše stoječe na parcelah št. 1137 in 1305 utemeljeval z navedbo, da je dolga leta delal na kmetiji in da naj bi (skupaj z družino) prispeval k ohranitvi in povečanju vrednosti zapuščinskega premoženja, in sicer konkretno omenjene hiše ter kmetijskih strojev. Iz teh navedb je razvidno, da tožnik pravzaprav uveljavlja vlaganje »samo« v točno določene stvari (oziroma njihove sestavine) (15), na katerih solastni del izloča iz zapuščine, kar pomeni, da ne more iti za dejanski stan iz 32. člena ZD (16). Poleg prej omenjene okoliščine, da je hiša samo sestavina nepremičnine (zemljišča) in da ni predmet samostojne lastninske pravice, je enako pomembno, da že same tožnikove trditve v nobenem primeru niso takšne narave, da bi lahko (ne danes in ne v relevantnem obdobju) vodile k nastanku (so)lastninske pravice na nepremičnini. V skladu z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih/ZTLR (členi 24 – 26) je imelo vlaganje v tujo nepremičnino za posledico nastanek stvarno pravne pravice le (17), če je nastala nova stvar ali je obstajalo soglasje lastnika za pridobitev oziroma spremembo (so)lastninskih deležev (18). Ustreznih (konkretnih) trditev, ki bi utemeljevale prvi ali drugi način pridobitve (so)lastninske pravice na nepremičnini, pa tožnik ni podal (19). Podane trditve (če bi se izkazale za resnične) bi tako vodile kvečjemu k nastanku obligacijskega (denarnega) zahtevka. Iz omenjenih razlogov bi moralo sodišče prve stopnje predmetni tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga nesklepčnosti. V zvezi s predhodnimi ugotovitvami pa pritožba nadalje upravičeno opozarja, da tožnik tudi sicer ni podal nobenih konkretnih trditev o svojih vlaganjih v mansardo, ki naj bi predstavljala ½ vrednosti hiše (20). Utemeljene so nadalje tudi pritožbene trditve glede ugotovitev izvedenca gradbene stroke o razmerju med vrednostjo mansarde in celotne hiše, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje (delno) ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Tožnik v zvezi s tem namreč ni podal nobenih trditev niti ni predlagal postavitev izvedenca (21). Okoliščina, da ga je zaradi svojih (nikalnih) trditev predlagal toženec (22), pa sodišča prve stopnje seveda ni opravičevala, da izvedencu »naloži« vprašanja tudi glede presoje zahtevka tožnika (česar slednji, kot je bilo ugotovljeno, nikoli ni predlagal). S tem je bil očitno presežen ne samo tožnikov trditveni okvir, ampak je sodišče prve stopnje povrh tega dokaze (ne da bi šlo za primer iz 3. člena ZPP v zvezi s 7. členom istega zakona) izvajalo v smeri, v kateri predloga sploh ni bilo (torej v nasprotju z razpravnim načelom). Pritožbi je bilo zato potrebno delno ugoditi in sodbo v točki I/1 izreka spremeniti tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu (358. člen ZPP).

7. Toženec je s pritožbo zoper sodbo delno uspel, zaradi česar je upravičen do delnega povračila stroškov nastalih z njeno vložitvijo. Ker je bil uspešen zoper odločitev o tožnikovem zahtevku, je bila za določitev nagrade relevantna vrednost le-tega. Tako mu gre za sestavo pritožbe povračilo nagrade (1000 točk), kar upoštevaje vrednost točke, 20% DDV in povračilo sodne takse za pritožbo v višini, kot bi ta znašala zgolj za odločanje o tožnikovem zahtevku (864,00 EUR), skupaj znaša 1.415,00 EUR. Tožnik sam nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju tožeča stranka (tožnik).

(2) V nadaljevanju tožena stranka (toženec).

(3) Izhodišče za utemeljenost zahtevka na izločitev iz zapuščine je torej skupno življenje z zapustnikom.

(4) Oziroma povezanosti zemljišča in objekta.

(5) Glej 8. člen SPZ.

(6) Z izjemo velikega ribnika

(7) Vednost o poteku gradnje seveda ne dokazuje z njegove strani zatrjevanega prispevka. Tožnik je v odgovoru na nasprotno tožbo jasno (in obrazloženo) zanikal, da bi toženec (ob delu) staršem pomagal tudi s finančnimi sredstvi (po njegovih trditvah naj bi starša z denarjem od kmetije/torej zgolj s svojimi sredstvi gradila, širila kmetijo in kupovala stroje), zaradi česar seveda ne drži, da ni nasprotoval toženčevim navedbam o njegovem pomembnem prispevku (sodelovanju).

(8) Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec z družino zaživel v hiši, ne pa tudi, da je imel namen v njej (kot to napačno navaja pritožba) dolgoročno živeti (sodišče prve stopnje v nadaljevanju namreč ugotavlja, da sta toženec in žena že v letu 1985 - torej samo tri leta po izgradnji hiše staršev - sklenila izročilno pogodbo, iz katere izhaja, da bosta pridobljeno hišo adaptirala oziroma usposobila za bivanje, ter nato v letu 1987 začela graditi svojo hišo K.). Ni pomembno, da si toženec v času gradnje hiše staršev ni ustvarjal doma drugje (oziroma drugam vlagal svoj zaslužek), ampak to, da si je težko predstavljati, da bi bil, če bi do leta 1982 ves svoj dohodek (kot je to navedel v odgovoru na tožbo), ki ga je zaslužil kot električar, dajal za izgradnjo hiše staršev, potem bil v letu 1985 (finančno) sposoben obnavljati z izročilno pogodbo pridobljeno hišo, že v letu 1987 pa nato pričeti z gradnjo svoje hiše. Pri tem ne gre pozabiti tudi na njegove trditve, da naj bi ob vsem tem izključno sam financiral še številna (in kot je to razvidno iz njihovega opisa v nasprotni tožbi ne prav majhna) dela na kmetiji staršev. Takšnim navedbam zato (kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje) enostavno ni moč slediti.

(9) Maloštevilne (glede na to da je šlo za gradnjo hiše) dobavnice dokazujejo samo to, kdo naj bi material prevzel (ob tem da z nekaterih ni razvidno niti to; poleg tega se je tudi oče pravdnih strank imenoval J.). Tudi predloženi računi ne izkazujejo, kdo je dal v resnici denar za njihovo plačilo.

(10) Da naj bi imel od leta 1978 za 50% višji dohodek od očeta, samo po sebi nič pomeni.

(11) Okoliščina, da naj bi bilo po mnenju izvedenca kmetijske stroke potrebno dnevno na kmetiji delati (preračunano) približno 6 ur, ne pove prav ničesar o višini dohodkov, ki jih je ta ustvarjala.

(12) Kot je bilo omenjeno, je tožnik (ki je predlagal tudi vpogled v zapuščinski spis) navajal, da sta starša gradila (kupovala stroje ter širila in obnavljala kmetijo) z denarjem iz kmetije. Ugotovitve sodišča o višini prihrankov staršev na hranilnih knjižicah ter precej visokih dvigih denarja v letih 2006 in 2007, so nedvomno dober indic za to, da je imela kmetija relativno dobre dohodke (ob tem da toženec sam poskuša prikazati, češ da pokojnini/dohodki staršev niso bili posebej visoki, ni jasno, od kje bi imela starša takšna sredstva na bančnih računih), in sicer tudi v obdobju, ko sta gradila hišo (da bi se glede samega zaslužka od kmetovanja od tega pa do zadnjega obdobja kaj spremenilo, toženec ni zatrjeval). Prav iz tega razloga tudi ni nobenega nasprotja med okoliščinama, da naj bi obnovo streh gospodarskih objektov financiral oče in da so bili v letu na njegovih bančnih računih prihranki.

(13) Zakaj tej trditvi ni bilo moč slediti (glede same zavarovalnine tudi sicer ni v spisu nobene listine), je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. V tem okviru toženec tudi ni prepričljivo pojasnil, zakaj naj bi potem, ko se je v letu 1996 odselil (kar pomeni da pri tej zatrjevani investiciji iz leta 2005 tudi sicer ne bi šlo za izločanje iz zapuščine v skladu z 32. členom ZD), ko po lastni izpovedbi (na naroku 2.11.2011) še vedno dela hišo (ker naj bi imel še dosti drugih bolj važnih stroškov) in ga oče ni določil za prevzemnika, v letu 2005 dal 5.000,00 EUR za takšno investicijo staršev (še toliko bolj, ker je bilo ugotovljeno, da sta imela starša relativno visoke prihranke in da je toženec izpovedal tudi, da očetu nikoli ni posojal denarja).

(14) Kot so bile pavšalne njegove trditve o financiranju objektov, so bili splošno podani tudi toženčevi dokazni predlogi. Tako toženec v zvezi s predlaganimi pričami nikoli (tudi sedaj v pritožbi) ni jasno opredelil, o kakšnem »načinu« financiranja (ki ga omenja v pritožbi) naj bi priče, ki niso bile zaslišane (in jih v pritožbi omenja), konkretno izpovedale (tako sta bila njegova sinova predlagana »zgolj« glede obnove gospodarskih objektov, Z. M. pa tudi sicer zgolj v okviru odgovora na tožbo, ne pa tudi v okviru nasprotne tožbe).

(15) Tako je v tožbi navedel, da je prispeval vsaj ½ vrednosti hiše. Takšne trditve (glede vlaganj v mansardo hiše, zaradi katerih naj bi mu šla ½ vrednosti hiše) podaja ponovno tudi v odgovoru na pritožbo.

(16) Ki se načeloma nanaša na ohranjanje (povečevanje) zapustnikovega premoženja kot celote. Zato gre posledično za uveljavljanje (enakega) alikvotnega deleža na vseh stvareh oziroma pravilneje premoženjskih pravicah, ki jih je imel zapustnik ob smrti (na določbi 32. člena ZD temelječ tožbeni zahtevek se zato glasi na izločitev alikvotnega deleža na vsem, kar tvori zapuščino – glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1/2008 z dne 10.4.2008).

(17) Tudi po pravnem pravilu paragrafa 418 ODZ je imelo vlaganje v tujo nepremičnino lahko za posledico pridobitev solastninskega deleža le izjemoma.

(18) Bistvo dogovora o (skupni) gradnji je v tem, da se stranke ne samo zavežejo k (skupni) gradnji, ampak da so ob tem tudi sporazumne, da bodo na tej podlagi pridobile stvarnopravne (solastninske deleže) deleže (glej npr. tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1993/2010 z dne 25.8.2010).

(19) Tožbena navedba, da naj bi mu pokojna starša ustno priznala, da njegov prispevek na stanovanjski hiši predstavlja ½ vrednosti hiše, ni trditev o soglasju lastnika za pridobitev solastninskega deleža. (20) Sklicevanje na trditve podane v drugem (zapuščinskem) postopku pač ne zadošča. (21) Toženec je v tem postopku (in to je edino relevantno) navedel »zgolj«, da naj bi si tožnik z družino uredil svoje stanovanje v mansardi z minimalnim vložkom (in ga opremil; tudi ob zaslišanju na naroku dne 12.9.2008 v zapuščinski zadevi D 225/2007 je omenil le, da si je tožnik kasneje uredil podstrešje). Zato tožnikovo navajanje (v odgovoru na pritožbo), da naj bi toženec »priznal« njegove trditve (češ da tožnikova vlaganja v mansardo predstavljajo ½ hiše), seveda tudi približno ne držijo.

(22) Ki tega niti ni bila dolžna, saj je bilo dokazno breme na tožnikovi strani.