Jedro

S tem ko je soobsojenka po naklepnem napeljevanju obsojenca predrugačila pravo listino z namenom, da bi se uporabila kot prava, so škodljive posledice že nastale - prava listina je bila predrugačena. Škodljive posledice tako niso nastale šele, ko je drugi soobsojenec tako predrugačeno listino uporabil kot pravo. Zato tudi stališče, da so podane okoliščine, ki opravičujejo uporabo inštituta dejanja majhnega pomena, ni utemeljeno.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 9.6.1997 so bili spoznani za krive: obs. A.Š. kaznivega dejanja napeljevanja k kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi z 26. členom KZ, obsojena M.B. in J.K. pa kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Vsem obsojencem so bile izrečene pogojne obsodbe, v katerih sta bili obsojenima A.Š. in J.K. določeni kazni 2 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let, obs. M.B. pa določena kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.9.1997 pritožbo zagovornice obs. A.Š. in pritožbo obs. M.B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. A.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi dne 22.12.1997, uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. A.Š. na podlagi 1. odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe zato, ker so podane okoliščine, ki opravičujejo uporabo instituta dejanja majhnega pomena, predvidenega v 14. členu KZ.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zagovornica obs. A.Š. v njej ne očita kršitve kazenskega zakona, temveč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva zagovornice obs. A.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi stališču zagovornice obs. A.Š., da bi bilo mogoče ravnanje obsojenca opredeliti le kot nagovarjanje soobsojene M.B. k ravnanju, ki predstavlja neprimeren poskus kaznivega dejanja ponarejanja listin, prav tako pa tudi ne njenemu stališču, da škodljive posledice sploh niso nastale. S tem ko je soobsojena M.B. po naklepnem napeljevanju obs. A.Š. predrugačila pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, so namreč že nastale škodljive posledice. Prava listina je bila namreč že predrugačena. Škodljive posledice namreč niso nastale šele tedaj, ko je soobsojeni J.K. listino, ki jo je po napeljevanju obs. A.Š.

predrugačila soobsojena M.B., tako predrugačeno listino uporabil kot pravo, ko jo je predložil upravnemu organu Upravne enote v N.m. Okoliščina, da so upravni organi ugotovili, da gre za ponarejeno listino, pa na ravnanje obsojencev, torej tudi na ravnanje obs. A.Š., nima nikakršnega vpliva. Zato tudi stališče zagovornice obs. A.Š., da so podane okoliščine, ki upravičujejo uporabo inštituta dejanja majhnega pomena po 14. členu KZ, ni utemeljeno.

Niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obs. A.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornice obs. A.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).